Jedro

Uredba (ES) št. 883/2004 ne ureja pravic in ne pokriva dajatev na podlagi preostale delovne zmožnosti, temveč osebe, za katere se uporablja, na podlagi I., II. ali III. kategorije invalidnosti lahko uveljavijo le pravico do invalidske pokojnine ob pogojih iz 67. člena ZPIZ-1. Pri tožniku, ki je zahtevo za priznanje pravice do invalidske pokojnine vložil pri avstrijskem nosilcu zavarovanja, ni prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti, pač pa do zmanjšanja delovne zmožnosti, ker ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerega je razporejen, to je KV zidar, še vedno pa je zmožen opravljati drugo delo v svojem poklicu z omejitvami s polnim delovnim časom, zato nima pravice do invalidske pokojnine.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v I. in II. točki spremeni tako, da se tožnikov tožbeni zahtevek na odpravo odločb tožene stranke št. 5087805 z dne 18. 6. 2010 in št. 5087805 z dne 1. 3. 2010, zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožnikovemu tožbenemu zahtevku, da se odpravita odločbi toženca št. ... z dne 18. 6. 2010 in št. ... z dne 1. 3. 2010, da se ga razvrsti v I. kategorijo invalidnosti in prizna pravica do sorazmernega dela invalidske pokojnine, delno ugodilo (I. točka izreka) in odpravilo dokončno odločbo toženca št. ... z dne 18. 6. 2010. Odločbo toženca z dne 1. 3. 2010 št. ... pa spremenilo tako, da se drugi odstavek pravilno glasi: Pri zavarovancu je od 8. 4. 2008 podana III. kategorija invalidnosti zaradi posledic bolezni in se mu prizna pravica do zaposlitve na drugem ustreznem delu v svojem poklicu z omejitvami: lažje fizično delo, pri katerem je levica v pomoč desnici in ne prenaša ali dviga bremen težjih od 7 kg, da pri delu ne opravlja ponavljajočih se gibov rok nad višino ramen, brez dela ponoči ali pod časovno prisilo (II. točka izreka). Tožbeni zahtevek, da se ga razvrsti v I. kategorijo invalidnosti in prizna pravica do sorazmernega dela invalidske pokojnine, pa je zavrnilo (III. točka izreka).

Zoper sodbo v I. in II. točki izreka je pritožbo vložil toženec zaradi bistvenih kršitev določb postopka, nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče svojo odločitev sprejelo v nasprotju z Uredbo (ES) št. 883/2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti in pri tem tudi zmotno uporabilo določbe Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s sprem., v nadalj. ZPIZ-1) oziroma sodba sodišča prve stopnje sploh nima razlogov. Sklicuje se na določbo 4. člena ZPIZ-1 in da je bila pravica do zaposlitve na drugem ustreznem delu, ki jo je tožniku priznalo sodišče prve stopnje, opredeljena v 116. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju iz leta 1992, ki ne velja več. Sedaj veljavni ZPIZ-1 takšne pravice ne ureja, v 91. členu pa opredeljuje pravico do premestitve. Navaja, da je tožnik dne 4. 3. 2008 vložil pri avstrijskem nosilcu zavarovanja zahtevo za priznanje pravice do pokojnine. Sodišče prve stopnje je mimo te tožnikove zahteve odločalo o drugih pravicah iz invalidskega zavarovanja, ne da bi zato navedlo kakršnokoli pravno podlago. Ker sodba o tem nima razlogov, je po mnenju toženca podana bistvena kršitev določb postopka. V obrazložitvi sodbe kot pravno podlago za odločitev sodišča omenja le 60. in 67. člen ZPIZ-1, kjer so opredeljeni pogoji za priznanje pravice do invalidske pokojnine. Ostale pravice, ki jih zakon omogoča delovnim invalidom, so opredeljene v nadaljevanju 4. poglavja 3. dela ZPIZ-1, med drugim v 91. členu. Po tej določbi pridobi pravico do premestitve zavarovanec III. kategorije invalidnosti pod pogoji, določenimi v 66. členu ZPIZ-1. To pa glede na določbo 68. člena ZPIZ-1 pomeni, da je zavarovanec ob nastanku invalidnosti dopolnil pokojninsko dobo, ki pokriva najmanj tretjino razdobja od dopolnjenega 20 leta starosti do nastanka invalidnosti, všteto delovna leta kot polna leta. Pri ugotavljanju teh pogojev se zavarovalna doba dopolnjena v drugi državi članici ne upošteva. Tožnik je v Republiki Sloveniji dopolnil 7 let, 10 mesecev in 19 dni pokojninske dobe, na kar je toženec opozoril že na naroku za glavno obravnavo dne 27. 11. 2012. Ker bi tožnik do dneva nastanka invalidnosti moral dopolniti vsaj 12 let in 4 mesece pokojninske dobe, tudi iz tega razloga priznanje pravice v 2. točki izreka prvostopne sodbe ni pravilno. Izvajanje določb ZPIZ-1 v skladu z Uredbo (ES) št. 883/2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti in Uredbo (ES) št. 987/2009 o določitvi podrobnih pravil za izvajanje Uredbe (ES) št. 883/2004 zavezuje toženo stranko v tem smislu, da se pravice delovnih invalidov III. kategorije invalidnosti zagotavljajo le upravičencem s stalnim prebivališčem na območju Republike Slovenije. Zahtevke za invalidske dajatve, ki so vloženi v drugih državah članicah EU in so posredovani zavodu kot toženi stranki, zavod obravnava le kot zahtevke za invalidsko pokojnino. S tem je zagotovljeno izvajanje Uredbe (ES) št. 883/2004 na enak način, kot se je izvajala Uredba sveta (EGS) 1408/71 in sicer, da so te dajatve vezane na trg dela v Republiki Sloveniji in na slovensko delovnopravno zakonodajo, kar pomeni, da so del tekočega dohodka (plače), zato se jih lahko priznava le upravičencem, ki stalno prebivajo v Republiki Sloveniji. Dejstvo je, da tožnik že vse od leta 2008 stalno prebiva v Republiki Hrvaški, kamor se je preselil iz Avstrije. Zato mu tudi iz tega razloga pravice kot delovnemu invalidu III. kategorije invalidnosti ne morejo biti priznane.

Pritožba je utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem., v nadalj. ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja, zmotno uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je v tem postopku v skladu z določbo 63. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadalj. ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca št. 5087805 z dne 18. 6. 2010 ter prvostopne odločbe iste opravilne številke z dne 1. 3. 2010, s katero je odločil, da tožnik nima pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine in da je pri njem od 8. 4. 2008 dalje podana III. kategorija invalidnosti zaradi posledic bolezni.

Kot izhaja iz listinske dokumentacije je tožnik dne 4. 3. 2008 pri avstrijskem nosilcu zavarovanja vložil zahtevo za priznanje pravice do invalidske pokojnine. Smiselno enako je tožnik uveljavljal tudi s tožbo. Konkretno je uveljavljal pozitivno rešitev na podlagi izkazanega dejanskega stanja v medicinski dokumentaciji in skupne pokojninske dobe prebite na Hrvaškem, Sloveniji in Avstriji.

Glede na mnenje Komisije za fakultetna izvedenska mnenja pri fakulteti A. Univerze v B., pridobljeno v sodnem postopku, pri tožniku do dneva dokončne odločbe toženca ni prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti, pač pa do zmanjšanja delovne zmožnosti, ker ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerega je razporejen, to je KV zidar, še vedno pa je zmožen opravljati drugo delo v svojem poklicu z omejitvami, da opravlja lažje fizično delo, pri katerem je levica v pomoč desnici in ne prenaša ali dviga bremen težjih od 7 kg, da pri delu ne opravlja ponavljajočih se gibov rok nad višino ramen, brez dela ponoči ali pod časovno prisilo s polnim delovnim časom. Pri tožniku je izvedenski organ ugotovil stanje iz 3. alinee 2. odstavka 60. člena ZPIZ-1 in torej III. kategorijo invalidnosti.

Na takšno mnenje, ki ga nobena od strank ni izpodbijala in tudi ni predmet pritožbe, je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev, vendar v nasprotju z Uredbo sveta (EGS) št. 1408/71 o uporabi sistemov socialne varnosti za zaposlene, samozaposlene osebe in njihove družinske člane, ki se gibljejo v skupnosti in kasnejših Uredb o spremembi te Uredbe ter v nasprotju z določbami ZPIZ-1. V 4. členu ZPIZ-1 med pravice iz invalidskega zavarovanja sodijo pravica do poklicne rehabilitacije, pravica do nadomestila za invalidnost, pravica do premestitve in dela s skrajšanim delovnim časom od polnega in pravica do drugih nadomestil iz invalidskega zavarovanja. Pravica do zaposlitve na drugem ustreznem delu, ki jo je sodišče priznalo tožniku, je pravica iz invalidskega zavarovanja, ki je šla po Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92 s sprem., v nadalj. ZPIZ/92) delovnim invalidom III. kategorije invalidnosti in je bila opredeljena v 116. členu citiranega zakona veljavnega do 31. 12. 1999. Kot pravilno navaja pritožba ZPIZ/92 ne velja več, ZPIZ-1 pa te pravice ne ureja in ne določa. Že iz tega razloga je sodišče prve stopnje zmotno tožniku priznalo pravico do zaposlitve na drugem ustreznem delu na podlagi določb zakona, ki ne velja več.

Nadalje pritožba tudi pravilno navaja, da Uredba (ES) št. 883/2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti ne ureja pravic in ne pokriva dajatev na podlagi preostale delovne zmožnosti, pač pa osebe, za katere se uporablja Uredba na podlagi I., II. ali III. kategorije invalidnosti lahko uveljavijo pravico do invalidske pokojnine, če izpolnjujejo pogoje določene v nacionalni zakonodaji, konkretno pogoje določene v 67. členu ZPIZ-1. Po 67. členu ZPIZ-1 pravico do invalidske pokojnine pridobi zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost I. kategorije; zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost II. kategorije in ni zmožen za drugo ustrezno delo brez poklicne rehabilitacije, le-ta pa mu ni zagotovljena, ker je star nad 50 let ter zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost II. ali III. kategorije, ki mu ni zagotovljena ustrezna zaposlitev oziroma prerazporeditev, ker je dopolnil 63 let starosti (moški) oziroma 61 let starosti (ženske).

Glede na takšno pravo ureditev tožnik pod pogoji določenimi v 67. členu ZPIZ-1, lahko pridobi pravico do sorazmernega dela invalidske pokojnine, ne pa drugih pravic iz invalidskega zavarovanja, ki mu jih je sodišče zmotno priznalo v II. točki izreka, čeprav zato ni imelo nobene pravne podlage. Pritožba pravilno navaja, da so dajatve na podlagi zmanjšane delovne zmožnosti vezane na trg dela v Republiki Sloveniji in na slovensko delovno pravno zakonodajo.

Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče toženčevi pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu točka I in II v skladu s 5. alineo 358. člena ZPP spremenilo tako, da je tožnikov tožbeni zahtevek na odpravo odločb toženca št. ... z dne 18. 6. 2010 in št. 5087805 z dne 1. 3. 2010, zavrnilo.