Jedro

Sodišči sta pravilno naložili tožencu plačilo tolarske protivrednosti 5.000 DEM z ustreznimi zamudnimi obrestmi, saj se je toženec k temu plačilu zavezal s pismeno izjavo potem, ko ni izpolnil dogovorjenih obveznosti na podlagi pogodbe o delu.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je naložilo tožencu, da plača tožniku tolarsko protivrednost 5.000 DEM po nakupnem menjalnem tečaju LB, veljavnem na dan plačila z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 10.5.1990 dalje do plačila. Z delno sodbo pa je zavrnilo tožbeni zahtevek iz nasprotne tožbe za plačilo zneska 50.000,00 SIT s prip. Sodišče druge stopnje je ob reševanju pritožbe sodbo sodišča prve stopnje tako spremenilo, da je tožniku priznalo zamudne obresti po obrestni meri za devizne vloge v DEM na vpogled, višji obrestni zahtevek pa je zavrnilo. V ostalem je toženčevo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Toženec je vložil proti sodbi sodišča druge stopnje revizijo, v kateri uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V obrazložitvi revizije navaja, da zapis z dne 15.3.1990 ne more predstavljati podlage za tožnikov zahtevek, saj med strankama pred tem ni bilo obračuna z ugotavljanjem vrednosti opravljenih del in plačil avansov. Toženčev podpis izjave je bil izsiljen, razen tega pa je bil toženec ob podpisu v zmoti. Zato bi bilo treba ugotoviti resničnost tožnikove terjatve. Toženec za neizvršena dela, ki jih tožnik ni plačal, ničesar ne dolguje. Končno še navaja, da bi sodišče moralo odločiti tudi o toženčevem zahtevku iz nasprotne tožbe.

Revizija je bila vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril, in Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil. Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti preizkusilo glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 10.tč. 2.odst. 354.čl. Zakona o pravdnem postopku, vendar takih kršitev ni ugotovilo.

Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, na katere je vezano tudi revizijsko sodišče, izhaja, da je bila med strankama sklenjena pogodba o delu (izdelava in montiranje brunarice). Toženec dogovorjenih del ni v celoti izvršil in zato je dobil tožnik za preostala dela drugega izvajalca. Z izjavo z dne 15.3.1990 se je toženec zavezal, da bo plačal tožniku 5.000 DEM ali dinarsko protivrednost tega zneska do 10.4.1990, kar predstavlja vrnitev plačila po pogodbi za neizvršena dela in hkrati plačilo za ta dela, ki jih bo namesto njega opravil drug izvajalec. Glede na okoliščine, v katerih je do te toženčeve izjave prišlo, sta sodišči prve in druge stopnje upravičeno šteli, da je prišlo med strankama do poravnave. Zato sta tožencu pravilno naložili plačilo tolarske protivrednosti 5.000 DEM z ustreznimi zamudnimi obrestmi. Pravilno je bil zavrnjen tudi toženčev zahtevek, kolikor se nanaša na tožnikov dolg za opravljena dela na brunarici. Zato uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan. Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da toženec ni podpisal izjave zaradi nedopustne grožnje, kot je v postopku zatrjeval. Zadevnih dejanskih ugotovitev toženec z revizijo ne more uspešno izpodbijati, ker zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ni revizijski razlog (3.odst. 385.čl.ZPP). Revizijska navedba, da je toženec podpisal izjavo v zmoti, pa predstavlja novoto, kakršne po 387.čl. ZPP v reviziji ni dovoljeno navajati. Okoliščina, da sta sodišči doslej odločili le o enem zahtevku iz nasprotne tožbe, o ostalih pa bo odločalo v nadaljevanju zadeve P 18/92, ne more predstavljati razloga za izpodbijanje sodbe sodišča druge stopnje z revizijo.

Iz vseh navedenih razlogov je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno (393.čl. ZPP).