Jedro

Bistvo je v tem, da predmet izpolnitve, za katerega se je po pogodbi tožena stranka zavezala, ne ustreza predmetu izpolnitve, ki ga tožeča stranka s tožbenim zahtevkom uveljavlja. Logična posledica take ugotovitve pa je, da tožeča stranka svoje terjatve z verjetnostjo ni izkazala.

Izrek

Pritožba tožeče stranke se zavrne in potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe, naj se: 1. toženi stranki prepove odtujitev in obremenitev nepremičnin, etažnih delov v stavbi na naslovu K., identifikacijska številka, ki stoji na parc. št., k.o. K., in sicer etažnega dela z identifikacijsko številko 2 - poslovni prostor št. 2 v 1., 2. in 3. etaži ter etažnega dela z identifikacijsko številko 6 - poslovni prostor št. 6 v 2. etaži; 2. naj se prepoved odtujitve in obremenitve zaznamuje v zemljiški knjigi Okrajnega sodišče v Kopru, in pri ustreznih podvložkih glavnega vložka, v katere bodo vpisani etažni deli navedeni v prvi točki te začasne odredbe, ko bo sodišče opravilo po toženi stranki predlagan zemljiškoknjižni vpis etažne lastnine na njeno ime, ki še ni izveden; 3. toženi stranki naj se v korist upnika prepove pod grožnjo plačila denarne kazni 100.000,00 EUR storiti karkoli, kar bi lahko povzročilo škodo upniku, zlasti pa se ji prepoveduje izročiti v posest katerikoli tretji osebi poslovna prostora - etažna dela v stavbi na naslovu K., identifikacijska številka, ki stoji na parc. št., k.o. K., in sicer etažni del z identifikacijsko številko 2 - poslovni prostor št. 2 v 1., 2. in 3. etaži ter etažni del z identifikacijsko številko 6 - poslovni prostor št. 6 v 2. etaži; 4. začasna odredba naj velja še 60 dni po pravnomočnosti odločitve v pravdni zadevi, ki se vodi pred tukajšnjim sodiščem pod opr. št. Pg.

Zoper ta sklep se pritožuje tožeča stranka po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga, naj pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni, podrejeno pa ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. V pritožbi navaja, da stališče prvostopnega sodišča, da predpostavka verjetnosti terjatve ni podana, ker se zlasti posamezen del označen s št. 2 po kvadraturi ne ujema s prostori označenimi v projektu, ni sprejemljivo. Dosledno ujemanje etažnih delov v tej fazi postopka ni bistvena okoliščina za izdajo začasne odredbe. Sklep sodišča prve stopnje nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so si med seboj v nasprotju. Zato je sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb iz 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP. Tožeča stranka je predlagala zavarovanja s prepovedjo odsvojitve in obremenitve, ob zatrjevanju, da so etažni deli po projektu, na osnovi katerih je bila sklenjena pogodba med strankama, zaobseženi v današnjih etažnih delih št. 2 in 6. Druge možnosti niti nima, saj je identifikator zgolj celoten etažni del. V nasprotnem primeru njen predlog ne bi bil izvršljiv v zemljiški knjigi. Smešno je stališče sodišča prve stopnje, da bi morala tožeča stranka sama izvajati nadzor nad poslovnimi aktivnostmi tožene stranke. Tožena stranka je samovoljno kršila pogodbo, samovoljno je spremenila projekt, ne da bi zato pridobila ustrezno spremembo gradbenega dovoljenja. Objekt kot tak je črna gradnja, saj iz elaborata za vpis v kataster stavb izhaja, d ni zgrajen v skladu z obstoječo priloženo gradbeno dokumentacijo, na osnovi katere je bilo izdano gradbeno dovoljenje. Tožeča stranka je skrbna in namerava nastopiti kot udeleženec pri izdaji spremembe gradbenega dovoljenja in glede na svoj pravni interes, izkazan s predmetno pogodbo, preprečiti, da bi tožena stranka dosegla spremembo gradbenega dovoljenja. Z argumenti za zavrnitev predlagane začasne odredbe je prvostopno sodišče napačno uporabilo materialno pravo. Tožeča stranka je predlagala prepoved odsvojitve in obremenitve tudi glede stavbe na parc. št., k.o. K. in etažnih delov, kar bi prvostopno sodišče moralo upoštevati glede na trenutno stanje zemljiškoknjižnih vpisov. Sicer pa bi moralo ugoditi predlogu za začasno odredbo vsaj do višine kvadrature posameznega etažnega dela, ki bi morala v skladu s pogodbo pripasti v last in posest tožeči stranki.

Pritožba ni utemeljena.

Predpostavka za izdajo začasne odredbe tudi v zavarovanje nedenarne terjatve, kot jo predlaga tožeča stranka, je da upnik oziroma tožeča stranka izkaže verjetnost vtoževane terjatve. Po pogodbi o poslovnem sodelovanju in posredovanju, na katero se sklicuje tožeča stranka, se je tožena stranka zavezala, da bo namesto denarnega plačila posredniške provizije, na tožečo stranko prenesla v last in posest poslovni prostor, lokal v projektu imenovan P. v izmeri 57,4 m2 skupaj s pasažnim vrtom in poslovni lokal v projektu imenovan S., v izmeri 78,10 m2 skupaj s pasažnim vrtom, oba v pritličju in eno stanovanje v izmeri 77,50 m2 v prvem nadstropju Poslovno stanovanjskega objekta K. Po določbah 1. odst. 282. čl. Obligacijskega zakonika (OZ) je izpolnitev v izvršitvi tistega, kar je vsebina obveznosti; zato je niti dolžnik ne more izpolniti s čim drugim, niti ne more upnik zahtevati kaj drugega, kot je bilo dogovorjeno. Stališče sodišča prve stopnje, da dejansko tožeča stranka zahteva izpolnitev nečesa drugega, kot je bilo po pogodbi med strankama dogovorjeno je tudi po oceni pritožbenega sodišča pravilno. Posledično pravilno pa je tudi stališče, da do nečesa, kar ni bilo predmet dogovorjene izpolnitve tožene stranke, tožeča stranka ne more biti upravičena. To je bistvo obravnavanega problema. Ob takem stanju pa so tudi zaključki sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni izkazala verjetnosti svoje terjatve, prepričljivi. Polemika o tem kdo je kriv, da se stanje po projektu ne ujema z dejanskim stanjem, ki je sedaj v naravi, za odločitev v tej zadevi niti ni pomembna. Drži pa stališče sodišča prve stopnje, da so morebitna odstopanja od gradbenega dovoljenja lahko le predmet inšpekcijskega ukrepanja. Bistvo je torej zgolj v tem, da predmet izpolnitve, za katerega se je po pogodbi tožena stranka zavezala, ne ustreza predmetu izpolnitve, ki ga tožeča stranka s tožbenim zahtevkom uveljavlja. Logična posledica take ugotovitve pa je, da tožeča stranka svoje terjatve z verjetnostjo ni izkazala. Ob takem stanju pa seveda ni izpolnjen osnovni pogoj za izdajo začasne odredbe, zaradi česar je sodišče prve stopnje njen predlog pravilno zavrnilo.