Jedro

Vsekakor je mogoče valutno tveganje potrošniku predstaviti na različne načine, a je pri tem pomembno, da mora biti potrošnik v primeru kreditne pogodbe v tuji valuti jasno opozorjen na možnost velike, resne spremembe tečaja, ki lahko pomembno vpliva na njegovo obveznost in ga potencialno tudi pahne v ekonomsko stisko.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se sklep potrdi.

II.Vsaka stranka sama krije stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor tožene stranke zoper sklep o začasni odredbi in odločilo, da bo o stroških ugovornega postopka odločeno s končno odločbo.

2.Tožena stranka v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku1 (v nadaljevanju ZPP) in predlaga ustrezno spremembo oz. vsaj razveljavitev sklepa.

Navaja, da pomeni izpodbijana odločitev odstop od dolgoletne in ustaljene sodne prakse, ki se je v zvezi z ureditvenimi začasnimi odredbami oblikovala na podlagi odločitve Ustavnega sodišča RS (v nadaljevanju: USRS) Up-275/97. Praksa, na katero se sklicuje sodišče, ni ustaljena.

V pravu EU ni najti razlage v smislu, da naj bi potrošnik vse svoje zahtevke uveljavljal v isti pravdi, iz odločbe Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju: SEU) pa ne izhaja, da naj bi bilo samo po sebi sporno, da mora potrošnik vložiti novo tožbo, ampak bi bilo sporno, če bi se potrošnikov položaj tako poslabšal, da ne bi več mogel vložiti tožbe. Brezpredmetno je sklicevanje na 3.a člen Ustave RS in načelo primarnosti, saj direktive niso del primarnega, temveč sekundarnega prava EU in tudi niso neposredno učinkovite. Omejitev dolžnosti lojalne razlage je tudi, da nacionalnega prava ni mogoče razlagati v nasprotju s temeljnimi načeli nacionalnega pravnega reda2 (contra legem ). Poleg tega mora biti varstvo pravic potrošnikov enakovredno pravnemu varstvu drugih primerljivih pravic v domačem pravu3 (načelo enakovrednosti).

Nadalje pritožba opozarja, da okoliščine, ki jih je obravnavalo SEU v zadevi C-287/22, niso primerljive z obravnavano zadevo, saj je bil potrošnik v zadevi, obravnavani pred SEU, v izrazito šibkejšem položaju.4 V Sloveniji namreč obstajajo zakonita in procesno uravnotežena sredstva zavarovanja, npr. odlog izvršbe, ki je na voljo že takoj ob vložitvi tožbe. Iz sodbe C-287/22 ni mogoče izpeljati, da bi bilo treba potrošniku zagotoviti prav poseben ukrep, ki naj bi imel značaj začasne odredbe. Ni dopustno, da sodišča pod pretvezo evroskladne razlage ustvarjajo nove oblike začasnih ukrepov, ki niso predvideni, ali da razlagajo obstoječe institute v nasprotju z njihovim sistemskim mestom in ustaljeno sodno prakso. Končno je skladno z odločbo USRS Up-275/97 pri izdaji ureditvenih začasnih odredb zaradi varstva pravic toženca po 22. členu Ustave RS potreben restriktiven pristop. Z izdano začasno odredbo je bilo poseženo v ustavne pravice tožene stranke iz 22., 23. in 25. člena Ustave RS - začasno, preden je sploh opravilo glavno obravnavo, je sodišče vzpostavilo stanje, kot da je tožeča stranka že pravnomočno uspela s svojih zahtevkom. Prav tako je poseženo v ustavno pravico tožene stranke do lastnine.

Pritožba opozarja tudi na pogoj reverzibilnosti, ki sledi že iz varstva pravic tožene stranke iz 22. in 23. člena Ustave RS, prav tako pa ga kot enega ključnih pogojev za ureditveno začasno odredbo določa odločba Up-275/97.

V primeru, da se ugotovi ničnost valutne klavzule, bi kreditna pogodba lahko obstala tudi brez nje. Pritožba omenja možnost konverzije, ki sta jo imela tožnika, ki bi lahko valuto kredita kadarkoli spremenila. Vse to po prepričanju tožene stranke kaže na možnost uporabe instituta delne ničnosti. Zavračanje možnosti delne ničnosti in sklicevanje na odvračevalni učinek kaže na kaznovalni namen sodišča.

Tožena stranka opozarja, da je že pred sodiščem prve stopnje navajala, da tožnika nista izkazala, da jima nadaljnjih obrokov ne bo treba plačati tudi v primeru, če bi sodišče ugotovilo ničnost pogodbe. Iz nacionalnega prava namreč izhaja, da je za uporabo tuje stvari treba plačati nadomestilo za uporabo. Da bo moral kreditojemalec plačati obresti vsaj v višini EOM izhaja iz odločb VSL II Cp 1255/2014 in tudi iz VSRS predloga II Ips 14/2025. Tožnika sta črpala 54.085,15 EUR kredita, odplačala pa 55.121,60 EUR, tako da nadomestila za uporabo še nista plačala.

V nadaljevanju pritožba izpostavlja pomisleke v zvezi s presojo sodišča prve stopnje glede pogoja verjetnosti obstoja terjatve in pri tem izpostavlja dejstvo, da je sodišče slepo verjelo tožnici, na drugi strani pa ignoriralo izpovedbo priče A. A., ki že dolgo ni več zaposlena pri toženi stranki in nima nobvenega interesa za izid te pravde. Do ključnih delov te izpovedbe se sodišče prve stopnje sploh ni opredelilo. Tožena stranka opozarja tudi na izpovedbo tožnice, da je že v letu 2011 zaznala povišanje obveznosti, kar pomeni, da je bila ustrezno poučena o tveganju. Če bi tožeča stranka naredila konverzijo v letu 2013 ali 2018, bi anuiteta po konverziji še vedno znašala manj od informativno navedene v ponudbi za kredit z dne 12. 5. 2008, ko je znašala 300,92 EUR.

VSRS je v odločbi II Ips 74/2023 izpostavilo, da simulacije niso nujno potrebne oz. da izostanek grafov ali morebitnih natanšnejših izračunov ne pomeni, da pojasnilna dolžnosti ni bila opravljena. Glede na to, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bilo tožnikoma pojasnjeno, da se prihodnosti in možnosti znatnega povišanja mesečne anuitete ne da napovedati, je dejanski stan te zadeve primerljiv v zadevo II Ips 74/2023, v kateri je bilo ugotovljeno, da je pogodbeni pogoj o valutni klavzuli jasen in razumljiv, kar je tožnik razumel valutno tveganje. Sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj konkretna zadeva ni primeljiva z dejanskim stanjem v zadevi II Ips 74/2023 in zakaj se je sklicevalo na II Ips 8/2022, ki se nanaša na bistveno drugačen primer (tožena stranka je dala tožniku le splošna pojasnila, da ts avalutu CHF in EUR enakovredni in lahko pride le do manjših nihanj: 1-2 %).

Na koncu pritožba opozarja še na vprašanje retroaktivnega nalaganja obveznosti toženi stranki, kar jo postavlja v nemogoč položaj in ji zelo oteži dokazovanje. Tako postopanje je v nasprotju s pravico tožene stranke iz 22. člena Ustave RS in do poštenega sojenja.

3.Tožnika sta na pritožbo tožene stranke odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Pritožba neutemeljeno opozarja na odstop od ustaljene sodne prakse v zvezi z ureditvenimi začasnimi odredbami in širitev restriktivnega pristopa. Začasne odredbe v zadevah kreditov v CHF so namreč specifične, ko je poleg določb slovenskega prava treba uporabiti tudi evropsko pravo. Na tej podlagi se je izoblikovala (sedaj enotna) sodna praksa, ki jo je pravilno upoštevalo tudi sodišče prve stopnje. V zadevi C-287/22 je SEU presodilo, da je člena 6 (1) in 7 (1) Direktive 93/13 treba razlagati tako, da nasprotujeta nacionalni sodni praksi, v skladu s katero lahko nacionalno sodišče zavrne predlog potrošnika za sprejetje začasnih ukrepov, s katerim se predlaga, naj se do sprejetja končne odločitve o ugotovitvi neveljavnosti potrošniške kreditne pogodbe, ker ta kreditna pogodba vsebuje nepoštene pogoje, odloži plačilo mesečnih obrokov, zapadlih na podlagi te kreditne pogodbe, kadar je sprejetje začasnih ukrepov potrebno za zagotovitev polnega učinka odločitve. Pojasnilo je, da morajo nacionalna sodišča ob upoštevanju celotnega nacionalnega prava in z uporabo načinov razlage, ki so uveljavljeni v nacionalnem pravu, narediti vse, kar je v njihovi pristojnosti, da zagotovijo polni učinek Direktive 93/13 in dosežejo rešitev v skladu z njenim ciljem in da zahteva po taki skladni razlagi vključuje tudi obveznost sodišč, da po potrebi spremenijo ustaljeno sodno prakso, če temelji na razlagi nacionalnega prava, ki ni združljiva s cilji Direktive 93/13. Zato je neutemeljen ugovor, da bi sodišče moralo postopati po določbah ZIZ in ne po sodbi SEU C-287/22. Sodišče prve stopnje je začasno odredbo izdalo po določbah ZIZ, ki v RS urejajo postopek zavarovanja, pri tem pa je pravilno uporabilo evroskladno razlago določb ZIZ.

6.Ko pritožba omenja možnost odloga izvršbe, je treba pojasniti, da bi bilo že samo dejstvo, da bi za uporabo te procesne možnosti tožnika morala dopustiti,5 da tožena stranka zoper njiju sproži izvšbo, zanju neugodno in gotovo v nasprotju z zahtevami, ki izhjajo iz sodbe SEU C-287/22. Potrošniku je treba omogočiti tak začasni ukrep, ki ne predpostavlja potrošnikovega samovoljnega prenehanja plačevanja anuitet in posledično sprožitve izvršilnega postopka s strani banke.

7.Pomisleki tožene stranke glede kršitev ustavnih pravic v zvezi z načelom enakovrednosti in morebitne zgolj delne ničnosti v tej fazi postopka niso utemeljeni. Začasna odredba pomeni zgolj začasno zadržanje izvajanja kreditne pogodbe in v ničemer ne posega v kakršno koli pravico tožene stranke. V primeru zavrnitve tožbenega zahtevka se bo namreč pogodba naprej izvrševala.

8.Če izvajanje sporne pogodbe ne bi bilo začasno zadržano, bi tožnika v skladu s pogodbo še naprej plačevala toženi stranki obroke; če bi bilo nato v pravdi odločeno, da pravne podlage za plačevanje teh obrokov (več) ni, ker sta že (pre)plačala vse, kar sta bila toženi stranki dolžna, bi tožnika morala zaradi poteka časa in nadaljnjega plačevanja obrokov, tožbeni zahtevek zviševati, pri čemer obrokov, plačanih po zaključku sojenja na prvi stopnji in tekom eventualnega pritožbenega postopka ne bi mogla uveljavljati v okviru te pravde, temveč bi morala vložiti novo tožbo. Tako se s stopnjo verjetnosti nakazuje, da v primeru, če bi bili zahtevki tožnikov v tej pravdi utemeljeni, polnega učinka končne meritorne odločitve v tej pravdi in polnega učinka Direktive 93/13 ne bo mogoče zagotoviti brez začasnega zavarovanja, s katerim bi se zadržalo plačevanje mesečnih obrokov, zapadlih na podlagi spornih pogodb. V skladu z enotno sodno prakso že te ugotovitve zadoščajo in za izkaz verjetnosti ni potrebno podrobneje ugotavljati premoženja tožnikov in njune družine.

9.Citirana sodba SEU C-287/22 ne zahteva visoke stopnje dokazanosti dejstva, da je potrošnik že plačal več, kot dolguje, temveč zadošča, da obstaja tveganje, da bo med sodnim postopkom plačeval mesečne obroke v znesku, ki je višji od dejansko dolgovanega. Da takšno tveganje verjetno obstaja, je sodišče prve stopnje ugotovilo, saj je ugotovilo, da sta tožnika prejela (preračunano v EUR) 54.085,15 EUR, plačala pa že 55.121,60 EUR. Da sta tožnika toženki dolžna vrniti tisto, kar sta prejela, ni sporno (glej 87. člen OZ), odprto pa ostaja vprašanje, ali sta poleg tega dolžna plačati tudi obresti, predvsem obresti, ki pomenijo nadomestilo za uporabo tujega denarja (t. i. obogatitvene obresti). Pritožbeno sodišče soglaša, da je v tej fazi postopka verjetno izkazano, da jima takih obresti ni treba plačati. SEU je namreč v sodbi C-520/21 izreklo, da kreditna institucija ne more zahtevati nadomestila, ki presega vračilo kapitala, izplačanega kot izpolnitev pogodbe, takemu stališču pa z ustrezno razlago določb OZ sledi tudi (zaenkrat sicer še skromna) sodna praksa.6

10.V sodni praksi7 je bilo že večkrat pojasnjeno, da iz zahteve, ki izhaja iz sodbe SEU C-287/22, da je mogoče zagotoviti polni učinek končne odločitve v potrošniškem sporu o (ne)veljavnosti potrošniške kreditne pogodbe z valutno klavzulo in hkrati polni učinek ter cilj Direktive 93/13 le, če bo potrošnik lahko vse svoje zahtevke v celoti uveljavil v okviru iste pravde, ne da bi mu bilo treba nenehno spreminjati (razširjati) svoj zahtevek ali celo vložiti novo tožbo (primerjaj 50., 51. in 56. točko sodbe C-287/22), ne izhaja, da bi bilo ugotavljanje in tehtanje finančnega položaja oziroma neugodnih posledic potrošnika in banke, zavezujoč pogoj za izdajo začasnega ukrepa, prav tako pa tudi ne pogoj reverzibilnosti.

11.Glede možnosti konverzije je vse pojasnilo že sodišče prve stopnje (29. točka obrazložitve). Pritožba v zvezi s tem opozarja, da sta bila tožnika očitno dobro informirana, saj je tožnica že v letu 2011 zaznala povišanje obveznosti. Če bi to držalo, bi bilo pričakovano tudi, da bi se ob zaznamem povečanju obveznosti odločila za konverzijo. A vendar se izkaže, da lahko sama pogodbena možnost konverzije, ne da bi bil ustrezno pojasnjen mehanizem delovanja pogodbenega pogoja, pri potrošniku celo utrdi prepričanje o tem, da sklenjeni kredit zanj ne pomeni tveganj, večjih od kredita v domači valuti.8 Po drugi strani pa niti konverzija sama, ko je do velikega zvišanja odplačil kredita v domači valuti že prišlo, potrošniku ne omogoča, da prepreči nastanek navedenih hudih posledic, saj te ob novaciji preostalega kredita po tečaju na dan konverzije ostanejo, s tem pa tudi ni odpravljeno neravnotežje položajev.9

12.Vsekakor je mogoče valutno tveganje potrošniku predstaviti na različne načine, a je pri tem pomembno, da mora biti potrošnik v primeru kreditne pogodbe v tuji valuti jasno opozorjen na možnost velike, resne spremembe tečaja, ki lahko pomembno vpliva na njegovo obveznost in ga potencialno tudi pahne v ekonomsko stisko. V ugovoru je tožena stranka navajala med drugim, da je bila tožnikoma v okviru pojasnilne dolžnosti predstavljena tudi možnost, da se lahko anuiteta zviša tudi za 100%, česar pa v ponovljenem postopku izvedeni dokazi niso potrdili. Izpovedbe priče A. A., ki jih povzema tudi pritožba, tudi po presoji pritožbenega sodišča ne izkazujejo, da bi bila tožniku jasno in nazorno predstavljena možnost "črnega scenarija", zato pritožbeno sodišče zaključuje, da je bolj verjetno, da tožnika s strani toženke nista bila ustrezno in celovito informirana (kot tudi izhaja iz izpovedb tožnikov). Od banke kot profesionalne finančne institucije je mogoče pričakovati, da ima glede na pretekle izkušnje (potek gospodarskih kriz in finančnih zlomov v preteklosti) zavedanje in tudi pričakovanje, da lahko v daljšem časovnem obdobju nastopijo dogodki, ki bodo močno pretresli valutni trg. Zato mora o taki (četudi oddaljeni, hipotetični in negotovi) možnosti potrošnika ustrezno poučiti. V konkretnem primeru torej ni ključno, ali je tožena stranka lahko predvidevala natančno gibanje tečaja, temveč, ali je lahko predvidevala, da se tveganje, ki sta ga prevzela tožnika, dolgoročno ne bo (nikoli in nikdar) realiziralo v njuno škodo. Ker se od banke kot profesionalne finančne organizacije zahteva ravnanje s skrbnostjo dobrega strokovnjaka, je jasno, da bi možnost takih velikih tveganj in nihanj banka morala predvideti. Banka mora tako kreditojemalcu kredita v CHF pojasniti: - obrestno tveganje zaradi spreminjanja tržne medbančne obrestne mere LIBOR, ki vpliva na zaračunano obrestno mero; - valutno tveganje, ki pomeni vpliv gibanja menjalnega tečaja na višino plačanih obresti, posamični obrok kredita in glavnico; - nenapovedljivost in neomejeno tveganost zgornjih med seboj neodvisnih spremenljivk, zlasti v dolgem časovnem obdobju odplačevanja kredita.¹⁰ Da bi tožnika prejela taka pojasnila (pri čemer jih seveda ni nujno poimenovati "črni scenarij"), sodišče prve stopnje ni ugotovilo.

13.Ko se pritožba sklicuje na dejansko stanje iz zadeve VSRS II Ips 74/2023, pritožbeno sodišče opozarja, da je v navedeni zadevi tožnik sam potrdil, da mu je referentka vse razložila in da se je po premisleku - torej preudarno, poznavajoč vsa tveganja in prednosti ponujenega produkta - odločil za kredit v CHF zaradi nizke obrestne mere. Tega pa seveda tožnika v obravnavani zadevi nista potrdila, zato obeh zadev ni mogoče enačiti.

14.Glede očitka retroaktivnoasti je VSRS v odločbi II Ips 24/2025 pojasnilo, da uporaba stališč novejše sodne prakse ne pomeni obida prepovedi povratne veljavnosti predpisov, saj je s tem le napolni je pravni standard "pojasnila dolžnost" z védenjem, kako bi v času, ko sta pravdni stranki sklenili kreditno pogodbo, ravnal (bi moral ravnati) dober strokovnjak. Torej je tudi ta pritožbeni očitek neutemeljen.

15.Ker niti uveljavljeni niti po uradni dolžnosti preizkušeni pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sklep potrdilo (353. člen ZPP).

16.Tožena stranka ni uspela s pritožbo, zato sama krije svoje pritožbene stroške, tožnika pa sama krijeta stroške odgovora na pritožbo, saj z njim nista prispevala k odločitvi pritožbenega sodišča in je bil zato ta strošek nepotreben (prvi odstavek 155. člena in prvi odstavek 165. člena ZPP).

-------------------------------

1Uradni list RS, št. 26/99, s spremembami.

2Zadeva C-441/14 Dansk Industri, 32. točka.

3Zadeva C-537/12 in C-115/13, 45. točka.

4Predmet izvršbe je bil dolg po pogodbi, katere neveljavnosti potrošnik ni mogel pravočasno izpodbijati, nacionalno pravo pa ni zagotovilo mehanizma za ustavitev izvršbe.

5Kar seveda predpostavlja, da bi prenehala plačevati mesečne anuitete.

6Glej odločbi VSC Cp 201/2023 in VSL II Cp 1253/2024.

7Glej npr. VSL II Cp 444/2025, VSL II Cp 728/2024, VSM I Cp 874/2024, VSL I Cp 764/2024 itd.

8VSL II Cp 2036/2024, .

9VSM I Cp 729/2023.

10VSRS II Ips 37/2023, 42. točka obrazložitve.

EU - Direktive, Uredbe, Sklepi / Odločbe, Sporazumi, Pravila Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah - člen 6, 6/1, 7, 7/1 RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe Zakon o izvršbi in zavarovanju (1998) - ZIZ - člen 272, 272/1, 272/2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.