Jedro

Pritožba pravilno opozarja, da je poslovni razlog obstajal na nivoju celotnega podjetja, saj se je toženec zaradi odločitve o bistvenem zmanjšanju proizvodnih kapacitet odločil zreducirati število zaposlenih znotraj vseh organizacijskih enot oziroma oddelkov, torej tudi v oddelku Kadrovske in splošne službe, v katerem je opravljal delo tožnik. Za določitev presežnih delavcev je določil enotne kriterije in izvedel ocenjevanje vseh zaposlenih po notranjih organizacijskih enotah. Na podlagi tako izvedenega ocenjevanja je bil spoznan za presežnega delavca tudi tožnik. Iz navedenega tako izhaja, da za presojo zakonitosti izpodbijane odpovedi ni pomembno, ali je pri tožencu prenehala potreba po delu, podobnem delu informatika, temveč je pomembno, ali je bil na podlagi ocenjevanja po kriterijih tožnik zakonito določen za presežnega delavca.

Izrek

I. Pritožbama tožeče in tožene stranke se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga nezakonita in se razveljavi (I. točka izreka) ter da tožniku delovno razmerje pri tožencu 17. 3. 2021 ni prenehalo, ampak je trajalo do 15. 6. 2021 (prvi odstavek II. točke izreka). Zavrnilo je priznanje delovnega razmerja od 16. 6. 2021 do vrnitve nazaj na delo k tožencu (drugi odstavek II. točke izreka). Temu je naložilo, da je dolžan pozvati tožnika nazaj na delo (III. točka izreka), ga za čas od 18. 3. 2021 do 15. 6. 2021 prijaviti v socialna zavarovanja, mu obračunati bruto nadomestila plače ter po odvodu dajatev izplačati obrestovana neto nadomestila plače, zmanjšana za neto zneske prejetih denarnih nadomestil za čas brezposelnosti (prvi odstavek IV. točke izreka). Za čas od 16. 6. 2021 do vrnitve nazaj na delo je zavrnilo prijavo v socialna zavarovanja in izplačilo nadomestila plače (drugi odstavek IV. točke izreka). Tožencu je naložilo, da tožniku v celoti povrne pravdne stroške (V. točka izreka).

2. Tožnik se zaradi vseh pritožbenih razlogov pritožuje zoper zavrnilni del sodbe. Ne strinja se s stališčem, da mu za čas po nezakonitem prenehanju delovnega razmerja, ko je imel registrirano samostojno dejavnost, ni mogoče priznati delovnega razmerja pri tožencu, saj je zavarovanje iz naslova delovnega razmerja prednostno. S. p. je moral registrirati, ker je reševal eksistenčni položaj. Stališča judikata VIII Ips 32/2020 zaradi specifik obravnavane situacije za ta spor niso uporabna. Tožnik bi lahko prihodke kot s. p. ustvarjal tudi ob sočasni zaposlitvi pri tožencu in bi bil tako sočasno zavarovan na dveh podlagah. Očita tudi kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji), saj izrek, v katerem je odločeno o pozivu delavca nazaj na delo, ne da bi bilo obenem odločeno o obveznosti ponovne vzpostavitve delovnega razmerja in prijavi v socialna zavarovanja, ni izvršljiv. Priglaša stroške pritožbe.

3. Toženec se zaradi vseh pritožbenih razlogov pritožuje zoper ugodilni del sodbe. Navaja, da njegovo strinjanje s tožbeno navedbo, da je tožnik opravljal delo informatika, ne pomeni širjenja odpovednega razloga. Poudarja, da je šlo za kolektivni odpust delavcev. Sodišče ni upoštevalo, da je toženec krčil obseg zaposlenih v vseh oddelkih na podlagi uporabe objektivnih kriterijev. Ti kriteriji so predstavljali dejanski razlog za podajo odpovedi tožniku, saj je bil ocenjen najslabše. Glede na to je napačno stališče, da bi moral toženec v odpovedi obrazložiti, zakaj ne potrebuje več tožnika kot informatika. Do praga števila odvečnih delavcev, določenega v sklepu direktorja, je postalo nepotrebno delo celotnega oddelka, ne pa posameznega zaposlenega. O vseh teh ključnih dejstvih sodba nima razlogov. V primeru nezakonite odpovedi je treba ugoditi predlagani sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi. Toženec si ne more privoščiti ponovne zaposlitve tožnika, nima potrebe po zaposlitvi delavca za področje informatike, v oddelku, kjer je delal, se precej del prekriva in se lahko prenaša na druge zaposlene oziroma se izvede s pomočjo zunanjih izvajalcev ... Priglaša stroške pritožbe.

4. Obe stranki v odgovoru na pritožbo nasprotne stranke prerekata njune navedbe in predlagata, naj ju pritožbeno sodišče kot neutemeljeni zavrne. Priglašata stroške odgovorov.

5. Pritožbi sta utemeljeni.

6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov. V skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava.

7. Iz prvostopenjskih ugotovitev izhaja, da je bila tožniku pogodba o zaposlitvi odpovedana iz poslovnega razloga na podlagi določb Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadaljnji), ki urejajo odpoved večjemu številu delavcev (98. člen in nadaljnji). S tožencem je pogodbo o zaposlitvi formalno sklenil za delovno mesto tehnolog, vendar ob podaji odpovedi (in tudi že več let pred tem) ni opravljal teh del, temveč je na nesistemiziranem delovnem mestu opravljal dela, podobna delom informatika.

**K pritožbi toženca**

8. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da izpodbijani del sodbe ne vsebuje odločilnih razlogov, zaradi česar naj bi bila podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in kršeno enako varstvo pravic iz 22. člena Ustave RS (URS, Ur. l. RS, št. 33/1991 in nadaljnji). Prvostopenjsko sodišče je pojasnilo pravne in dejanske razloge za svojo odločitev, zato je bil njen preizkus mogoč. Kot bo obrazloženo v nadaljevanju, pa je materialno pravo uporabilo zmotno, zaradi česar je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno.

9. Pritožba pravilno navaja, da je navedba odgovora na tožbo o tem, da je tožnik dejansko opravljal delo informatika, predstavljala strinjanje toženca s tovrstno tožbeno navedbo in ne širjenja odpovednega razloga, kot je to napačno štelo prvostopenjsko sodišče. 10. Sodišče prve stopnje je zaključek o nezakonitosti odpovedi oprlo na ugotovitev, da toženec v njej ni obrazložil prenehanja potrebe po delu tožnika za opravljanje del, primerljivih delovnemu mestu informatika in da tudi iz Programa razreševanja presežnih delavcev ne izhaja, da dela informatika ne potrebuje več. Pritožba to presojo utemeljeno izpodbija z navedbo, da bi prenehanje potrebe po delu informatika v odpovedi moralo biti obrazloženo le, če bi šlo za individualno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku iz poslovnega razloga. V tem primeru je šlo za kolektivni odpust delavcev. S sklicevanjem na vsebino Programa (povzetega tudi v odpovedi) pritožba pravilno opozarja, da je poslovni razlog obstajal na nivoju celotnega podjetja, saj se je toženec zaradi odločitve o bistvenem zmanjšanju proizvodnih kapacitet odločil zreducirati število zaposlenih znotraj vseh organizacijskih enot oziroma oddelkov, torej tudi v oddelku Kadrovske in splošne službe, v katerem je opravljal delo tožnik. Za določitev presežnih delavcev je določil enotne kriterije (delovna uspešnost, strokovno znanje oziroma usposobljenost za opravljanje nalog, delovne izkušnje, delovna doba pri delodajalcu) in izvedel ocenjevanje vseh zaposlenih po notranjih organizacijskih enotah. Na podlagi tako izvedenega ocenjevanja je bil spoznan za presežnega delavca tudi tožnik. Iz navedenega tako izhaja, da za presojo zakonitosti izpodbijane odpovedi ni pomembno, ali je pri tožencu prenehala potreba po delu, podobnem delu informatika, temveč je pomembno, ali je bil na podlagi ocenjevanja po kriterijih tožnik zakonito določen za presežnega delavca. Slednjega zaradi zmotne uporabe materialnega prava sodišče prve stopnje ni ugotavljalo.

11. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bilo v odpovedi navedeno, da se tožniku odpoveduje pogodba o zaposlitvi, sklenjena za delovno mesto tehnolog, vendar pa zaradi tega odpoved še ni nezakonita. Med strankama ni bilo sporno, da tožnik dela, za katerega je imel formalno sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, ob odpovedi ni opravljal. Sodišče je ugotovilo, da ni delal v proizvodnji (tako kot so delali tehnologi), temveč v sklopu skupnih služb. To je bilo pravilno navedeno tudi v odpovedi, ki je ugotovila, da je tožnik opravljal delo v oddelku Kadrovske in splošne službe, znotraj delavcev tega oddelka pa je bil po zatrjevanju toženca tudi ocenjevan in spoznan za presežnega (torej ni bil izbran za presežnega delavca izmed tehnologov).

12. Toženec je v postopku zatrjeval, da je bil tožnik umeščen med presežne delavce, ker je bil ob uporabi kriterijev v oddelku, v katerem je delal, najslabše ocenjen (za delovno uspešnost je prejel 20 točk od 50, za strokovno znanje 10 točk od 20, za delovne izkušnje 10 točk od 20, le za delovno dobo je prejel vse točke). Čeprav je tožnik takšni oceni obrazloženo nasprotoval, je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi pojasnilo, da ni raziskovalo njegovih trditev o tem, ali je bila ocena odraz realnega stanja njegovih znanj, sposobnosti in delovne uspešnosti oziroma ali mu je bila odpoved res podana zgolj kot povračilni ukrep. Zaradi tega je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, saj je pritožbeno sodišče že obrazložilo, da je presoja, ali je bil na podlagi ocenjevanja po kriterijih utemeljeno določen za presežnega delavca, odločilnega pomena. Pritožbi toženca je zato ugodilo, ugodilni del izpodbijane sodbe (točke izreka: I, II/1, III, IV/1, V) razveljavilo in vrnilo zadevo v novo sojenje sodišču prve stopnje (prvi odstavek 355. člena ZPP). To je dolžno raziskati trditve strank glede ocenjevanja, izvesti dokaze, ki sta jih predlagali v zvezi s tem, jih dokazno oceniti in nato ob upoštevanju stališč, ki jih je zavzelo pritožbeno sodišče, ponovno odločiti o zakonitosti izpodbijane odpovedi. Opredeliti se je dolžno tudi do preostalih ugovorov, s katerimi je tožnik izpodbijal odpoved.

13. Že iz razloga, ker je razveljavilo ugodilni del izpodbijane sodbe, je pritožbeno sodišče ugodilo tudi pritožbi tožnika in razveljavilo izpodbijani zavrnilni del sodbe (II/2 in IV/2 točka izreka), saj je presoja njegove pravilnosti neločljivo povezana s poprejšnjo odločitvijo o tožbenih zahtevkih, ki so predmet razveljavljenega ugodilnega dela sodbe.

14. Pri odločitvi, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, je pritožbeno sodišče upoštevalo, da glede na naravo stvari in okoliščine primera samo ne more dopolniti ugotovljenih pomanjkljivosti dejanskega stanja. Če bi opravilo pritožbeno obravnavo, bi dejstva, povezana z izbiro tožnika za presežnega delavca, prvič ugotavljalo pritožbeno sodišče. To ni namen pritožbenega postopka, ampak je v preizkusu odločitve, kot jo sprejme sodišče prve stopnje. Razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje glede na datum vložitve tožbe tudi ne bo povzročila (hujše) kršitve strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

15. Zgolj za primer, če bi sodišče prve stopnje v novem sojenju ponovno sprejelo enako odločitev, se pritožbeno sodišče v bistvenem opredeljuje do ostalih pritožbenih navedb strank.

16. Neutemeljeno je tožnikovo pritožbeno nasprotovanje prvostopenjskemu stališču, da mu za čas od samozaposlitve do vrnitve nazaj na delo delovnega razmerja pri tožencu in pripadajoče reparacije ni mogoče priznati. Sodišče prve stopnje ga je pravilno podkrepilo s sklicevanjem na judikat Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 32/2020, glede katerega pritožba neutemeljeno poudarja, da se je nanašal na specifični primer oziroma težave pri razreševanju statusa odvetnika. Delovnopravni status tožnice v zadevi VIII Ips 32/2020 ni bil vezan le na opravljanje odvetništva, temveč je imela v določenem obdobju po nezakoniti odpovedi enak status kot tožnik v tem sporu, torej je bila samozaposlena. Stališča iz citiranega judikata so zato smiselno uporabljiva tudi za ta spor.

17. Neuspešno je pritožbeno sklicevanje tožnika, da je registriral s. p., ker je bil eksistenčno prisiljen iskati rešitve, da zmanjša škodo in si zagotovi minimum dohodkov, nato pa je pred sodiščem prikrajšan za pravico do popolne odprave škode. Z registracijo s. p. si je prostovoljno vzpostavil tek delovne dobe, zato mu te oziroma delovnega razmerja ni utemeljeno hkrati priznati tudi pri tožencu. Na drugačno odločitev ne vpliva pritožbeno zatrjevanje, da bi lahko prihodke (najemnino in minimalne prejemke za računalniške storitve) ustvarjal kot s. p. tudi ob sočasni zaposlitvi pri tožencu. Tožnik ima na podlagi registracije s. p. priznano delovno dobo in iz tega izvirajoče pravice, pri čemer niti ne zatrjuje, da se je registriral le za krajši delovni čas.

18. Zmoten je pritožbeni očitek tožnika, da izrek, v katerem je toženec zavezan k pozivu tožnika nazaj na delo, ne pa tudi k obveznosti ponovne vzpostavitve delovnega razmerja in prijave v zavarovanje, ni izvršljiv. Tak izrek je skladen z Zakonom o izvršbi in zavarovanju (ZIZ, Ur. l. RS, št. 51/1998 in nadaljnji), ki v 230. členu govori o izvršilnem naslovu, po katerem je delodajalec dolžan vrniti delavca na delo. Slednje pa predpostavlja vzpostavitev delovnega razmerja in prijavo v socialna zavarovanja.

19. Toženec je za primer ugotovitve nezakonitosti odpovedi predlagal sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi, češ da tožniku ne more zagotoviti dela, ker že dve leti životari. Sodišče prve stopnje temu predlogu ni ugodilo, ker je ugotovilo, da se bo zanj našlo delo kljub slabemu poslovanju toženca. Če bo v ponovljenem postopku ponovno ugotovilo nezakonitost odpovedi, je dolžno kritično ovrednotiti okoliščine v zvezi s sodno razvezo, saj toženec v pritožbi vztraja, da tožniku za poln delovni čas dela ne more zagotoviti.

20. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).