Jedro

V času veljavnosti ZPIZ za delavce v delovnem razmerju plačilo prispevkov ni bilo pogoj za pridobitev statusa zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja oziroma za priznanje pokojninske dobe. Pogoj plačila prispevkov za uveljavitev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanje je bil določen le za zavezance, ki so bili samostojni zavezanci za plačilo prispevkov.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica sama trpi svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbi toženca št. ... z dne 18.11.2004 in z dne 13.10.2004. Tožnici je priznalo lastnost zavarovanke pokojninskega in invalidskega zavarovanja za obdobje od 5.8.1995 do 20.5.1996 ter od 25.5.1996 do 21.6.1999. Zahtevo za ugotovitev lastnosti zavarovanke v času od 4.11.1994 do 4.8.1995 je zavrnilo. Nadalje je odločilo, da je toženec dolžan tožnici plačati stroške postopka.

Zoper sodbo se pritožuje toženec iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pri tem navaja, da je tožnica uveljavljala priznanje lastnosti zavarovanke na podlagi pravnomočne sodbe na podlagi pripoznave, opr. št. Pd 439/95. Z navedeno sodbo je Delovno sodišče v Mariboru med drugim razsodilo, da je sklep o prenehanju delovnega razmerja in sklep Komisije za ugovore nezakonit in da je tožnici delovno razmerje pri M. d.d. - v stečaju trajalo tudi po 4.11.1994 do 20.6.1999 z vsemi pravicami iz dela in po delu in da je delodajalec dolžan tožnici delovno dobo za čas od 4.11.1994 do 20.5.1996 ter od 25.5.1996 do 21.6.1999 vpisati v delovno knjižico. S tem v zvezi toženec navaja, da je sodba na podlagi pripoznave izdana brez preizkusa resničnosti dejstev in brez uporabe materialnega prava. Izrek sodbe na podlagi pripoznave je oblikovalne in dajatvene narave. S potekom paricijskega roka postane dajatvena sodba izvršljiva. Tožnica je z dnem poteka paricijskega roka pridobila pravico vložiti predlog za izvršbo na podlagi pravnomočne sodbe, česar pa po podatkih v spisni dokumentaciji ni storila. Sodba, s katero je bilo odločeno v delovnem sporu ima neposredni pravni učinek samo na stranki v postopku, torej na delavca in delodajalca. Šele z izpolnitvijo obveznosti, določene v sodbi, delodajalec vzpostavi pravno razmerje, ki ima lahko posledice v delavčevem obveznem socialnem zavarovanju oziroma statusu zavarovanca. Če tožnica ni uporabila vseh pravnih sredstev (postopek izvršbe), ki so ji na razpolago, da bi dosegla izvršitev sodbe, to pomeni, da tožnica ne more uveljaviti pravic iz obveznega zavarovanja. Toženec namreč v postopku ugotavljanja lastnosti zavarovanca ne more ugotavljati obstoja delovnega razmerja (razen v primeru reintegracije, če ta ni izvršena), temveč lahko presoja, ali ima na podlagi sodbe sodišča delavec pravico do obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Pravica do obveznega zavarovanja za nazaj pa je pogojena s plačilom prispevka. Toženec nadalje opozarja tudi na uporabo 2. člena pravilnika o ugotavljanju lastnosti zavarovanca.

V odgovoru na pritožbo tožnica ponovno pojasnjuje, da je pravnomočna sodba Delovnega sodišča v Mariboru tista podlaga, na podlagi katere je mogoče ugotavljati pri nekom lastnost zavarovanca za neko obdobje. Tožnica vztraja pri svojem stališču, ki ga je v številnih sodnih odločbah že zavzelo tudi instančno sodišče, da pravnomočna sodba delovnega sodišča o ugotovitvi trajanja delovnega razmerja po nezakonitem prenehanju le-tega predstavlja pravno podlago, na podlagi katere je moč tožnici priznati lastnost zavarovanke iz delovnega razmerja. S takšno sodbo je bilo namreč vzpostavljeno pravno razmerje, ki je podlaga za zavarovanje in s tem zavarovalno razmerje, kot to določa 45. člen Zakona o matični evidenci pokojninskega in invalidskega zavarovanja v povezavi z 2. členom Pravilnika o ugotavljanju lastnosti zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne. Pri tem priglaša tudi stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v sporu ter na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja ob pravilni uporabi materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl., v nadaljevanju: ZPP). Sodbo je tudi ustrezno obrazložilo tako z dejanskimi kot tudi s pravnimi razlogi.

V predmetni zadevi gre za spor v zvezi z ugotavljanjem zavarovalnega razmerja oziroma lastnosti zavarovanca. Zakon o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (Ur. l. RS, št. 81/2000, v nadaljevanju: ZMEPIZ) v 1. alinei 49. člena določa, da se obstoj zavarovalnega razmerja oziroma lastnost zavarovanca ugotavlja, če ni vložena prijava v zavarovanje, pa je bilo vzpostavljeno pravno razmerje, na podlagi katerega po zakonu nastane zavarovalno razmerje.

V predmetni zadevi je tožnica dokazovala, da je imela tudi v spornem obdobju lastnost zavarovanke na podlagi sklenjenega delovnega razmerja. Pri tem se je sklicevala na sodbo Delovnega sodišča v Mariboru, opr. št. Pd 439/95, z dne 2.10.2003 oziroma popravo te sodbe, opr. št. Pd 439/95 z dne 29.10.2003. Delovno sodišče je namreč ugotovilo, da je bil sklep delodajalca št. 7/94 z dne 3.11.1994 v zvezi s sklepom št. 49/95 z dne 23.1.1995 nezakonit in da je tožnici delovno razmerje pri delodajalcu trajalo tudi po 4.11.1994 z vsemi pravicami iz dela in po delu. Delodajalcu je tudi naložilo, da v delovno knjižico vpiše obdobje zaposlitve od 4.11.1994 do 20.5.1996 in od 25.5.1996 do 21.6.1999. Tožnica je uveljavljala ugotovitev lastnosti zavarovanke vse od 4.11.1994, pa do 21.6.1999, ko je bil nad tožničinim delodajalcem uveden stečajni postopek. Ob ugotovitvi, da je bila tožnica v času od 4.11.1994 do 4.8.1995 prijavljena na Zavodu za zaposlovanje in je kot prejemnica denarnega nadomestila imela status zavarovanke kot brezposelna oseba, je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek glede omenjenega obdobja zavrnilo (III. točka izreka). Glede na vloženo pritožbo je torej sporno, ali je imela tožnica lastnost zavarovanke v obdobju od 5.8.1995 do 20.5.1996 ter od 25.5.1996 do 21.6.1999. Zakon o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (Ur. l. RS, št. 67/93 in nasl., v nadaljevanju: ZPPSL) je v 1. odstavku 106. člena določal, da z dnem stečajnega postopka prenehajo delovna razmerja dolžnikovih delavcev. Datum stečaja med strankama očitno ni bil sporen. Glede na določbo 45. in 46. člena ZMEPIZ mora imeti oseba za obstoj zavarovalnega razmerja določen status, na podlagi katerega je vključena v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje in je prijavljena v zavarovanje. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da v sporni zadevi predstavlja pravno razmerje za nastanek zavarovalnega primera v smislu določbe 45. člena ZMEPIZ, delovno razmerje. Tudi po presoji pritožbenega sodišča se namreč po določbi 1. alinee 1. odstavka 2. člena še vedno veljavnega Pravilnika o ugotavljanju lastnosti zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja (Ur. l. RS, št. 32/96) za osebe iz 8. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92 in nasl., v nadaljevanju: ZPIZ) oziroma za osebe iz 13. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 in nasl., v nadaljevanju: ZPIZ-1) obstoj delovnega razmerja in s tem lastnost zavarovanca dokazuje tudi s pravnomočno sodno odločbo. Takšno podlago torej v sporni zadevi predstavlja citirana pravnomočna sodba delovnega sodišča. Ker je bilo z omenjeno sodbo razsojeno, da tožnici delovno razmerje ni prenehalo ter ob dejstvu, da je bil nad delodajalcem 21.6.1999 začet stečajni postopek in da torej že zaradi tega reintegracija tožnice ni bila možna, je rešitev sporne zadeve odvisna zgolj od odgovora na vprašanje, ali je priznanje lastnosti zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja pogojeno s plačilom prispevkov za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanja, na čemer v bistvu temelji odločitev toženca v predsodnem postopku in na kar se toženec sklicuje tudi v postopku pred sodiščem, vključno s pritožbo. Ker je predmet presoje lastnost zavarovanca za obdobje do 21.6.1999, je v tem primeru potrebno uporabiti določbe ZPIZ, ki je veljal v spornem obdobju. V času veljavnosti ZPIZ pa za delavce v delovnem razmerju zaradi pridobitve statusa zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja oziroma za priznanje pokojninske dobe, plačilo prispevkov ni bilo pogoj. Pogoj plačila prispevkov za uveljavitev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja je bil z določbo 3. odstavka 202. člena ZPIZ določen le za zavarovance, ki so samostojni zavezanci za plačilo prispevkov. V sporni zadevi pa ne gre za tak primer, temveč gre za delavko v delovnem razmerju in v takih primerih je očitno tudi že toženec sam, ne glede na plačilo prispevkov priznaval lastnost zavarovanca kot to izhaja tudi iz pojasnila toženca, opr. št. ... z dne 20.11.2002 (priloga A/7). Tudi pritožbeno sodišče je v drugi zadevi pod opr. št. Psp 457/2006 z dne 12.10.2006 kot tudi v zadevi opr. št. Psp 495/2006 z dne 21.3.2007, ki se nanaša na delavca, ki je bil zaposlen pri istem delodajalcu, zavzelo enako stališče kot v predmetni zadevi.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Glede priglašenih stroškov odgovora na pritožbo pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da omenjeni odgovor ni bistveno vplival na rešitev zadeve v pritožbenem postopku, zato je na podlagi 1. odstavka 155. člena ZPP odločilo, da tožnica sama trpi svoje stroške odgovora na pritožbo.