Jedro

Tožeča stranka bi morala pri sklicevanju na neskrbno ravnanje z vozilom zatrjevati in dokazati, kakšna je pravilna in normalna uporaba vozila, ter katero od teh obveznosti je tožena stranka kršila.

Pri protispisnosti gre za kršitev povsem tehnične narave - gre za napačen ''postopek prenosa'' tistega, kar je zapisano na listini ali v zapisniku o izvedbi dokazov, v obrazložitev sodbe, šele potem pa sodišče táko (zaradi napačnega prenosa popačeno) vsebino dokaza oceni in uporabi kot dokazni argument.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo razsodilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 16241/2010, z dne 15. 2. 2010 razveljavi tudi v 1. in 4. odstavku izreka, v delu v katerem je toženi stranki naloženo, da poravna vtoževano terjatev in stroške izvršilnega postopka, ter se tožbeni zahtevek v celoti zavrne (I. točka izreka). Nadalje je odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti njene pravdne stroške v višini 855,56 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za izpolnitev do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se v celoti pravočasno pritožuje tožeča stranka. Uveljavlja pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve pravil postopka, ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da sklep o izvršbi, naveden v I. točki izreka izpodbijane sodbe, obdrži v celoti v veljavi v 1. in 4. točki izreka, ter toženi stranki naloži v plačilo stroške tožeče stranke v postopku na prvi stopnji ter pritožbene stroške, vse skupaj s pripadki, oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno ter potrdi izpodbijano sodbo, tožeči stranki pa naloži povrnitev stroškov toženih strank v zvezi z odgovorom na pritožbo, v roku osem dni od dneva vročitve odločbe pritožbenega sodišča, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne zamude dalje do plačila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V tem gospodarskem sporu gre za spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR (prvi odstavek 495. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). V sporih majhne vrednosti je sodbo mogoče izpodbijati samo iz razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava.

6. V predmetni zadevi je tožeča stranka (takrat upnik) najprej vložila predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine, in sicer na podlagi izpiska iz poslovnih knjig na podlagi Pogodbe o operativnem leasingu št. 095868 z dne 15. 9. 2009. Zoper sklep o izvršbi sta toženi stranki (prej dolžnika) ugovarjali, po razveljavitvi sklepa o izvršbi in odstopu zadeve pravdnemu sodišču pa je sodišče izdalo izpodbijano sodbo z naslednjimi dejanskimi ugotovitvami, na katere je pritožbeno sodišče vezano. Sodišče prve stopnje je kot nesporno ugotovilo: - da so pravdne stranke dne 23. 5. 2006 sklenile Pogodbo o operativnem leasingu (poslovnem najemu) št. 95868, in sicer tožeča stranka kot leasingodajalec s prvotoženo stranko kot leasingojemalcem in drugotoženo stranko kot porokom in plačnikom (priloga A2), - da je bilo predmet leasinga vozilo Volkswagen Sharan 1.9 TDI in da je dogovorjena doba leasinga znašala 36 mesecev, višina obroka pa 315,23 EUR, - da je prvi obrok zapadel v plačilo 23. 5. 2006, zadnji pa 1. 5. 2009, - da je prvotožena stranka redno plačevala najemnino, ter da je bilo stanje na konto kartici po plačilu najemnine ob izteku pogodbe v mesecu maju 2009 enako 0, - da je prvotožena stranka tožeči stranki ob izteku pogodbe o operativnem leasingu (poslovnem najemu) št. 95868 z dne 23. 5. 2006 vrnila vozilo, ki je bilo predmet pogodbe, - da je bilo vozilo s strani tožeče stranke prevzeto v brezhibnem stanju ter da ob prevzemu vozila tožeča stranka ni uveljavljala nobene pomanjkljivosti vozila.

7. V predmetnem postopku je med pravdnima strankama sporno plačilo ostanka vrednosti pogodbe, ki ga vtožuje tožeča stranka, in ki predstavlja razliko med ostankom vrednosti vozila in prodajno vrednostjo, ki jo je bilo mogoče iztržiti s prodajo vozila.

8. Pritožbeno sodišče zavrača neutemeljen pritožbeni očitek, da naj bi se sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe sklicevalo na sodbo VSL Cpg 855/2004 in da naj bi dobesedno povzelo sodbo VSL I Cp 1221/2011 ter na podlagi ugotovitev sodišč v teh judikatih utemeljilo svojo presojo Pogodbe o operativnem leasingu št. 95868, namesto da bi jo utemeljilo na podlagi značilnosti pogodbe, ki je predmet spora v konkretni zadevi. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje v 8. točki obrazložitvi izpodbijane sodbe izčrpno ter celovito pojasnilo pravno naravo pogodbe o leasingu, kot pravnem poslu modernega avtonomnega gospodarskega prava, ter pojasnilo razliko v pravni naravi med finančnim in operativnim leasingom, ter nato glede na dejanske ugotovitve, ki med pravdnima strankama niti niso bile sporne, pravilno presodilo, da je bila v konkretnem primeru s „Pogodbo o operativnem leasingu (poslovnem najemu) št. 95868“ (priloga A2) med pravdnima strankama sklenjena pogodba o operativnem leasingu.

9. Na navedeno ne more vplivati pritožbeno zatrjevano dejstvo, da med strankama sklenjena „Pogodba o operativnem leasingu (poslovnem najemu) št. 95868“ (priloga A2) ni vsebovala določbe o možnosti predčasnega odstopa od pogodbe, kar naj bi bilo skladno s stališči pravne teorije značilno za pogodbo o operativnem leasingu kot tako. Pritožbeno sodišče odgovarja, da je glede na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje (točka 7 in 10 obrazložitve) pravilen tudi materialnopravni zaključek, da „Pogodba o operativnem leasingu (poslovnem najemu) št. 95868“ (priloga A2) izpolnjuje vse bistvene značilnosti pogodbe o operativnem leasingu (t. j. najem in uporaba vozila, ter kasnejša vrnitev le-tega leasingodajalcu). Neutemeljen je nadalje pritožbeni očitek, da se je Višje sodišče v Ljubljani v dveh sklepih (II Cp 3860/2010 in II Cp 188/2012) opredelilo, da sta pogodbi, ki sta bili sicer naslovljeni kot pogodbi o operativnem leasingu, po vsebini ustrezata bolj pogodbi o finančnem leasingu. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da sklicevanje na navedeni odločbi v predmetnem postopku ne more biti upoštevno, saj je šlo v navedenih zadevah za povsem drugačno dejansko stanje. V predmetnem postopku je glede na zgoraj navedeno treba pravno razmerje med pravdnimi strankami presojati z vidika pogodbe o operativnem leasingu, in ne morda z vidika pogodbe o finančnem leasingu, za kar si neutemeljeno prizadeva pritožnik.

10. Nadalje je neutemeljen pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje ne opredeli o naravi pogodbenega določila o ostanku vrednosti in da ugotavlja le, da pogodba takega določila ne vsebuje, ne ugotavlja pa pomena določbe o ostanku vrednosti, ki ga pogodba očitno vsebuje (stran 2 pogodbe, ostanek vrednosti v višini 9.819,20 EUR), ter da je bilo glede na navedeno materialno pravo napačno uporabljeno. Pritožnik prvostopenjskemu sodišču pripisuje ugotovitve, ki jih v izpodbijani sodbi ni zaslediti. Prvostopenjsko sodišče namreč ni ugotovilo, da določila o ostanku vrednosti vozila ni, pač pa, da v pogodbi ni določil, iz katerih bi izhajala obveznost leasingojemalca, ob izteku pogodbe plačati preostanek vrednosti vozila (čeprav nanj ne pride lastninska pravica) ali obveznost povrnitve zmanjšane vrednosti predmeta leasinga, ki bi presegla predvideno zmanjšanje vrednosti predmeta leasinga ali da sta stranki s pogodbo določili najmanjšo vrednost, ki jo mora vozilo ob prenehanju pogodbe imeti, sicer v primeru manjše vrednosti vozila to predstavlja kršitev pogodbe. Zato se izkaže za materialnopravno pravilen zaključek sodišča prve stopnje, ko je presodilo, da tožena stranka ni obvezana povrniti tožeči stranki kakršnokoli zmanjšano vrednost predmeta leasinga, ki bi presegala predvideno zmanjšanje vrednosti predmeta leasinga, in ki ni neposredna posledica uporabe predmeta leasinga s strani prvotožene stranke oziroma njenih ravnanj.

11. Prav tako je neutemeljen pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ne opredeli do navedb tožeče stranke glede tega, kako je bila določena višina obroka in ostanek vrednosti po pogodbi. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (med drugim) podana, če ima sodba take pomanjkljivosti, da je zaradi napak objektivno ni mogoče preizkusiti, ker nima razlogov o odločilnih dejstvih. Po presoji pritožbenega sodišča izpodbijana sodba vsebuje vsa bistvena dejstva, ki vodijo do pravne posledice, da tožeča stranka ni upravičena do plačila razlike med preostankom vrednosti vozila in prodajno ceno, razlogi pa so zadostni, jasni in medsebojno skladni. Zato očitana kršitev določb postopka ni podana.

12. Pritožbeno sodišče poudarja, da se sodišču prve stopnje glede na ugotovljeno dejansko stanje ter ob materialnopravni presoji sklenjene „Pogodbe o operativnem leasingu (poslovnem najemu) št. 95868“ kot pogodbe o operativnem leasingu, v predmetni zadevi niti ni bilo treba ukvarjati z ostankom vrednosti, ki naj bi po pritožbenem zatrjevanju predstavljal neodplačani del financiranja. Navedeno bi (lahko) predstavljalo pravno pomembno dejstvo v primeru sklenitve pogodbe o finančnem leasingu, ne pa v primeru sklenjene pogodbe o operativnem leasingu, za katero gre v predmetni zadevi in pri kateri je bil skupen namen pogodbenih strank najem in uporaba predmeta ter plačilo uporabnine in vrnitev predmeta po izteku pogodbe.

13. Neutemeljeno pritožba nadalje uveljavlja tudi bistveno kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP z očitkom, da je sodišče prve stopnje navedlo, da naj bi tožeča stranka s podpisom zapisnika o prevzemu vozila potrdila, da je vozilo povsem brezhibno, kar naj bi bilo v nasprotju z vsebino te listine, iz katere naj bi izhajalo le, da je bilo vozilo prevzeto. Kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP je podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar je navedeno v obrazložitvi sodbe o vsebini listin in samimi temi listinami. Pri tem gre za kršitev povsem tehnične narave - gre za napačen ''postopek prenosa'' tistega, kar je zapisano na listini ali v zapisniku o izvedbi dokazov, v obrazložitev sodbe, šele potem pa sodišče táko (zaradi napačnega prenosa popačeno) vsebino dokaza oceni in uporabi kot dokazni argument (1). V konkretnem primeru tožeča stranka zatrjevano kršitev utemeljuje glede ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bilo vozilo s strani tožeče stranke prevzeto v brezhibnem stanju, kar pa ne pomeni protispisnosti, temveč skuša tožeča stranka prek te kršitve grajati dokazno oceno in na ta način uveljavljati nedovoljeni pritožbeni razlog zmotno ugotovljenega dejanskega stanja.

14. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da tožeča stranka razlike v vrednosti ostanka predmeta leasinga ne more zahtevati s pavšalnim sklicevanjem na neskrbnost ravnanja tožene stranke z vozilom. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da bi morala tožeča stranka pri sklicevanju na neskrbno ravnanje z vozilom zatrjevati in dokazati, kakšna je pravilna in normalna uporaba vozila, ter katero od teh obveznosti je tožena stranka kršila. Te trditvene podlage pa tožeča stranka v postopku niti ni konkretizirano podala.

15. Materialnopravno pravilen je tako zaključek sodišča prve stopnje, da je celoten riziko izgube vrednosti predmeta operativnega leasinga, ki nastopi po vrnitvi predmeta leasinga leasingodajalcu, v celoti na tožeči stranki, in da je bil takšen tudi skupni namen pogodbenikov glede na sklenjeno „Pogodbo o operativnem leasingu (poslovnem najemu) št. 95868“. Zato je odločitev sodišča prve stopnje, ki je zahtevek tožeče stranke v celoti zavrnilo, pravilna.

16. Pritožba tožeče stranke glede na navedeno ni utemeljena in ker pritožbeno sodišče obenem ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), jo je zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

17. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Ker odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča, in tako ni bil potreben za postopek, krijeta toženi stranki sami svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).

(1) Tako, Zobec, J., v Ude, L. in drugi, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2009, str. 313.