Jedro

Ne gre za storitev hujše kršitve delovnih obveznosti zaradi neopravičenega izostanka z dela, če je delavec za sporne dneve s potrdilom zdravnika dokazal, da mu je odobren bolniški stalež.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik trpi sam svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklep disciplinske komisije z dne 26.2.1993 in sklep delavskega sveta z dne 26.3.1993 tožene stranke in naložilo toženi stranki, da je dolžna tožnika pozvati nazaj na delo, mu za čas nezakonite odsotnosti izplačati izpadli osebni dohodek z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega mesečnega izplačila, mu poravnati predpisane davke in prispevke ter vpisati delovno dobo v delovno knjižico, vse v roku 8 dni pod izvršbo.

Poleg tega je odločilo, da tožena stranka nosi svoje stroške postopka, tožniku pa je dolžna poravnati stroške postopka v višini 80.508,60 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje do plačila, v roku 8 dni pod izvršbo.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh treh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in potrdi sporni sklep disciplinske komisije z dne 26.2.1993 in sklep delavskega sveta tožene stranke z dne 26.3.1993, s katerima je tožniku prenehalo delovno razmerje, podrejeno pa, da vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje. Strinja se, da je treba delavcu obvezno poslati zahtevo za začetek disciplinskega postopka in takšna zahteva in vabilo je bilo delavcu tudi poslano.

Res v zahtevi ni bila izrecno navedena tudi kršitev delovne obveznosti po 1. točki 72. člena podjetniške pogodbe, vendar je bila takšna zahteva razširjena na sami disciplinski komisiji, kar je razvidno iz zapisnika disciplinske komisije. Zaradi tega je mnenja, da je sodišče prve stopnje v tem delu materialno pravo napačno uporabilo, saj so bila opravičila o zdravstveno upravičeni odsotnosti z dela s strani tožnika podjetju dostavljena s skoraj dvomesečno zamudo, kar gotovo predstavlja nevestno in nepravočasno izpolnjevanje delovnih obveznosti. V zvezi z neupravičenimi izostanki tožnika z dela pa je mnenja, da je sodišče prve stopnje le enostransko ocenjevalo dokaze in predvsem izvedenska mnenja in jih upoštevalo le v tistem delu, ki so v prid tožniku. Razumljivo ji je, da je sodišče na podlagi mnenja dr. A. D. lahko prišlo do zaključka, do kakšnega je pač prišlo. Povsem nerazumljivo pa je, kako je sodišče lahko prišlo do takšnega zaključka tudi na podlagi mnenja dr. F. V. in na podlagi izvedenskega mnenja dr. M. K.. Po mnenju navedenega izvedenca je bil tožnik v spornem obdobju sposoben opravljati delo, ne le 4 ure na dan, temveč celo 8 ur dnevno, seveda z omejitvami. To pa pomeni, da so bili njegovi izostanki v tem času neupravičeni.

Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi listinskih dokazov in izpovedi zaslišanih prič je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da tožnik ni odgovoren za očitane kršitve po 1. in 17. točki 72. člena podjetniške pogodbe. V zvezi z obravnavanjem hujše kršitve delovne obveznosti po 1. točki 72. člena podjetniške pogodbe (neizpolnjevanje ali nevestno, nepravočasno ali malomarno izpolnjevanje delovnih in drugih obveznosti) se pritožbeno sodišče v celoti strinja z zaključki sodišča prve stopnje, da je odločanje disciplinske komisije mimo pisne zahteve za začetek disciplinskega postopka absolutno bistvena kršitev pravil postopka in da je iz tega razloga potrebno odločitev disciplinske komisije v tem delu razveljaviti. Tudi glede obravnavane kršitve delovnih obveznosti tožnika po 17. točki 72. člena podjetniške pogodbe (neupravičeni izostanki z dela), se pritožbeno sodišče strinja z zaključki sodišča prve stopnje, da tožnik v spornem času od 3.11.1992 do 25.11.1992, za delo dimnikarja ni bil sposoben in da so bili njegovi izostanki z dela upravičeni. V zvezi z navedeno ugotovitvijo sodišča prve stopnje, pa po mnenju pritožbenega sodišča ni toliko pomembno ugotavljanje okoliščin z izvedenci v smeri, ali je v spornem obdobju narava tožnikove bolezni opravičevala njegov izostanek z dela, kot dejstvo, ki med strankama ni sporno in sicer, da je imel tožnik sporne dneve pokrite s potrdili o zdravstveno upravičeni odsotnosti z dela, ki mu jih je izdal njegov lečeči zdravnik dr. L. V., ki je najbolje poznal njegovo zdravstveno stanje. Ravno ta okoliščina je po oceni pritožbenega sodišča odločilnega pomena za presojo odločitve, ali je bila tožnikova odsotnost z dela upravičena. Omenjena potrdila nedvomno izkazujejo, da je bil tožnik v spornem obdobju upravičeno odsoten z dela. Ta potrdila so javne listine, za katere velja po določbi 1. odst. 230. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur.l. SFRJ št. 4/77 - 27/90) pravilo, da dokazujejo resničnost tistega, kar se v njih potrjuje ali določa. Po 3. odst. istega člena ZPP je sicer dovoljeno dokazovati, da so v javni listini dejstva neresnično ugotovljena, ali da je sama listina nepravilno sestavljena, vendar v tem primeru nosi dokazno breme za izpodbijanje javne listine tista stranka, ki to zatrjuje. V konkretnem primeru bi bila zato tožena stranka tista, ki bi morala sprožiti postopek, v katerem bi izpodbijala verodostojnost zdravniških potrdil, v kolikor je menila, da postopek lečečega zdravnika dr. V v zvezi z naknadno izstavljenimi potrdili o bolniškem staležu tožniku, ni bil pravilen in v kolikor je dvomila v verodostojnost teh potrdil. Kot izhaja iz podatkov v spisu, pa tožena stranka tega ni storila. Pritožbena navajanja tožene stranke, da sam postopek izdaje omenjenih potrdil ni bil pravilen, so zaradi tega neutemeljena.

Iz navedenih razlogov je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožnikov izostanek za sporne dneve ni bil neupravičen, to pa pomeni, da tožnik tudi ni storil hujše kršitve delovnih obveznosti po 17. točki 72. člena podjetniške pogodbe. Odločitev sodišča prve stopnje je zato utemeljena.

Zaradi vsega navedenega in ker pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa ne razlogi, na katere po določbi 2. odst. 365. člena ZPP pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje (368. člen ZPP).

Ker odgovor na pritožbo tožnika ni bil potreben, trpi tožnik sam svoje stroške tega odgovora.

Pritožbeno sodišče je določbe ZPP uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odst. 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS št. 1/91-I in 45-I/94).