Jedro

O tem, ali bi sprejem določene osebe v državljanstvo R Slovenije pomenil nevarnost za njen javni red, je mogoče sklepati na podlagi njenega prejšnjega življenja. Taka nevarnost je podana pri osebi, ki je bila obsojena za naklepno kaznivo dejanje na kazen 1 leta in 6 mesecev zapora.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo tožena stranka ni ugodila prošnji za sprejem tožnika v državljanstvo Republike Slovenije. V obrazložitvi odločbe navaja, da tožnik sicer izpolnjuje pogoje iz 1. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 30/91-I), da pa je bilo v postopku ugotovljeno, da je bil tožnik od leta 1982 do danes 4 krat obravnavan za določena kazniva dejanja. Obsojen je bil s sodbo enote temeljnega sodišča za kaznivo dejanje velike tatvine po čl. 166/I KZ RS v zvezi s členom 23 KZ SFRJ na kazen 1 leta in 6 mesecev zapora, ter s sodbo istega sodišča za kaznivo dejanje nezakonite vselitve po čl. 182 KZ RS na 6 mesecev zapora - pogojno za dobo dveh let. Glede na to toženi organ ocenjuje, da za sprejem tožnika v državljanstvo obstajajo zadržki iz 3. odstavka 40. člena citiranega zakona.

Tožnik v tožbi navaja, da obravnavanje in tudi obsodba za kazniva dejanja ne more pomeniti nevarnosti za javni red Republike Slovenije. Meni, da bi za kaj takšnega morali obstajati drugačni razlogi. Nazadnje je bil obravnavan leta 1986, torej pred 7 leti in od takrat dalje nima več konfliktov z družbo. V junijski vojni (leta 1991) je bil celo eden redkih prostovoljcev druge narodnosti, ki se je udeležil vojne na strani vojske Republike Slovenije. Storilca kaznivega dejanja se mora obravnavati po kazenskem zakonu in po tem zakonu tudi sankcionirati, ne more pa biti zaradi tega prikrajšan pri državljanskih pravicah. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in mu prizna državljanstvo Republike Slovenije.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da večkratna obsodba za kaznivo dejanje predstavlja nevarnost za javni red. Država ima suvereno pravico odločati o tem, komu bo podelila svoje državljanstvo. Večkratna kršitev pozitivne zakonodaje pomeni, da ne more biti v interesu države, da bi takšni osebi podelila svoje državljanstvo. Zato tožena stranka vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po določbi 3. odstavka 40. člena že citiranega zakona o državljanstvu Republike Slovenije (ZDS) ima tožena stranka diskrecijsko pravico, da lahko zavrne vlogo za sprejem v državljanstvo osebi, ki sicer izpolnjuje vse pogoje iz 1. odstavka tega člena, če so podani razlogi iz 8. točke 1. odstavka 10. člena tega zakona - to je, da bi sprejem take osebe v državljanstvo Republike Slovenije predstavljal nevarnost za javni red, varnost ali obrambo države. Tožena stranka je uporabo diskrecijske pravice obrazložila s tem, da bi tožnikov sprejem v državljanstvo Republike Slovenije predstavljal nevarnost za javni red, glede na tožnikovo večkratno obravnavanje in obsodbe za kazniva dejanja, pri čemer so v izpodbijani odločbi navedena konkretna kazniva dejanja in kazni, za katera je bil tožnik obsojen.

Tožbene navedbe, da obsodba zaradi kaznivega dejanja ne more pomeniti nevarnosti za javni red, niso sprejemljive. O tem ali je določena osebna nevarna za javni red oziroma ali bi njen sprejem v državljanstvo predstavljal nevarnost za javni red, je mogoče sklepati predvsem na podlagi prejšnjega življenje take osebe. Kršitev veljavne zakonodaje, pri čemer so naklepna kazniva dejanja vsekakor najtežja oblika kršitve pozitivne zakonodaje, je zato lahko kriterij za ocenjevanje ali obstaja nevarnost za javni red.

Tožbene navedbe, da tožnik po letu 1986 ni več imel konfliktov z družbo, so v nasprotju z njegovo izjavo z dne 1.4.1993, ko je bil zaslišan pri toženi stranki in ko je izjavil, da je bil leta 1989 kaznovan zaradi kršitve carinskih predpisov. Obsodba na prostostno kazen preko 1 leta zapora, ki jo je tožnik po lastni izjavi prestal v letu 1988, pa se po veljavni zakonodaji (93. člen KZ SFRJ) ne izbriše iz kazenske evidence po uradni dolžnosti.

Sodišče tako ugotavlja, da tožena stranka pri uporabi prostega preudarka ni ravnala samovoljno, ampak v mejah in v skladu z namenom pooblastila, ki ji ga daje zakon ter da je uporabo diskrecijske pravice ustrezno obrazložila (2. odstavek 4. člena in 3. odstavek 209. člena zakona o splošnem upravnem postopku).

Glede na navedeno izpodbijana odločba, po presoji sodišča, ni nezakonita in tožnik s tožbo ni mogel uspeti. Zato je sodišče na podlagi določbe 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih tožbo kot neutemeljeno zavrnilo. Določbe zakona o upravnih sporih in drugih citiranih zveznih predpisov je sodišče smiselno uporabilo kot republiški predpis skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).