Jedro

Hipotekarni dolžnik, ki je plačal dolg, ker bi bilo sicer z izvršbo poseženo na njegovo nepremičnino, ima regresni zahtevek proti glavnemu dolžniku na podlagi pravila o zakoniti subrogaciji.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženko obsodilo na plačilo 22.375,19 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter ji naložilo plačilo 2.603,90 EUR stroškov postopka.

Proti sodbi se pritožuje toženka zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Toženka je posojilno pogodbo sklenila v svojstvu samostojne podjetnice, in ne kot fizična oseba, kot napačno ugotavlja prvostopenjsko sodišče. Posojeni znesek pa tudi ne more biti predmet konkretne pravde, saj je bilo o njem že pravnomočno odločeno v zadevi, ki se je pred naslovnim sodiščem vodila pod opr. št. 359/2001. V konkretni zadevi gre za razmerje, ki je med pravdnima strankama nastalo na podlagi zastavne pogodbe z dne 04. 10. 1995. Tudi to pogodbo je toženka sklenila kot samostojna podjetnica, saj je z denarjem, ki ga je dobila kot kreditojemalka, kupila osnovna sredstva za opravljanje svoje dejavnosti. Ker gre torej tudi v tem primeru za razmerje, ki je povezano z dejavnostjo toženke, in ne za njeno osebno obveznost, je terjatev tožnice zaradi stečaja toženke kot samostojne podjetnice ugasnila. Pritožba zato predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne.

Pritožba je bila vročena tožnici, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da je v predmetni zadevi ključnega pomena vprašanje, kakšno je bilo dejansko razmerje med pravdnima strankama.

Iz dejanske podlage sodbe izhaja da je toženka sklenila posojilno pogodbo s tretjo osebo. V tej pogodbi, v kateri je nastopala kot posojilojemalka, je sicer navedena kot samostojna podjetnica. Vendar sodišče ugotavlja, da je posojilo najela za lastne potrebe. Tožnica se je za za zavarovanje gornje terjatve zavezala kot hipotekarna dolžnica. S takšnimi dejanskimi zaključki, ki jih pritožba ne omaje, pritožbeno sodišče soglaša. Sodišče je nadalje ugotovilo, da je bil med strankama sklenjen dogovor (ki je pogodba; op. pritožbenega sodišča). Izpolnitvena ravnanja so bila: toženka bo s tretjo osebo sklenilo posojilno pogodbo; tožnica se zaveže, da bo za posojilo jamčila kot hipotekarna dolžnica (ker toženka z nepremičnino ni razpolagala in tako ni mogla zavarovati kredita); toženka tožnici (oz. njenemu možu) iz izposojenega zneska izroči 2.000.000 SIT kot posojilo; tožnica se navedeno posojilo zaveže vrniti v 51 obrokih; toženka se zavezuje plačevati dolg po osnovni posojilni pogodbi ter tako prepreči, da bi se upnik poplačal iz toženkine nepremičnine.

Toženka slednje obveznosti ni izpolnjevala. Dolg je bila tako primorana plačati tožnica. Za to je imela pravni interes, saj bi bilo sicer v izvršbi poseženo na njeno zastavljeno nepremičnino.

Pogodbeni dogovor med pravdnima strankama je večplasten. Med njima gre v osnovi za posojilno razmerje, vendar pa se vsebina posojilnega razmerja razteza tudi na prvine pogodbe s tretjim. Iz njunega dogovora namreč ne izhaja le to, da sta pravdni stranki sklenili posojilno pogodbo, marveč tudi to, da sta med seboj sklenili dogovor, ki ureja njuno razmerje med tožnico kot hipotekarno dolžnico in toženko kot glavno dolžnico s hipoteko zavarovane terjatve.

Ker je toženka svojo obveznost vračanja kredita tretji osebi prekršila in je morala v nasprotju z njunim medsebojnim dogovorom dolg plačati tožnica, je utemeljen sklep, da je podana njena regresna pravica. Ta je utemeljena že na podlagi pravila o zakoniti subrogaciji (275. člen OZ (1)).

Pritožba namiguje na kršitev razpravnega načela. Na to pritožbeno sodišče odgovarja, da prvine ugotovljenega dejanskega stanja izhajajo iz navedb v pripravljalni vlogi z dne 22. 04. 2010 (l. št. 17). Procesni očitek tako ni utemeljen.

Končno pa so neutemeljene tudi gole pritožbene navedbe o tem, da je toženka prejeti denar porabila za nakup osnovnih sredstev, ki jih je potrebovala za opravljanje svoje dejavnosti. Pritožba vsebinsko ne pojasni, za kakšna oz. katera sredstva gre, tako skopih navedb - ki so obenem tudi nedovoljene (prepozne) novote (337. člen ZPP)(2) pa pritožbeno sodišče ni obravnavalo.

Bistvenih kršitev postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), pritožbeno sodišče ni ugotovilo, zato je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

(1) Obligacijski zakonik (Ur. l. RS, št. 97/07-UPB1).

(2) Zakon o pravdnem postopku (ur. List RS, št. 73/2007 in nasl.).