Jedro

Vse navedbe in okoliščine v zvezi z zatrjevano pomoto pri nakazilu sodne takse so bile že obravnavane v postopku za vrnitev v prejšnje stanje. Toženka z njim ni uspela. Njen predlog za vrnitev v prejšnje stanje je bil pravnomočno zavrnjen po ugotovitvi, da ne gre za opravičljivo napako stranke. S tem je toženka že izkoristila in izčrpala edino učinkovito pravno sredstvo, s katerim bi si lahko izboljšala položaj, ki je nastal zaradi njene napake pri plačilu sodne takse. Opravičljiva zamuda, ki se stranki pripeti pri opravi določenega pravnega dejanja, je predpostavka za odločanje o strankinem predlogu za vrnitev v prejšnje stanje. Ker pritožnica z njim ni uspela, se v pritožbenem postopku zoper sklep o domnevi umika revizije zaradi neplačila (oziroma delnega plačila) sodne takse na iste razloge (svojo priznano napako pri izpolnitvi taksne obveznosti) ne more več uspešno sklicevati. Za izdajo sklepa o domnevi umika pravnega sredstva zadošča ugotovitev sodišča prve stopnje, da taksa ni bila plačana v celoti, skladno s plačilnim nalogom, česar tožnica ne zanika oziroma celo priznava.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Pravdni stranki trpita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugotovilo, da dne 30. 10. 2020, vložena in dopuščena revizija tožene stranke zoper sodbo in sklep VSL I Cp 652/2020 z dne 22. 6. 2020 v zvezi s sodbo in sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani II P 379/2018 z dne 22. 10. 2019, šteje za umaknjeno, ker tožena stranka zanjo ni plačal (celotne) sodne takse. S popravnim sklepom je popravilo očitne pisne pomote v obrazložitvi sklepa.

2. Tožena stranka vlaga pritožbo. Sklep izpodbija zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Višjemu sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek, toženi stranki pa naloži v plačilo njene pravdne stroške z obrestmi. Navaja, da ji sklep ni bil vročen. Prejela ga je šele skupaj s popravnim sklepom, zato pritožbo vlaga v petnajstih dneh po prejemu navedene pošiljke. Priznava, da se je rok za plačilo sodne takse iztekel 15. 2. 2021 in da jo je plačala v dveh delih (znesek 634,78 EUR dne 28. 1. 2021 in preostali znesek 331,22 EUR dne 9. 3. 2021). Prišlo je do očitne pomote pri izvedbi nakazila. Sklicuje se na stališče pravne stroke in sodne prakse, da je treba v primerih, ko obstajajo opravičljivi razlogi za neplačilo sodne takse v postavljenem roku, pretehtati, ali bi bila stranki s fikcijo umika tožbe prekršena pomembnejša pravica od fiskalnega interesa države. Obrazložitev v sklepu je pavšalna. Tehtanja pravic toženke in fiskalnega interesa države ni. Ponovno opravičuje zamudo pri plačilu takse. Ponavlja, da je bil pravočasno plačan pretežni del odmerjene takse (približno 2/3). Razlog za neplačilo celotne takse je izključno očitna pomota toženke ob izvedbi plačila. Sodišče se o teh okoliščinah v sklepu ni opredelilo. Podana je absolutna bistvena kršitev pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP,1 ker ni razlogov, ali imajo ustavne pravice toženke v luči očitne pomote pri izvedbi plačila, pravočasnega delnega plačila in dejstva, da toženka sodnih taks ne plačuje redno, prednost pred fiskalnim interesom države. Prav tako se sodišče ni opredelilo do predloga za vrnitev v prejšnje stanje, ki ga je toženka vložila 9. 3. 2021. Podana je absolutna bistvena kršitev pravil postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Upoštevajoč vse okoliščine primera in pomen ustavnih pravic toženke, fikcija umika revizije ni sorazmerna sankcija za zamudo roka za plačilo takse. Podane so opravičljive okoliščine. Zato bi bila fikcija umika revizije nesorazmeren poseg v ustavno pravico toženke do sodnega varstva (23. člen Ustave) in do pravnega varstva (25. člen Ustave). Toženka bi za vedno izgubila možnost, da bi o reviziji odločalo Vrhovno sodišče RS. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo tretjega odstavka 105.a člena ZPP.

3. Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo. Predlaga, da jo višje sodišče zavrne in potrdi izpodbijani sklep. Priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Podatki spisa potrjujejo pritožbene navedbe, da sta bili pritožnici hkrati vročeni obe odločbi: izpodbijani sklep o domnevi umika revizije in popravni sklep.2 Pritožba je vložena v okviru 15-dnevnega pritožbenega roka. Pomislekov o pravočasnosti pritožbe ni. Pogoji za vsebinsko obravnavo pritožbe so izpolnjeni.

6. Plačilo sodne takse je procesna predpostavka za obravnavo (dovoljene) revizije (prvi odstavek 105.a člena ZPP). Če ni plačana v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za plačilo takse, in niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je revizija umaknjena (tretji odstavek 105.a člena ZPP). Po ustaljenih stališčih sodne prakse procesna predpostavka ni izpolnjena, če je sodna taksa le delno plačana,3 kot je bilo ugotovljeno v tem primeru. Taka so tudi stališča teorije.4

7. Pritožnica ne izpodbija dejanskih ugotovitev v točki 1 in 2 izpodbijanega sklepa, da je bila po vložitvi dopuščene revizije dvakrat opozorjena o višini takse za revizijo ter o načinu in roku plačila. Ker po podatkih sodišča taksa v postavljenem roku ni bila plačana, jo je sodišče s pozivom z dne 5. 3. 2021 pozvalo k predložitvi dokazila o plačilu. Toženka je nato v vlogi z dne 10. 3. 2021 navedla, da je pomotoma v postavljenem roku plačala le del takse, preostanek pa po preteku roka. Po izdaji izpodbijanega sklepa je toženka 6. 5. 2021 vložila (ponovni) predlog za vrnitev v prejšnje stanje (116. člen ZPP). Sodišče prve stopnje je s sklepom predlog za vrnitev v prejšnje z dne 6. 5. 2021 zavrglo, predlog z dne 9. 3. 2021 pa zavrnilo.5 Pritožbeno sodišče je tak sklep potrdilo.6

8. Vse navedbe in okoliščine v zvezi z zatrjevano pomoto pri nakazilu sodne takse so bile torej že obravnavane v postopku za vrnitev v prejšnje stanje. Toženka z njim ni uspela. Njen predlog za vrnitev v prejšnje stanje je bil pravnomočno zavrnjen po ugotovitvi, da ne gre za opravičljivo napako stranke. S tem je toženka že izkoristila in izčrpala edino učinkovito pravno sredstvo, s katerim bi si lahko izboljšala položaj, ki je nastal zaradi njene napake pri plačilu sodne takse. Opravičljiva zamuda, ki se stranki pripeti pri opravi določenega pravnega dejanja, je predpostavka za odločanje o strankinem predlogu za vrnitev v prejšnje stanje. Ker pritožnica z njim ni uspela, se v pritožbenem postopku zoper sklep o domnevi umika revizije zaradi neplačila (oziroma delnega plačila) sodne takse na iste razloge (svojo priznano napako pri izpolnitvi taksne obveznosti) ne more več uspešno sklicevati. Za izdajo sklepa o domnevi umika pravnega sredstva zadošča ugotovitev sodišča prve stopnje, da taksa ni bila plačana v celoti, skladno s plačilnim nalogom, česar tožnica ne zanika oziroma celo priznava. Presoja, da je s tem nastopila domneva umika pravnega sredstva, je pravno pravilna in skladna s tretjim odstavkom 105.a člena ZPP. Ker ni izpolnjena procesna predpostavka za obravnavo revizije, revizija šteje za umaknjeno (tretji odstavek 105.a člena ZPP). Materialno pravo je pravilno uporabljeno.

9. O predlogih za vrnitev v prejšnje stanje je sodišče odločalo z drugim sklepom, torej pritožnici ni bila kršena pravica do obravnave pred sodiščem. V izpodbijanem sklepu so pravilno in popolno ugotovljena pravno relevantna dejstva za izdajo odločbe. Odločitev je pojasnjena s pravilnimi in zadostnimi razlogi, da omogočajo pritožbeni preizkus. Očitanih absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka po 14. in 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni.

10. Tudi na ponovljene pritožbene očitke o kršitvah toženkinih ustavnih pravic in nesorazmernosti posega v pravico do pravnega sredstva je bilo že odgovorjeno.7 Zato v odgovoru na ponovljene pritožbene očitke o nesorazmernosti in kršitvi ustavnih pravic tudi pritožbeno sodišče ponavlja, da ureditev v 105.a členu ZPP ne posega v pravico stranke iz 25. člena Ustave RS do pravnega sredstva, saj ne učinkuje tako, da stranka ne bi bila več nosilka pravice do pravnega sredstva ali da ji pravno sredstvo ne bi bilo zagotovljeno ali da z njim ne bi mogla učinkovito braniti svojih pravic. Gre le za zakonsko določitev načina uresničevanja te ustavne pravice, ki strankine pravice do pravnega sredstva ne omejuje. Zato ji ni mogoče odrekati razumnosti.8

11. Pritožbeni razlogi niso podani. Sklep je pravilen in ni obremenjen z očitanimi niti s tistimi procesnimi kršitvami, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. Zato je bilo treba pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP).

12. Ker toženka ni uspela s pritožbo, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP). Tožeča stranka upoštevaje načelo potrebnosti (prvi odstavek 155. člena ZPP) sama nosi svoje stroške za odgovor na pritožbo, ker z njim ni prispevala k odločanju na pritožbeni ravni (prvi odstavek 165. člena ZPP).

1 Zakon o pravdnem postopku, Ur. list RS, št. 26/1999, s spremembami. 2 Vročilnica na red. št. 120 spisa. 3 VS RS, II Ips 244/2001 z dne 5. 12. 2001, VS RS X Ips 366/2014 z dne 18. 9. 2014. 4 Betetto N., v: Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, prva knjiga, GV Založba, Ljubljana 2005, stran 432. 5 Sklep P 379/2018-II z dne 21. 6. 2021, na red. št. 124 spisa. 6 Sklep VSL II Cp 1973/2021 z dne 21. 1. 2022, na red. št. 137 spisa. 7 12. točka sklepa VSL II Cp 1973/2021. 8 VS RS II Ips 248/2011 z dne 15. 12. 2011, III Ips 97/2010 z dne 8. 3. 2011.