Jedro

Aktivno legitimiran za vložitev predloga za razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici je tisti, ki je v postopku izdaje akta, na katerega se nanaša njegova zahteva, dejansko imel položaj stranke, tj. je sodeloval v postopku in mu je bila odločba vročena, ali mu je bila dovoljena pritožba ali obnova postopka iz razloga, ker bi mu moral biti dan položaj stranke.

Prav pa upravni organ razloguje, da je predlog treba zavreči, ker postopka za razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici ni mogoče uvesti, če je preteklo več kot eno leto od dneva, ko je bila odločba izdana in vročena.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Ministrstvo za kulturo (upravni organ) je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožničin predlog za izdajo odločbe po nadzorstveni pravici. V obrazložitvi navaja, da je Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije izdal soglasje št. 889/2008-RP z dne 21. 5. 2008 k odtujitvi stanovanja na naslovu ..., na parc. št. 1964, k.o. ... V tem postopku tožeča stranka ni bila udeležena, čeprav je lastnica stanovanja in tista, ki je sprejela akt o razglasitvi gradu ... za kulturni spomenik in v njem določila varstveni režim. Zato izkazuje upravičen pravni interes za zahtevo po odpravi ali razveljavitvi soglasja po nadzorstveni pravici. V nadaljevanju navaja, da pristojni organ po nadzorstveni pravici odpravi odločbo po njeni izdaji in vročitvi iz razlogov, ki jih taksativno našteva zakon in določa tudi objektivne roke za uporabo tega izrednega pravnega sredstva. Med zakonskimi razlogi je tudi očitna kršitev materialnega predpisa. Rok za odpravo odločbe zaradi očitne kršitve materialnega prava je eno leto od vročitve odločbe. Ugotavlja, da je bilo soglasje izdano 21. 5. 2008 in vročeno pooblaščencu A.A. 26. 5. 2008. Soglasje ni bilo vročeno tožeči stranki, iz njenih navedb pa tudi ni razbrati, kdaj je za izdajo izvedela. Domneva se lahko, da je za soglasje izvedela vsaj ob izdaji sodbe Okrajnega sodišča v Litiji, opr. št. P 12/2009 z dne 4. 6. 2009, s katero je le to razsodilo, da je dolžna skleniti prodajno pogodbo. Najkasneje takrat bi lahko zahtevala vročitev soglasja ter uporabila redno pravno sredstvo iz razloga, ki ga navaja sedaj. Zaključuje, da je zaradi poteka z zakonom določenega objektivnega roka enega leta bilo potrebno predlog za izdajo odločbe po nadzorstveni pravici zavreči. Tožeča stranka v tožbi navaja, da je bilo sporno soglasje izdano za odtujitev nepremičnine, ki predstavlja del kulturnega spomenika grad ... z vplivnim območjem. Ker nepremičnina predstavlja kulturni spomenik, ne bi smela biti predmet prodaje oziroma ne bi smelo biti izdano soglasje za odtujitev. To je bilo torej dano v nasprotju z zakonom. Prosilka za izdajo soglasja A.A. je sklenitev kupoprodajne pogodbe za stanovanje zahtevala pri sodišču, ki je, ker je bilo izdano soglasje, njenemu zahtevku ugodilo. Tožeča stranka je v svoji zahtevi dejansko navajala vse kršitve, ki so vplivale na izdajo soglasja, in to, da ni bila zaprošena za mnenje pri njegovi izdaji in da ji soglasje nikoli ni bilo vročeno. Ker je bilo izdano v nasprotju z materialnim zakonom, bi upravni organ po nadzorstveni pravici iz razloga napačne ugotovitve dejanskega stanja in uporabe materialnega predpisa moral soglasje odpraviti. Upravni organ pa se je napačno oprl na to, da bi lahko vložila pritožbo na izdano soglasje, takrat ko je zanj izvedela. Tožeča stranka navaja, da pri izdaji soglasja ne gre za upravni postopek, v katerem bi se varovano načelo kontradiktornosti in je zato stališče, da bi imela možnost pritožbe na izdano soglasje, napačno. Pri izdaji soglasja ne gre za upravni akt, ki se izdaja v upravnem postopku, temveč za enostransko izdajo, podano vlagatelju. Tožeča stranka trdi, da bi ji zakon o varstvu kulturne dediščine v primeru pritožbe zoper soglasje odrekel pravico do pritožbe zaradi pomanjkanja legitimacije. Nadalje meni, da mora skladno z zakonom o upravnem postopku nadzorstveni organ samostojno, ko na pobudo nekoga izve, da je bil pri izdaji odločbe kakšen materialni predpis, izdati odločbo po nadzorstveni pravici. Zato ji ni bilo treba izkazovati pravnega interesa in je tudi nerelevantno, kaj se je dogajalo v postopku na prvi stopnji. Pobudo lahko poda kdorkoli in ne glede na to, ali je bil v postopku stranka. Tožeča stranka predlaga, da sodišče odpravi sklep Ministrstva za kulturo št. 352-16/2009/4 z dne 22. 2. 2010, ter da opravi sklep Zavoda za varstvo kulturne dediščine RS, št. 589/2008-RP z dne 21. 5. 2008 in toženi stranki naloži izdajo odločbe po nadzorstveni pravici v zvezi s soglasjem Zavoda za varstvo kulturne dediščine št. 504/2008 z dne 20. 5. 2008. Tožba ni utemeljena.

Iz predloženega upravnega spisa izhaja, da je tožeča stranka dne 11. 12. 2009 pri Ministrstvu za kulturo vložila predlog za izdajo odločbe po nadzorstveni pravici, v zvezi s soglasjem Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije št. 889/2008-RP z dne 21. 5. 2008, iz razloga očitne kršitve materialnih predpisov. Upravni organ je predlog obravnaval kot tožničino zahtevo za razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici (nedosledno govori tudi o odpravi odločbe). To izredno pravno sredstvo lahko zahteva (tudi) stranka (prvi odstavek 275. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, Uradni list RS, št. 24/06 UPB, 126/07, 65/08 in 8/10, v nadaljevanju ZUP), če obstoji zakoniti razlog za takšno odločanje po nadzorstveni pravici (drugi odstavek 274. člena ZUP), razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici pa je vezana na rok enega leta od dneva ko je bila odločba izdana in vročena (prvi odstavek 277. člena ZUP).

V skladu z določbo 275. člena ZUP bi tožeča stranka razveljavitev soglasja Zavoda za varstvo kulturne dediščine št. 889/2008-RP z dne 21. 5. 2008 lahko zahtevala, če bi bila v postopku izdaje tega soglasja stranka. V smislu navedene določbe je aktivno legitimiran za vložitev predloga za razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici tisti, ki je v postopku izdaje akta, na katerega se nanaša njegova zahteva, dejansko imel položaj stranke, tj. je sodeloval v postopku in mu je bila odločba vročena, ali mu je bila dovoljena pritožba ali obnova postopka iz razloga, ker bi mu moral biti dan položaj stranke. Med strankama pa je nesporno, da tožeča stranka takega položaja v postopku izdaje izpodbijanega soglasja ni imela. Ker tedaj ni imela položaja stranke, nima legitimacije za vložitev zahteve za njegovo razveljavitev po nadzorstveni pravici. Že iz tega razloga je odločitev o zavrženju njenega predloga, ki jo je sprejel upravni organ, pravilna (upravni organ sicer zmotno navaja, da ima tožeča stranka upravičen pravni interes za zahtevo za razveljavitev soglasja po nadzorstveni pravici).

Prav pa upravni organ razloguje, da je predlog treba zavreči, ker postopka za razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici ni mogoče uvesti, če je preteklo več kot eno leto od dneva, ko je bila odločba izdana in vročena. Dejstva, ki se v konkretnem primeru nanašajo na pravočasnost vložitve predloga, tj. da je bilo soglasje izdano 21. 5. 2008 in vročeno pooblaščencu predlagateljice izdaje soglasja 26. 5. 2008, med strankama tega upravnega spora niti niso sporna.

Tožeča stranka v tožbi zmotno meni, da je upravni organ njen predlog zavrnil zaradi stališča, da bi imela možnost vložiti pritožbo na izdano soglasje, ko je zanj izvedela. S tem ji je upravni organ le pojasnil, na kakšne način bi lahko izdano soglasje izpodbijala. Sodišče sicer meni, da tožeča stranka kot stranski udeleženec v postopku izdaje soglasja (43. člen ZUP) ne bi imela možnosti vložitve rednega pravnega sredstva - pritožbe zaradi poteka roka (229. člen ZUP, ampak izrednega pravnega sredstva - obnove postopka). Nosilni argument upravnega organa za zavrženje je bil potek z zakonom določenega roka za izdajo odločbe o nadzorstveni pravici.

Kolikor pa tožeča stranka v tožbi navaja, da pristojni organ po uradni dolžnosti razveljavi odločbo po nadzorstveni pravici, če je bil z njo očitno kršen materialni predpis, in smiselno s tem meni, da bi moral njen predlog šteti kot opozorilo za uvedbo postopka, sodišče odgovarja, da upravni organ uvede postopek po uradni dolžnosti, če tako določa zakon ali na zakonu temelječ predpis in če ugotovi ali izve, da je treba glede na obstoječe dejansko stanje zaradi javne koristi začeti upravni postopek (126. člen ZUP), ni pa pri uvedbi uradnega postopka vezan na opozorila občanov oziroma drugih subjektov (ob tem sodišče pripominja, da rok za izdajo odločbe o razveljavitvi odločbe po nadzorstveni pravici velja tudi za postopek, začet po uradni dolžnosti, in bi v konkretnem primeru, ko naj bi tožeča stranka dala pobudo za uvedbo takega postopka 10. 12. 2009, soglasje pa je bilo izdano 21. 5. 2008 in vročeno 26. 5. 2008, uradnega postopka ne bi mogel več začeti).

Sodišče je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10, v nadaljevanju ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega akta pravilen in da je izpodbijani sklep pravilen in na zakonu utemeljen.

Pouk o pravnem sredstvu temelji na prvem odstavku 73. člena ZUS-1.