Jedro

Na ničnost pazi sodišče po uradni dolžnosti in se lahko nanjo sklicuje vsaka zainteresirana oseba (109. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, ZOR). Pravilna pa je tudi presoja sodišč druge in prve stopnje, da tožnik ni zainteresirana oseba v smislu tega zakonskega določila. S tem, ko je bila razvezana izročilna pogodba med tožnikom in prvotožencem, je tožnik izgubil status "zainteresirane osebe".

Ker je tožnik torej izgubil status osebe, ki bi imela interes na postavljenem ugotovitvenem tožbenem zahtevku (oziroma ugotovitvi ničnosti pogodbe med tožencema), je posledica tega izguba aktivne legitimacije v tej pravdi.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik terjal ugotovitev neveljavnosti izročilne pogodbe z dne 12.9.1993 med tožencema. Ugotovilo je, da je z razveljavitvijo izročilne pogodbe med tožnikom in prvotožencem prenehal pravni interes tožnika za tak ugotovitveni zahtevek in mu je zato odreklo aktivno legitimacijo v tej pravdi. Sodišče druge stopnje je potrdilo izpodbijano sodbo in sprejelo dejansko in pravno oceno sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je vložila zoper takšno odločitev sodišč pravočasno revizijo iz razlogov po 385. ZPP. V reviziji navaja, da v odločitvi sodišč vidi kršitev materialnega prava, saj ZD določa, da v primeru razveze pogodbe o dosmrtnem preživljanju obdrži vsaka stranka pravico zahtevati od druge stranke odškodnino, ki ji gre po splošnih pravilih premoženjskega prava. Tožnik je v nepremičnino vložil ogromna sredstva ter v zvezi s tem vložil zoper prvotoženca tudi odškodninsko tožbo. Še preden je bilo odločeno o tej zadevi, je prvotoženec že razpolagal ponovno s svojo nepremičnino. Vlaganja tožnika so večja kot je vrednost nepremičnine, zato ima tožnik interes, da prvotoženec ne sklepa novih pogodb za nepremičnino. Sicer pa tudi iz izročilne pogodbe med tožnikom in prvotožencem izhaja, da je izročevalec dolžan prevzemniku povrniti investicije. Sodišče I. in II. stopnje sta zagrešili bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 354. člena ZPP, saj nasprotuje ravnanje prvotoženca moralnim pravilom (3/2 člen ZPP), ko prvotoženec na račun naivnežev sklepa izročilne pogodbe s različnimi osebami za isto nepremičnino, ko je še veljavna prejšnja pogodba, saj gre pri pogodbi med tožencema že za tretjo takšno pogodbo ter na ta način povečuje nezakonito svoje premoženje. Sodišči sta prekršili tudi člen 354/II tč. 9, saj v sodbah niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih in sicer to, da se je drugotoženec ne glede na razvezo pogodbe med njim in tožnikom zavezal povrniti tožniku tožnikova vlaganja. Podana je tudi kršitev določb pravdnega postopka po čl. 354/I ZPP, saj sodišče II. stopnje ni uporabilo pravilno določb ZPP. V sklepu Cp 1704/94 z dne 21.3.1995 je pravilno ugotavljalo, da je prvotoženec zlorabljal svojo lastninsko pravico, ko je zlorabljal svojo lastninsko pravico in celo nakazuje na to, da bi bila pogodba, ki se izpodbija celo nična. Ko pa je II. stopno sodišče ponovno odločalo o isti zadevi, pa se je le pridružilo odločitvi I. stopnega sodišča, da tožnik nima več pravnega interesa na izpodbijanju pogodbe med tožencema ter da ni več podana njegova aktivna legitimacija. Na ničnost pa morata, kot je to prvič ugotovilo II. stopno sodišče, sodišča paziti po uradni dolžnosti in se lahko nanjo sklicuje vsaka zainteresirana oseba. Ker tega ni upoštevalo ne I. in ne II. stopno sodišče, sta prekršili materialni zakon in določila ZPP.

V postopku, ki je bil opravljen po 390. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP), tožena stranka na vročeno revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Tožeča stranka je celo v reviziji sama navedla, da je vložila posebno tožbo zoper prvotoženca, s katero zahteva povrnitev svojih vlaganj v nepremičnino, ki je bila predmet izročilne pogodbe med tožnikom in prvotožencem in ki je bila pravnomočno razvezana. V tej pravdni zadevi pa ni bilo nobene odločitve o pravici do povrnitve vlaganj v nepremično premoženje in tožniku ni bila odrečena pravica zahtevati odškodnino. Tudi ni bil Zakon o dedovanju (ZD) tista pravna podlaga, s katero bi bil tožbeni zahtevek v tej pravdi zavrnjen. Neutemeljeni so tako očitki tožnika, da je bilo zmotno uporabljeno materialno pravo, ker sodišči svoje odločitve nista oprli na določila ZD.

Povrnitev investicij je predmet drugega pravdnega postopka, na kar sta pravilno opozorili že sodišči prve in tudi druge stopnje, očitno pa se tega (glede na vloženo tožbo) zaveda tudi sam tožnik. Za odločitev v tej pravdni zadevi pa je povsem brezpredmetno, kakšna je vrednost vlaganj tožnika v nepremičnino prvotoženca.

V drugem odstavku 3. člena ZPP je določeno, da stranke lahko umaknejo svoj zahtevek, priznajo nasprotnikov zahtevek in se poravnajo.

Revizijski očitek, da sodišči nista spoštovali tega določila in zato bistveno kršili določbe pravdnega postopka, je v nasprotju s podatki spisa. Pravdni stranki se nista poravnali, tožnik svojega zahtevka ni umaknil in tožena stranka tožbenega zahtevka ni pripoznala. Sklepanje pogodb pa ne spada med tista razpolaganja strank (procesna), ki jih sodišče ne sme priznati.

Očitek, da je sodišče izdalo sodbo brez glavne obravnave (9. točka 2. odstavka 354. člena ZPP) je popolnoma brezpredmeten, saj je sodišče prve stopnje glavno obravnavo opravilo dne 7.11.1995 in je bila pooblaščenka tožeče stranke na tej obravnavi prisotna (l. št. 46 spisa). Glede očitka, da v sodbah niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, revizijsko sodišče ugotavlja, da ima sodba sodišča druge stopnje res kratke razloge o odločitvi. Vendar pa obrazložitev v zadostnem obsegu navaja pravno odločilne ugotovitve, da je sodbo mogoče preizkusiti. Razlogi o povrnitvi tožnikovih vlaganj v tej zadevi pač nimajo pravno (niti dejansko) odločilne teže. S sklepom z dne 21.3.1995 je pritožbeno sodišče z razveljavitvijo sodbe sodišča prve stopnje vrnilo postopek v začetno fazo. Ta sklep ni predmet revizijskega preizkusa. Zato tudi ne more biti utemeljen očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 354. člena ZPP, ki ta sklep povezuje z izpodbijano sodbo.

Bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, na katero pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti, sodišče druge stopnje ni zagrešilo.

Točna je navedba tožeče stranke, da na ničnost pazi sodišče po uradni dolžnosti in se lahko nanjo sklicuje vsaka zainteresirana oseba (109. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, ZOR). Pravilna pa je tudi presoja sodišč druge in prve stopnje, da tožnik ni zainteresirana oseba v smislu tega zakonskega določila. S tem, ko je bila razvezana izročilna pogodba med tožnikom in prvotožencem, je tožnik izgubil status "zainteresirane osebe". Pogodba med tožencema je ustvarila pravice in obveznosti med njima, te pa ne morejo vplivati na tiste pravice in obveznosti, ki še obstajajo med tožnikom in prvotožencem in so predmet drugega pravdnega postopka. Ker je tožnik torej izgubil status osebe, ki bi imela interes na postavljenem ugotovitvenem tožbenem zahtevku (oziroma ugotovitvi ničnosti pogodbe med tožencema), je posledica tega izguba aktivne legitimacije v tej pravdi. Z zavrnitvijo tožbenega zahtevka je zato pravilno uporabljeno materialno pravo in določbe pravdnega postopka. Neutemeljeno revizijo je zato revizijsko sodišče zavrnilo (393. člen ZPP).

Izrek o zavrnitvi zahteve za povrnitev stroškov revizijskega postopka je zajet z izrekom o zavrnitvi revizije.