Jedro

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali se v postopkih odmere dohodnine v primeru samoprijave, ki je vložena po tem, ko zoper informativni izračun ni bil vložen ugovor in je le-ta pridobil naravo odmerne odločbe – obenem pa ni bil začet davčni postopek po uradni dolžnosti – priznavajo stroški v zvezi z delom ter vzdrževanimi družinskimi člani.

Izrek

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali se v postopkih odmere dohodnine v primeru samoprijave, ki je vložena po tem, ko zoper informativni izračun ni bil vložen ugovor in je le-ta pridobil naravo odmerne odločbe – obenem pa ni bil začet davčni postopek po uradni dolžnosti – priznavajo stroški v zvezi z delom ter vzdrževanimi družinskimi člani.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo Finančne uprave Republike Slovenije (v nadaljevanju FURS), št. DT-02-45964-0 z dne 8. 3. 2017, s katero je bila v obnovljenem postopku nadomeščena odločba Davčne uprave Republike Slovenije, št. 02 45964 z dne 31. 3. 2016, ki je nastala na podlagi informativnega izračuna dohodnine za leto 2015, zoper katerega tožnik ni vložil ugovora. Na podlagi navedene obnove postopka je bila tožniku odmerjena dohodnina za leto 2015 v znesku 12.465,96 EUR. Tožnik je zoper to odločbo vložil pritožbo, ki jo je tožena stranka zavrnila z odločbo, št. DT-499-01-447/2017-2 z dne 31. 5. 2018. 2. Iz izpodbijane sodbe izhaja povzetek obrazložitev odločb FURS in tožene stranke. Tožniku je bil 31. 3. 2016 izdan informativni izračun dohodnine za leto 2015. Tožnik je 23. 9. 2016 vložil vlogo, poimenovano ugovor, v kateri je navedel dohodek iz naslova plač izplačevalca iz Avstrije v višjem znesku, kot je bil upoštevan v informativnem izračunu, in uveljavljal stroške v zvezi z delom v tujini. FURS je je na tej podlagi po uradni dolžnosti 7. 10. 2016 izdal sklep o obnovi postopka odmere dohodnine za leto 2015, dne 2. 11. 2016 pa zavrgel tožnikov ugovor kot prepozen in z izpodbijano odločbo tožniku ponovno odmeril dohodnino za leto 2015. V obnovljenem postopku je upošteval dodatni dohodek tožnika iz naslova plač iz Avstrije, v višini, ki je izhajala iz tožnikove vloge ("ugovora"), ni pa upošteval zmanjšanja davčne osnove za stroške v zvezi z delom v tujini, ki so bili prav tako navedeni v tej vlogi.

3. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe pritrdilo razlogom FURS in tožene stranke. Ugotovilo je, da je tožnik ugovor vložil prepozno, zato ga je FURS pravilno zavrgel. Vloge – ugovora zoper informativni izračun dohodnine, v katerem je napovedal dohodke iz tujine in uveljavljal stroške v zvezi z delom, ki ga je vložil po tem, ko mu je bila že izdana odmerna odločba, pa tudi po mnenju sodišča ni mogoče šteti kot napoved na podlagi samoprijave po prvem odstavku 63. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), kot to napačno meni tožnik. V obravnavani zadevi naj bi šlo za drugačno situacijo, ko jo je obravnavalo Vrhovno sodišče v zadevi X Ips 63/2017 z dne 6. 7. 2017. 4. Tožnik (v nadaljevanju predlagatelj) je zoper sodbo sodišča prve stopnje vložil predlog za dopustitev revizije. Pomembnost predlaganega vprašanja utemeljuje z zagotovitvijo pravne varnosti, enotne uporabe prava in tudi za razvoj sodne prakse, saj gre v dani zadevi za pravno vprašanje, glede katerega sodne prakse Vrhovnega sodišča še ni. Poleg tega izpostavlja, da je Upravno sodišče v zadevi I U 1858/2018-9 z dne 16. 4. 2019 v primerjavi z izpodbijano sodbo zavzelo povsem drugačno stališče in sicer tako, za katerega se zavzema tudi sam. Navaja, da neenotnost sodne prakse sodišča prve stopnje ne utrjuje zaupanja v pravno varnost in enotno uporabo prava.

5. Predlog je utemeljen.

6. Vrhovno sodišče je presodilo, da je glede vprašanja, navedenega v izreku tega sklepa, izpolnjen pogoj za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367.a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

7. Predlagatelj utemeljeno opozarja na različni stališči in posledično različni odločitvi sodišča prve stopnje glede razlage prvega odstavka 63. člena ZDavP-2, ki določa, da lahko davčni zavezanec najpozneje do vročitve odmerne odločbe oziroma do začetka davčnega inšpekcijskega nadzora oziroma do začetka postopka o prekršku oziroma kazenskega postopka vloži davčno napoved na podlagi samoprijave v primeru zamude roka za vložitev davčne napovedi. V nasprotju z izpodbijano sodbo namreč iz citirane sodbe sodišča prve stopnje I U 1858/2018-9 izhaja, da zavezanec, ki je zamudil rok za ugovor zoper informativni izračun, kasneje lahko vloži napoved na podlagi samoprijave (9. in 13. točka obrazložitve). Predlagatelj v zvezi s tem kot odločilno poudarja prav stališče, da je treba možnost samoprijave dopustiti v primerih, ko je bil v postopku odmere dohodnine izdan informativni izračun, ki se (bistveno) razlikujejo od tistih primerov, ko je bila na podlagi postopka FURS po uradni dolžnosti izdana odmerna odločba.

8. Predlagateljevo vprašanje se po vsebini usmerja na potrebo po spoštovanju davčne pravičnosti v postopkih odmere dohodnine, torej v upoštevanje stališča iz sodbe Vrhovnega sodišča v zadevi X Ips 63/2017 s tem, da se ob ustvarjenih dohodkih ustrezno upoštevajo tudi stroški, ki jih je mogoče priznati v skladu z zakonom za znižanje osnove za odmero dohodnine. Po vsebini uveljavlja, da je to treba upoštevati v vseh postopkih odmere dohodnine po izdanem informativnem izračunu, ki sledijo vlogi stranke, v kateri ta navede tako svoje dohodke kot tudi stroške, tudi v obravnavani zadevi davčnega postopka. Ali je to v tovrstnih primerih mogoče uveljavljati tudi na podlagi samoprijave ali ne, pa bo predmet revizijske presoje.

9. Odgovor na zastavljeno vprašanje bo omogočil stališče Vrhovnega sodišča tako glede možnosti uveljavljanja samoprijave v različnih postopkih odmere dohodnine, kot tudi glede upoštevanja načela davčne pravičnosti (dohodkov in stroškov) v tem in drugih (obnovljenih) postopkih odmere dohodnine. To vprašanje pa je pomembno, saj sproža pravna vprašanja, ki se nanašajo na potencialno zelo širok krog davčnih zavezancev in s tem tudi na bodočo davčno upravno in sodno prakso v velikem številu primerov.

10. Ker je vprašanje pomembno za enotnost in razvoj sodne prakse, o njem pa Vrhovno sodišče še ni odločalo, je predlagateljevemu predlogu za dopustitev revizije v obsegu, ki je določen v izreku tega sklepa, ugodilo (tretji odstavek 367.c člena ZPP.