Jedro

Po uveljavljeni sodni praksi Republika Slovenija odgovarja le za tisto škodo, ki je nastala njenim državljanom (vojakom ali civilistom) zaradi škodnega ravnanja JLA kot organa bivše federacije ne glede na kraj škodnega dogodka. Odškodninsko terjatev proti Republiki Sloveniji je lahko po tej sodni praksi uveljavljal oškodovanec, ki je bil državljan Republike Slovenije, ki je imel na njenem območju tudi stalno prebivališče in če je škoda izvirala iz sfere tistih dejavnosti bivše SFRJ, katerih del ali celoto je svojčas Republika Slovenija prenesla na bivšo federacijo oziroma njene organe.

Izenačenje obravnavanih pravic in dolžnosti z državljani Republike Slovenije je država Republika Slovenija zagotovila tudi tistim državljanom drugih republik, ki so imeli na dan plebiscita (23.12.1990) prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji in ki so tu tudi dejansko živeli (13. člen spredaj citiranega ustavnega zakona).

Izrek

Reviziji se ugodi ter se sodba sodišča druge stopnje razveljavi in zadeva vrne temu sodišču v nadaljnje postopanje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek zaradi plačila mesečne rente iz naslova nižje plače, ki jo prejema potem, ko je bil med služenjem vojaškega roka pri bivši JLA v I. B. hudo telesno poškodovan. Postavilo se je na stališče, da Republika Slovenija ne odgovarja za škodo vojakom iz drugih republik bivše federacije, ki so jo utrpeli med služenjem vojaškega roka v JLA.

Sodišče druge stopnje pa je pritožbi tožnika ugodilo ter z vmesno sodbo spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je ugotovilo odškodninsko odgovornost Republike Slovenije za materialno škodo, ki nastaja tožniku na znižani plači zaradi škodnega dogodka z dne 14.3.1980. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je toženka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlagala, da naj se potrdi sodba sodišča prve stopnje. Sodišče druge stopnje napačno razlaga 1. člen ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti RS. Po dosedanji sodni praksi odgovarja Republika Slovenija le za škodo svojih državljanov, ki so jo utrpeli v bivši JLA ne glede na kraj škodnega dogodka. Tožnik pa je državljan BIH, ta postopek je tudi začel pred sodiščem v BIH, ki pa je zadevo leta 1983 odstopilo Okrajnemu sodišču v I. B., ki je bilo po tedanjih predpisih krajevno pristojno za rešitev spora. Po razpadu bivše federacije je nastalo novo stanje, ki tožnika kot državljana BIH povezuje s to njegovo novo državo. Prevzem pravnih razmerij bivše federacije ne more biti absoluten ter mora biti omejen z enakimi pravicami in obveznostmi drugih bivših republik. To pomeni, da morajo biti te v odnosu do bivše federacije v enakem razmerju, kar se odraža v prevzemanju obveznosti do svojih državljanov ne glede na to, kje so se poškodovali.

V odgovoru na revizijo predlaga tožnik, da naj se revizija zavrne. Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o reviziji ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija je utemeljena.

S pravnomočno sodbo TS v K., Enota v I. B. z dne 1.4.1986, opr. št. P 55/83, je bilo razsojeno, da mora tožena stranka SFRJ plačati tožniku nepremoženjsko škodo v znesku 920.000,00 takratnih din z obrestmi od 16.7.1981 dalje, medtem ko je bila odločitev o rentnem zahtevku to je premoženjski škodi pridržana za končno sodbo. V postopku ni bila sporna odškodninska odgovornost SFRJ, ker je bil tožnik poškodovan kot vojak JLA v I. B. 14.3.1980, ko ga je po nesreči obstrelil sovojak (D. T., kapitan S. S. pa je bil kot komandir vojaške enote spoznan na vojaškem sodišču v Zagrebu dne 30.6.1980 pod opr. št. I K 107/80 za krivega storitve kaznivega dejanja po četrtem odstavku 213. člena tedanjega KZ SFRJ).

Sodišče prve stopnje je o tožnikovi premoženjski škodi (zaradi plačila rente iz naslova zmanjšanega zaslužka) odločalo 10.6.1997 in njegov rentni zahtevek zavrnilo. Menilo je, da RS ni odškodninsko odgovorna za škodo vojakov iz območja ostalih bivših republik, ki so jo utrpeli v zvezi z delovanjem bivše JLA na ozemlju tedanje SRS. RS odgovarja po osamosvojitvi le za tisto škodo, ki so jo utrpeli državljani RS med služenjem vojaškega roka v JLA, ne glede na to, na katerem območju bivše federacije je njihova škoda nastala.

Sodišče druge stopnje je na pritožbo tožnika spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je z vmesno sodbo ugotovilo, da je podana odškodninska odgovornost Republike Slovenije. Ugovor RS, da ni pravna naslednica SFRJ po stališču pritožbenega sodišča ni utemeljen, ker lahko enak ugovor postavi tudi Republika BIH, katere državljan je tožnik in zoper katero je njegov zahtevek zastaral. Ker je RS prenesla svojo pravico do lastne obrambe na SFRJ (drugi odstavek 2. člena in 299. člena ustave SRS in 237., 239. in 240. člen ustave SFRJ), JLA pa je to prenešeno pravico izvrševala tudi na ozemlju SRS, je tako predstavljala na njenem ozemlju njene enote. Na podlagi 1. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti RS (Ur. list RS, št. 1/91), je Republika Slovenija prevzela vse pravice in dolžnosti, ki so bile z ustavo RS in ustavo SFRJ prenešene na organe SFRJ. Tako je RS prevzela izvrševanje obveznosti, ki so bile pred tem prenešene na SFRJ. Čeprav je bil tožnik državljan BIH, je s služenjem vojaškega roka v RS poleg uresničevanja obrambne funkcije bivše BIH uresničeval tudi enake dolžnosti RS, zaradi česar ima pravico zahtevati plačilo odškodnine za škodo tudi v RS.

Zgoraj povzeti različni pravni stališči nižjih sodišč in dosedanja sodna praksa, zavzeta v sporih med oškodovanci, ki jim je škoda nastala zaradi delovanja vojske bivše federacije - JLA, kažejo na materialnopravno zapletenost tovrstnih sporov. Ti spori se nanašajo na škodo, ki je nastala oškodovancem zaradi škodnega ravnanja bivše JLA, katere odškodninska odgovornost je bila urejena poleg v zakonu o obligacijskih razmerjih (ZOR) tudi z na dan tožnikove nezgode veljavnim federalnim zakonom o službi v oboroženih silah (Ur. list bivše federacije št. 22/74 s poznejšimi spremembami št. 5/78).

Tožnikova terjatev se nesporno nanaša na škodo, ki jo je utrpel kot vojak bivše JLA leta 1980 in ki jo je v tej pravdi začel uveljavljati zoper SFRJ s tožbo leta 1981. Tedaj veljavni spredaj citirani zakon o službi v oboroženih silah je v drugem odstavku 222. člena določal, da za storjene škode v zvezi z opravljanjem vojaške službe odgovarja federacija po splošnih odškodninskih predpisih. Ta splošni predpis je bil v času nastanka tožnikove škode zakon o obligacijskih razmerjih (ZOR). Na tej pravni podlagi je bilo o odškodninski odgovornosti federacije za tožniku nastalo škodo pravnomočno odločeno že z delno sodbo z dne 1.4.1986, opr. št. P 55/83, ki jo je izdalo tedanje Temeljno sodišče v K., Enota v I. B. Tako ne more biti sporno, da predstavlja tožnikov zahtevek njegovo terjatev do federacije (tako po dejanski kot po v času nastanka njegove terjatve veljavni pravni podlagi). Ta terjatev po razpadu bivše federacije leta 1991 (v razmerju do Republike Slovenije 25.6.1991) ni mogla izgubiti dotedanje narave ter bi morala deliti usodo terjatev v nasledstvenem postopku po bivši federaciji, kolikor ne bodo nove države, nastale iz bivših republik, ta vprašanja uredile že preje.

Po presoji revizijskega sodišča tožnikov zahtevek proti Republiki Sloveniji za plačilo škode, ki mu je nastala po krivdi bivše federacije, nima pravne podlage v veljavnih predpisih. Po sodni praksi, na katero se sklicujeta obe pravdni stranki, odgovarja Republika Slovenija le za tisto škodo, ki je nastala njenim državljanom (vojakom ali civilistom) zaradi škodnega ravnanja JLA kot organa bivše federacije ne glede na kraj škodnega dogodka.

Odškodninsko terjatev proti Republiki Sloveniji je lahko po tej sodni praksi uveljavljal oškodovanec, ki je bil državljan Republike Slovenije, ki je imel na njenem območju tudi stalno prebivališče in če je škoda izvirala iz sfere tistih dejavnosti bivše SFRJ, katerih del ali celoto je svojčas Republika Slovenija prenesla na bivšo federacijo oziroma njene organe. Prevzem prenešenih originarnih državnih pristojnosti po Republiki Sloveniji, ki je sledil njeni osamosvojitvi, namreč ni smel v ničemer vplivati na tiste pravice in obveznosti njenih državljanov, ki so zadevale ta razmerja z državo (1. člen ustavnega zakona za izvedbo temeljne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije ter točka I. temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije - Ur. list RS, št. I/91). Državljan Republike Slovenije je upravičeno terjal, da lahko tiste pravice, ki jih je imel nasproti bivši državi SFRJ, uveljavlja proti novo nastali svoji državi Republiki Sloveniji, za kar je imel oporo v že navedeni pravni podlagi. Izenačenje obravnavanih pravic in dolžnosti z državljani Republike Slovenije pa je država Republika Slovenija zagotovila tudi tistim državljanom drugih republik, ki so imeli na dan plebiscita (23.12.1990) prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji in ki so tu tudi dejansko živeli (13. člen spredaj citiranega ustavnega zakona). Tožnik pa je po ugotovitvah nižjih sodišč državljan BIH, ki živi na njenem območju (torej ni imel stalnega bivališča v RS in tudi na njenem območju ni živel na dan spredaj omenjenega plebiscita) ter zato ne more opreti sporne terjatve proti Republiki Sloveniji na obravnavani pravni podlagi.

Republika Slovenija je 24.2.1993 sprejela zakon o skladu Republike Slovenije za sukcesijo (Ur. list RS, št. 10/93). S tem zakonom je ustanovila sklad Republike Slovenije za uveljavljanje pravic in obveznosti v postopku sukcesije zaradi uveljavljanja terjatev in poravnavanja obveznosti RS ter pravnih in fizičnih oseb z njenega območja v postopku delitve premoženja, pravic in obveznosti SFRJ. Dne 4.7.1997 pa je sprejela zakon o dopolnitvah zakona o skladu RS za sukcesijo (Ur. list RS, št. 40/97). S tem zakonom predvsem izpeljuje določilo 15. člena (ga operacionalizira), ki je bil delno spremenjen že z zakonom o spremembah in dopolnitvah zakona o skladu RS za sukcesijo (Ur. l. RS, št. 38/94). Po določilu 15.č člena navedenega zakona sodišče uradoma prekine pravdni postopek oziroma izvršbo odloži, če teče pravdni ali izvršilni postopek zoper osebe, ki imajo sedež ali stalno bivališče v RS, tožeča stranka ali upnik pa ima sedež ali bivališče v RS ali v eni od republik bivše SFRJ ali v drugi državi in je terjatev pridobila s pravnim poslom ali na podlagi pravnomočne sodne odločbe. Po določilu 15.d člena sodišče ravna enako tudi v primerih, če je tožbeni zahtevek posredno ali neposredno povezan s pravnimi razmerji do subjektov nekdanje federacije ali s pravnimi razmerji iz naslova statusne odgovornosti do subjektov nekdanje SFRJ (postopek pa se nadaljuje uradoma potem, ko bo urejena sukcesija).

Dosedanje ugotovitve nižjih sodišč utemeljujejo sklep, da ima tožnikova terjatev naravo zahtevka iz 15.d člena spredaj citiranega zakona. Določbe tega zakona so tudi materialnopravne narave, ker na določen način urejajo pravna razmerja do subjektov nekdanje federacije in s tem stvarno pasivno legitimacijo odškodninskih zavezancev. Navedenih določb sodišče druge stopnje ni upoštevalo, določbe, na katere je oprlo odločitev o sporu, pa je zmotno tolmačilo (namreč prevzem pravic in dolžnosti države po 1. členu ustavnega zakona za izvedbo temeljne listine o samostojnosti in neodvisnosti RS je lahko v povezavi s tretjim odstavkom I. točke omenjene temeljne listine urejal predvsem razmerja za naprej ter ni urejal t.i. sukcesije). Ta pravno zmoten pristop je povzročil tudi napačno odločitev, zaradi česar je revizijsko sodišče moralo razveljaviti sodbo sodišča druge stopnje na podlagi določb drugega odstavka 395. člena ZPP.

V nadaljnjem postopku bo naloga sodišča druge stopnje, da upošteva tudi določbe zakona o dopolnitvah zakona o skladu RS za sukcesijo (Ur. list RS, št. 40/97) ter za uporabo teh določb pravno relevantne dejanske okoliščine. Če bo presodilo, da so podane predpostavke po določbah 15.č. in d. člena citiranega zakona, bo treba postopek prekiniti. V zvezi s temi izvajanji je opozoriti, da prekinitev postopka po pravnomočnosti sodne odločbe, s katero je postopek končan, ni mogoča (določbe 212. do 215. člena ZPP) in zato teh določb v revizijskem postopku ni mogoče uporabiti.

Odločba o stroških revizijskega postopka je odpadla, ker jih tožena stranka ni prijavila.