Jedro

Zahtevane nepremičnine so bile v času uveljavitve ZDen, tj. 7. 12. 1991, družbena lastnina v sredstvih A., p. o.. Lastninile so se na podlagi ZLKSDL (Uradni list RS, št. 89/99, popr. 107/99). Po 2. členu tega zakona so postali kulturni spomeniki, ki so bili na dan 23. 8. 1996 družbena lastnina v sredstvih podjetij in drugih pravnih oseb, ter na dan 5. 11. 1999 razglašeni kot kulturni spomenik državnega pomena, last države Republike Slovenije. Glede na to ureditev, ki je veljala v času sprejetja odločitve tožene stranke (4. 10. 2001), je zavezanec za vrnitev nepremičnin v naravi Republika Slovenija. V času upravnega odločanja je varstvo, sedaj naravnih vrednot, urejal Zakon o ohranjanju narave (Uradni list RS, št. 56/99 in popr. 31/00; v nadaljevanju: ZON). Zakonski dejanski stan iz določbe 3. točke prvega odstavka 19. člena ZDen, po kateri nepremičnine ni mogoče vrniti, če je izvzeta iz pravnega prometa oziroma na njej ni mogoče pridobiti lastninske pravice, se nanaša na nepremičnine, ki so javno dobro, oziroma v terminologiji prejšnje družbeno-pravne ureditve, v kateri se je ZDen pripravljal, dobrine v splošni rabi. Tožena stranka je svoje stališče, da gre v obravnavanem primeru za takšne dobrine, ki jih je zakonodajalec z določbo 3. točke prvega odstavka 19. člena ZDen izvzel iz vračanja v naravi, oprla na 51. člen ZNKD, ki je določal, da spomenika ali znamenitosti, ki je v družbeni ali javni (spremembe in dopolnitve ZNKD, Uradni list RS, št. 26/92) lastnini, ni mogoče odtujiti. Člen 51. ZNKD pa po mnenju sodišča ne more biti podlaga za dejanski sklep, da so nepremičnine Blejskega otoka javno dobro. Tega stvarnopravnega statusa ne dajejo tudi sicer izjemne prirodne lastnosti in z njimi spojeni arhitekturni posegi človeka, zaradi katerih je država že z Ustavo Republike Slovenije (drugi odstavek 74. člena) pooblaščena, da v javnem interesu vzpostavi ustrezno stopnjo in obseg varstva. Sodišče meni, da bi bilo z uporabo določb ZON in ZVKD, ki sta bila sprejeta leta 1999, poseženo v pravni položaj denacionalizacijskega upravičenca, kakršnega varuje v letu 1991 sprejeti ZDen. Da gre pri denacionalizaciji za pričakovano pravico, in se morajo vsi vzdrževati posegov vanjo, pa je v svojih odločbah menilo tudi Ustavno sodišče Republike Slovenije (odločbe, št. U-I-95/91, U-I-431/94, U-I-22/95, U-I-119/94, U-I-107/96, U.I-326/98, U-I-138/99). Ker je tožena stranka oprla svojo odločitev na 3. točko prvega odstavka 19. člena ZDen v zvezi s 51. člen ZNKD, ki pa jo je napačno razlagala, je moralo sodišče 1. točko izpodbijane odločbe, s katero je tožena stranka zavrnila zahtevek za vrnitev podržavljenih parcel v last in posest, odpraviti. Vrnitev podržavljenega premoženja v naravi in vrnitev v obliki odškodnine sta le dve obliki enega zahtevka, ki ga je denacionalizacijski upravičenec moral vložiti v roku iz 64. člena ZDen, zahtevano obliko denacionalizacije pa lahko spreminja le do odločbe na prvi stopnji (130. člen ZUP/86).

Izrek

Tožbi se ugodi, 1. točka odločbe Ministrstva za kulturo Republike Slovenije z dne 4. 10. 2001, se odpravi in zadeva vrne v tem obsegu toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila zahtevo tožnika za vrnitev v last in posest podržavljenih nepremičnin na Blejskem otoku, parc. št. 1145/1, 1145/2, 1145/3, 1145/5, 1145/6, 1146, 1147/2, 1148, 1149 in 1150, vl. št. 676 k.o. ... (1. točka izreka) ter odločila, da se tožniku vrne v last in posest podržavljena nepremičnina Cerkev Marijinega oznanjenja, parc. št. 1145/4 in 1147/1 vl. št. 676 k.o.... (2. točka izreka), da je zavezanec za vrnitev nepremičnin iz 2. Točke A., p.o. (3. točka izreka) ter da se z dnem pravnomočnosti odločbe v zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v B. po uradni dolžnosti izvede sprememba zemljiškoknjižnega stanja pod točko 2 (4. točka izreka). V obrazložitvi navaja, da je tožnik z vlogo z dne 10. 2. 1992, dopolnjeno dne 18. 3. 1992 in dne 10. 4. 1992 zahteval denacionalizacijo nepremičnin na Blejskem otoku, vl. št. 676 k.o. ... Dne 18. 3. 1992 vloženemu predlogu za izročitev nepremičnin v začasno uporabo je ugodila, ter s sklepom z dne 23. 4. 1992 prenesla vse zahtevane nepremičnine tožniku v začasno uporabo. Svojo pristojnost za odločanje po 54. členu zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) je utemeljila s tem, da sta Blejski otok in Cerkev Marijinega Oznanenja posamično razglašena za kulturna spomenika. Ker je Blejski otok razglašen za naravno znamenitost, bi bilo za odločanje pristojno tudi ministrstvo, pristojno za okolje, vendar je postopek začela ona. Po ugotovitvi tožene stranke so bile zahtevane nepremičnine podržavljene cerkvi oziroma Župniji na Bledu z odločbo Okrajne komisije za agrarno reformo Občine C. z dne 30. 4. 1946, v zvezi z odločbo Ministrstva za kmetijstvo LRS z dne 17. 6. 1948. Podlaga za podržavljenje je bil zakon o agrarni reformi in kolonizaciji, ki je naveden v 2. točki prvega odstavka 3. člena ZDen. Podržavljene parcele so se po podržavljenju preparcelirale in preštevilčile. Z zakonom o lastninjenju kulturnih spomenikov v družbeni lastnini (v nadaljevanju ZLKSDL) so parcele iz 1. točke izreka te odločbe prešle v last Republike Slovenije, parceli iz 2. točke pa sta ostali v družbeni lastnini z imetnikom pravice uporabe A., p.o..

V nadaljevanju obrazložitve je tožena stranka opisala celoten potek reševanja zadeve. Pri svoji odločitvi je izhajala iz dejstva, da je bil Blejski otok zavarovan kot naravna znamenitost in kulturni spomenik z odločbo o zavarovanju Blejskega otoka (Uradni list LRS, št. 29/49). Zakon o ohranjanju narave (v nadaljevanju ZON) je ohranil vse razglasitvene akte za naravne znamenitosti. V smislu tega zakona se Blejski otok šteje za naravno vrednoto in za njeno varstvo v celoti veljajo določila tega zakona. Je naravna vrednota državnega pomena. Po 85. členu ZON nepremičnine na zavarovanih območjih in naravne vrednote, ki so v lasti države, niso v pravnem prometu. Blejski otok in Cerkev Marijinega oznanjenja sta na podlagi odloka o razglasitvi Blejskega otoka za kulturni spomenik državnega pomena razglašena tudi za kulturna spomenika državnega pomena. Po 51. členu zakona o naravni in kulturni dediščini (v nadaljevanju ZNKD), ki je veljal že pred uveljavitvijo ZDen, spomenika ali znamenitosti, ki je v javni ali družbeni lastnini, ni bilo dopustno odtujiti. Torej je bil Blejski otok kot naravna znamenitost in kulturni spomenik izvzet iz pravnega prometa pred uveljavitvijo ZDen, in je že leta 1949 pridobil status javne in vsem dostopne dobrine, s tem v zvezi pa tudi vsebino javnega dobra. Zato ni mogoče govoriti o pričakovani pravici upravičenca do vrnitve nepremičnin Blejskega otoka, ki je v lasti države, in tudi ne o retroaktivnosti 85. člena ZON. Nepremičnine pa ni mogoče vrniti, če je izvzeta iz pravnega prometa oziroma na njej ni mogoče pridobiti lastninske pravice (3. točka prvega odstavka 19. člena ZDen). Ker je za vse nepremičnine na otoku, tudi za cerkev, formalnopravno določen povsem enak varovalni režim, denacionalizacijski upravičenec pa svoje zahteve ni dopolnil z zahtevo za izplačilo odškodnine v obliki obveznic, je tožena stranka zavrnila njegov zahtevek za vračilo nepremičnin, naštetih v 1. točki izreka izpodbijane odločbe. V zvezi z zahtevkom A., ki je bil do 5. 11. 1999 zavezanec za vrnitev nepremičnin Blejskega otoka, za povečanje vrednosti objektov, katera po ugotovitvah izvedencev znaša 470.300,00 DEM, je tožena stranka ugotovila, da se te nepremičnine niso vrnile denacionalizacijskemu upravičencu, temveč so postale last Republike Slovenije, in zato o njem ne more odločati upravni organ, ampak pristojno sodišče. 2. Tožeča stranka je najprej vložila tožbo zaradi molka organa, ki jo je po izdaji navedene odločbe razširila na to odločbo. Uveljavlja kršitve ustavno-pravnega vidika, saj tožena stranka ni upoštevala novega pravnega reda Republike Slovenije, oziroma ustavno jamčeno zasebno lastnino. Da bi se preprečile zlorabe po uveljavitvi ZDen, ta zakon v 88. členu prepoveduje vsakršno razpolaganje z nepremičninami, za katere velja dolžnost vrnitve. Tudi po ugotovitvi upravnega organa je bil zahtevek vložen v zakonskem roku, zato ni bilo dopustno nobeno razpolaganje z nepremičninami Blejskega otoka, ki so v zemljiški knjigi vknjižene kot družbena lastnina z imetnikom pravice uporabe A. Lastninjenje Blejskega otoka je razumeti kot obliko razpolaganja s predmetom denacionalizacije. Tako lastninjenje je nedopustno in na tej podlagi Republika Slovenija ni mogla postati nov lastnik in zavezanec v postopku denacionalizacije. To je ostalo turistično podjetje, kot je vpisano v zemljiški knjigi. Z vidika procesnega prava tožeča stranka očita toženi stranki nekritično povzemanje stališč strank v postopku, tako da je predmet presoje le zadnji odstavek obrazložitve na 9., 10. in 11. strani. Tožena stranka ni odločila v zakonskem roku, temveč je odločbo izdala po več kot 9 letih in 5 mesecih. Ni izdala in ji vročila poročila o ugotovljenem dejanskem in pravnem stanju zadeve. Prekoračila je pooblastila, ker ni izdala odločbe po opravljeni ustni obravnavi dne 3. 10. 2000, na kateri so se stranke strinjale in podpisale zapisnik, da se Blejski otok vrne upravičencu v naravi. Soglasne izjave volje ni mogoče razumeti drugače kot soglasje za sklenitev poravnave. V postopku je tožena stranka prekoračila pooblastila upravnega organa ter prevzemala funkcije zavezanca, na kar kaže tudi pismo ministrice z dne 26. 4. 2001, naslovljeno na Državno pravobranilstvo RS in Kadrovsko službo Vlade RS, ki obravnava izhodišča za predlog poravnave med upravičencem in Republiko Slovenijo kot zavezanko za denacionalizacijo. V njem navaja, da je vrnitev v naravi možna in predlaga začetek postopka sklepanja poravnave. Tožena stranka pa je odločila v nasprotju z izjavo volje vlade z dne 22. 2. 2001. Sprejela tudi ni njenega predloga za poravnavo, s katerim je ponudila v trajni brezplačni zakup največjo stavbo na otoku. V odločbi ni pojasnjeno, v čem se spremenilo pravno in dejansko stanje v času od obravnave do izdaje odločbe. Po obravnavi je bila namreč dne 9. 10. 2000 že napisana odločba o vrnitvi v last in posest vseh nepremičnin na Blejskem otoku. Poudarja, da je vračilo v naravi možno tudi če gre za naravno vrednoto in kulturni spomenik državnega pomena, saj to ni pravni promet, temveč vzpostavitev ne le zakonitega, ampak tudi moralno-etičnega stanja. Pred uveljavitvijo ZDen nepremičnine na Blejskem otoku v zemljiški knjigi niso bile opredeljene kot javno dobro. Z odlokom o razglasitvi Blejskega otoka za kulturni spomenik državnega pomena je vlada istočasno razglasila kot kulturni spomenik tako Blejski otok kot tudi Cerkev Marijinega oznanjenja, tožena stranka pa je očitno samovoljno določila različno pravno-lastninsko usodo za obe enoti, čeprav velja za cel Blejski otok enaka norma. Ni podan temelj iz 3. točke 19. člena ZDen, saj nepremičnine, ki so bile 7. 12. 1991 kot družbena lastnina v uporabi A., nikoli niso bile izvzete iz pravnega prometa in je na njih bilo mogoče pridobiti lastninsko pravico. Tožena stranka ji je tudi neutemeljeno očitala, da ni zahtevala odškodnine v obveznicah. Odškodnina je podrejena oblika denacionalizacije in je šele po pravnomočno zavrnjeni zahtevi možno odločati o njej. Sicer pa je vprašanje, kakšna je vrednost Blejskega otoka, saj gre za premoženje neprecenljive vrednost, za simbol slovenske preteklosti in identitete, za duhovno vrednoto, ki nima vrednosti. Kljub temu, da sta se upravičenka in zavezanec strinjala z ugotovljeno povečano vrednostjo, tožena stranka zavezancu odškodnine ni priznala. Tožeča stranka predlaga, da sodišče razpiše obravnavno, saj načeli kontradiktornosti in neposrednega izvajanja dokazov jamčita pravilno odločitev. Vztraja pa tudi na predlogu, da sodišče samo odloči o stvari, in sicer tako, da se izpodbijana odločba v 1. točki izreka spremeni tako, da se zahtevi za vrnitev v last in posest parc. 1145/2, 1146, 1148, 1149, 1150, 1145/1, 1145/3,1145/5,1145/6 in 1147/2 ugodi in se te nepremičnine vrnejo upravičencu v last in posest. 3. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila.

4. Slovenska odškodninska družba na tožbo ni odgovorila.

5. A., p.o., sedaj B., d.d., v odgovoru na tožbo navaja, da se še vedno šteje za zavezanca v denacionalizacijskem postopku, saj je bil zoper njega sprožen postopek in ne more iz vseh nadaljnjih postopkov izginiti. Zahtevi za vrnitev v naravi ni nasprotoval, zahteval pa je plačilo povečane vrednosti na osnovi vlaganj. V tej zvezi je bila izdana delna odločba, ki je postala pravnomočna, o plačilu povečane vrednost pa se je postopek nadaljeval. Upravičenec in zavezanec sta se strinjala s cenitvami o povečanju vrednosti, kar bi povsem zadostovalo za izdajo dokončne odločbe. Zainteresiran je, da se odloči tako, kot predlaga tožnik, hkrati pa predlaga, da se v postopku upoštevajo vse ugotovitve glede povečane vrednosti in da se odloči o njegovem zahtevku za povrnitev povečane vrednosti.

6. Zastopnik javnega interesa je prijavil udeležbo v postopku. Tožba je utemeljena.

7. Z listinami v upravnih spisih so potrjene ugotovitve tožene stranke, da so bile v tem postopku obravnavane nepremičnine podržavljene Župniji Bled z odločbo Okrajne komisije za agrarno reformo C z dne 30. 4. 1946, v zvezi z odločbo Ministrstva za kmetijstvo LRS z dne 17. 7. 1948. Odločba, ki je zajemala nepremičnine, zemljišča in stavbe, ki so v naravi sestavljale celoten Blejski otok, je bila izdana na podlagi Zakona o agrarni reformi in kolonizaciji v Sloveniji (Uradni list SNOS in NVS, št. 62/45). Podržavljenje, ki temelji na tem predpisu, je po 2. točki prvega odstavka 3. člena ZDen (Uradni list RS, št. 27/91-I, 56/92-odločba US, 13/93-odločba US, 31/93, 24/95-odločba US, 20/97-odločba US, 23/97-odločba US, 65/98, 76/98-odločba US, 66/00, 66/00-obv. razl., 11/01-odločba US in 54-I/02-odločba US) podlaga za denacionalizacijo in upravičuje lastnika tega premoženja ob podržavljenju do vrnitve v naravi ali do odškodnine (2. člen ZDen). 8. Statusa denacionalizacijske upravičenke Župnije Bled tožena stranka v izpodbijani odločbi ni obrazložila, kot izhaja iz podatkov predloženih spisov, pa ni sporen. Pravica do vrnitve premoženja gre cerkvam, drugim verskim skupnostim, njihovim ustanovam oziroma redom, ki so ob uveljavitvi ZDen delovali na območju Republike Slovenije, po 14. členu ZDen. Tudi te pravne osebe pa morajo biti domače pravne osebe, torej mora biti njihova pravna osebnost določena po pozitivnem državnem pravu. Po 7. členu zakona o pravnem položaju verskih skupnosti v Republiki Sloveniji (Uradni list SRS, št. 42/76, 42/86 in 22/91) so verske skupnosti oziroma njihovi ustrezni organi pravne osebe po civilnem pravu. Ker je župnija po kanonih 116 in 515 Codex iuris canonici (uveljavljenem 27. 11. 1983) javna pravna oseba cerkvenega prava, v smislu 7. člena navedenega zakona pa domača pravna oseba, ki deluje v okviru pravne ureditve Republike Slovenije, je tudi po mnenju sodišča tožnica izkazala, da ima status denacionalizacijske upravičenke. Tak zaključek je v skladu s stališčem, ki ga je v svojih odločbah št. U-I 25/92, U-I-107/96, U-I-121/97 že zavzelo Ustavno sodišče Republike Slovenije. 9. Kot izhaja iz predloženih upravnih spisov, so bile zahtevane nepremičnine v času uveljavitve ZDen, tj. 7. 12. 1991, družbena lastnina v sredstvih A., p. o.. Lastninile so se na podlagi ZLKSDL (Uradni list RS, št. 89/99, popr. 107/99). Po 2. členu tega zakona so postali kulturni spomeniki, ki so bili na dan 23. 8. 1996 družbena lastnina v sredstvih podjetij in drugih pravnih oseb, ter na dan 5. 11. 1999 razglašeni kot kulturni spomenik državnega pomena, last države Republike Slovenije. Glede na to ureditev, ki je veljala v času sprejetja odločitve tožene stranke (4. 10. 2001), je zavezanec za vrnitev nepremičnin v naravi Republika Slovenija, in to glede vseh nepremičnin, tudi cerkve, saj ta ni več v družbeni lastnini s pravico uporabe navedenega podjetja, kot to zmotno meni tožena stranka. Z Odlokom o razglasitvi Blejskega otoka za kulturni spomenik državnega pomena (Uradni list RS, št. 81/99) sta bili kot kulturna spomenika razglašeni enoti Bled-otok (EŠD 5287) in Bled-cerkev (EŠD 25) znotraj enote Blejskega otoka (katere nepremičnine obsega posamezna enota, je točno navedeno v 3. členu spremembe odloka, Uradni list RS, št. 22/02). Po 2. členu ZLKSDL sta oba spomenika postala last Republike Slovenije, zato stališče tožene stranke, da se cerkev ni lastninila, nima podlage v veljavnih aktih. Zmotno pa je tudi mnenje tožeče stranke, da zavezanec ostaja A. p. o., ki je kot imetnik pravice uporabe družbene lastnine vpisano v zemljiški knjigi. Ta vpis več ne ustreza pravnemu stanju, ki je nastalo z olastninjenjem vseh nepremičnin Blejskega otoka, ko se je družbena lastnina po zakonu pretvorila v lastnino z znanim lastnikom, v tem primeru je to Republika Slovenija. Proces ex lege olastninjenja po mnenju sodišča ni nedopustno razpolaganje v smislu 88. člena ZDen. Je z denacionalizacijo vzporedno potekajoča preobrazba družbene lastnine, v katero je zakonodajalec vgradil instrumente, ki varujejo pravni položaj denacionalizacijskih upravičencev tako, da sprememba pravne narave, pravice na stvareh v družbeni lastnini ni ovira za vračanje podržavljenega premoženja v naravi, vendar tudi če zakon izrecno ne določa, da novi lastnik ostaja denacionalizacijski zavezanec kot npr. stanovanjski zakon, ga je po stališču Ustavnega sodišča Republike Slovenije (odločba št. U-I-341/94 z dne 13. 11. 1997, Uradni list RS, št. 73/97) treba razlagati tako, da pridobitev lastninske pravice nima pravnih posledic za stranke v postopku po ZDen. Po mnenju sodišča je tako v obravnavani zadevi denacionalizacijski zavezanec za vrnitev v naravi lahko le Republika Slovenija. A., p.o., ki je do leta 1999 v postopku sodelovalo kot denacionalizacijski zavezanec, pa obdrži položaj stranke v postopku, vendar le glede varovanja svojih pravic do uveljavljanja vlaganj v podržavljene nepremičnine v obsegu njihovega vračanja v denacionalizacijskem postopku. Ne glede na to stališče sodišče s svojo odločitvijo ne more poseči v 2. in 3. točko odločbe, s katerima je tožena stranka kot zavezanca za vrnitev v last in posest parc. 1145/4 in 1147/1 (v naravi cerkev in zvonik) določila A., p. o. Glede te odločitve je tožena stranka v izpodbijani odločbi le navedla, da sta ti parceli tudi po uveljavitvi ZLKSDL ostali v družbeni lastnini z imetnikom pravice uporabe A., p. o., ne da bi pojasnila, na čem temelji tak sklep, same odločitve pa tudi ni obrazložila. Ker ta del odločbe tožnik ne izpodbija, se sodišče, ki presoja upravni akt le v mejah tožbenega zahtevka (prvi odstavke 38. člena zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 50797 in 70/00; v nadaljevanju ZUS) s svojo odločitvijo v tem upravnem sporu vanj ne more spuščati. 10. Kot navaja tožena stranka je bil Blejski otok zavarovan že z odločbo o zavarovanju Blejskega otoka (Uradni list LRS, št. 29/49), izdano na podlagi zakona o varstvu kulturnih spomenikov in prirodnih znamenitosti v LRS (Uradni list LRS, št. 23748). Ob uveljavitvi ZDen je veljal ZNKD (Uradni list RS, št. 1/81), ki je akte o razglasitvi spomenikov in znamenitosti, izdane po prejšnjih predpisih pustil v veljavi, predpisal pa uskladitev s tem zakonom (109. člen). Da bi bil odlok iz leta 1949, ki je zavaroval vso površino Blejskega otoka, in nepremičnine, ki predstavljajo značilno gorenjsko baročno arhitekturo (2. točka odloka), usklajen s tem zakonom, ni podatkov. Ne glede na to tudi sodišče nima nobenih pomislekov glede stališča, da je bil Blejski otok z zemljišči in stavbami ob uveljavitvi ZDen zavarovan kot naravna in kulturna dediščina. V času upravnega odločanja je varstvo, sedaj naravnih vrednot, urejal zakon o ohranjanju narave (Uradni list RS, št. 56/99 in popr. 31/00; v nadaljevanju: ZON), ki je v 163. členu akte o razglasitvi naravne znamenitosti oziroma redkosti oziroma prirodne znamenitosti po prejšnjih področnih zakonih obdržal v veljavi do uveljavitve aktov o zavarovanju naravnih vrednot po ZON. Enak režim je za akte o razglasitvi kulturnih spomenikov vzpostavil zakon o varstvu kulturne dediščine ( Uradni list RS, št. 7/99; v nadaljevanju ZVKD). Na podlagi ZVKD je bil tudi izdan odlok o razglasitvi Blejskega otoka za kulturni spomenik državnega pomena (Uradni list RS, št. 81/99 in 22/02). Blejski otok je torej zavarovan kot naravna vrednota in kot kulturni spomenik. Po tretjem odstavku 18. člena ZDen se vračajo tudi nepremičnine, ki so razglašene za naravne znamenitosti ali za kulturne spomenike. Sam takšen status nepremičnine torej ni ovira za vrnitev v naravi, temveč so to lahko le okoliščine, predpisane v določbah ZDen. S stališčem tožene stranke, da so v obravnavanem primeru podane ovire po 3. točki prvega odstavka19. člena ZDen, se sodišče ne strinja. Zakonski dejanski stan iz navedene določbe, po kateri nepremičnine ni mogoče vrniti, če je izvzeta iz pravnega prometa oziroma na njej ni mogoče pridobiti lastninske pravice, se nanaša na nepremičnine, ki so javno dobro, oziroma v terminologiji prejšnje družbeno-pravne ureditve, v kateri se je ZDen pripravljal, dobrine v splošni rabi. Po Ustavi Republike Slovenije iz leta 1974 so bile dobrine v splošni rabi, poleg naravnega bogastva in stvari posebnega kulturnega in zgodovinskega pomena, uvrščene med dobrine splošnega pomena (člen 102. Ustave SRS, amandma XXIX in LXVII k ustavi SRS). Teh kategorij stvari, na katerih je bil izražen poseben javni interes, ustava ni razmejila. Splošnega zakona o pravnem režimu dobrin v splošni rabi ni bilo, v pravni teoriji so se opredeljevale kot stvari, katere lahko pod enakimi pogoji, določenimi z zakonom, uporablja vsak, so izven pravnega prometa, in na njih ni mogoče pridobiti lastninske pravice. Posamezne vrste dobrin v splošni rabi, npr. vode, ceste, so glede na naravo stvari urejali specialni zakoni. Tožena stranka je svoje stališče, da gre v obravnavanem primeru za takšne dobrine, ki jih je zakonodajalec z določbo 3. točke prvega odstavka 19. člena ZDen izvzel iz vračanja v naravi, oprla na 51. člen ZNKD, ki je določal, da spomenika ali znamenitosti, ki je v družbeni ali javni (spremembe in dopolnitve ZNKD, Uradni list RS, št. 26/92) lastnini, ni mogoče odtujiti. Ustavno sodišče Republike Slovenije je v svoji odločbi, št. U-I-320/94 z dne 25. 5. 1995 (Uradni list RS, št. 37/95) že razložilo, da je ta določba v sistemu prevladujoče družbene lastnine le zagotavljala, da se obseg družbene lastnine na določenih sredstvih ne bo zmanjševal na škodo drugih oblik lastnine. Ni pa ZNKD omejeval pravne sposobnosti nosilcev lastninske pravice glede možnosti pridobivanja lastninske pravice na kulturnih spomenikih oziroma naravnih znamenitostih, le od družbenopravnih oseb te pravice na podlagi 51. člena niso mogli pridobivati. Člen 51. ZNKD (ki ga je tožena stranka sicer uporabila za svojo odločitev le glede nepremičnin, o katerih je odločila v 1. točki izreka izpodbijane odločbe, ne pa tudi glede nepremičnin iz 2. točke, čeprav v obrazložitvi odločbe navaja, da je varovalni režim za vse nepremičnine, tudi za cerkev, enak) po mnenju sodišča ne more biti podlaga za dejanski sklep, da so nepremičnine Blejskega otoka javno dobro. Tega stvarnopravnega statusa ne dajejo tudi sicer izjemne prirodne lastnosti in z njimi spojeni arhitekturni posegi človeka, zaradi katerih je država že z Ustavo Republike Slovenije (drugi odstavek 74. člena) pooblaščena, da v javnem interesu vzpostavi ustrezno stopnjo in obseg varstva. Z zahtevanim varstvom pa se lahko poseže v, tudi ustavno zagotovljeno, lastninsko pravico in sam varstveni režim še ne pomeni, da ima objekt varstva status javnega dobra. Z vzpostavitvijo lastninske pravice Republike Slovenije na nepremičninah Blejskega otoka je bil vzpostavljen tudi poseben lastninski režim (po 62. členu ZVKD spomenika državnega pomena, ki je v lasti države, ni dopustno odtujiti; po 85. členu ZON pa naravne vrednote, ki so v lasti države, niso v pravnem prometu), ki sedaj preprečuje vračanje, vendar glede na že navedeno sodišče v nasprotju s toženo stranko meni, da bi bilo z uporabo določb ZON in ZVKD, ki sta bila sprejeta leta 1999, poseženo v pravni položaj denacionalizacijskega upravičenca, kakršnega varuje v letu 1991 sprejeti ZDen. Da gre pri denacionalizaciji za pričakovano pravico, in se morajo vsi vzdrževati posegov vanjo, pa je v svojih odločbah menilo tudi Ustavno sodišče Republike Slovenije (odločbe, št. U-I-95/91, U-I-431/94, U-I-22/95, U-I-119/94, U-I-107/96, U.I-326/98, U-I-138/99). Ker je tožena stranka oprla svojo odločitev na 3. točko prvega odstavka 19. člena ZDen v zvezi s 51. člen ZNKD, ki pa jo je napačno razlagala, je moralo sodišče 1. točko izpodbijane odločbe, s katero je tožena stranka zavrnila zahtevek za vrnitev podržavljenih parcel v last in posest, odpraviti. V tem obsegu je zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek, v katerem bo morala ponovno presoditi, ali so izpolnjeni pogoji za vračilo v tej točki navedenih nepremičnin v naravi. 11. Po mnenju sodišča je tožena stranka v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe tudi preuranjeno zaključila, da tožnica ni upravičena do denacionalizacije v obliki odškodnine. Res je tožnico z dopisom z dne 10. 7. 2001 pozvala, da naj zahtevek za vrnitev nepremičnine v naravi dopolni z zahtevkom za izplačilo odškodnine v obveznicah, sicer bo odločila v skladu z zakonskimi določili. V dopisu ni jasno navedla, da po njenem mnenju vračanje v naravi po določbah ZDen ni možno, in da bo zahtevek, če ga tožnica ne bo spremenila, zavrnila. Na ta dopis je tožnica odgovorila (njen dopis z dne 12. 7. 2001) ter v nadaljnjem postopku predložila še pripravljalno vlogo in predlagala poravnavo. Od svojega mnenja, da vrnitev v naravi ni možna glede nobene nepremičnine (vsaj tako izhaja iz njenega dopisa) je delno odstopila tudi tožena stranka, saj je v izpodbijani odločbi odločila, da se dve nepremičnini vrneta v naravi. Po tako potekajočem postopku pa po mnenju sodišča ni mogoče šteti, da tožeča stranka zahtevka ni pravilno oblikovala in je zato pravico do denacionalizacije izgubila. Zmotno je sicer mnenje tožeče stranke, da je o denacionalizaciji v obliki odškodnine možno odločati šele potem, ko je pravnomočno zavrnjen zahtevek za vračilo v naravi. Gre le za en materialnopravni zahtevek, zahtevek za vrnitev podržavljenega premoženja, ne pa za dva zahtevka, ki bi bila med seboj v takšni zvezi, da bi stranka lahko uveljavljala drugega šele, če pri uveljavljanju prvega ne bi bila uspešna. Vrnitev podržavljenega premoženja v naravi in vrnitev v obliki odškodnine sta le dve obliki enega zahtevka, ki ga je denacionalizacijski upravičenec moral vložiti v roku iz 64. člena ZDen, zahtevano obliko denacionalizacije pa lahko spreminja le do odločbe na prvi stopnji (130. člen ZUP/86). Temu nasprotno pa mora upravni organ v postopku ugotoviti vsa relevantna dejstva za odločitev in z njim tudi seznaniti stranke v postopku, saj ima le tako stranka možnost za ustrezno oblikovanje svojega denacionalizacijskega zahtevka. 12. Neutemeljeno tožeča stranka meni, da bi tožena stranka morala pred izdajo odločbe sestaviti poročilo o ugotovljenem dejanskem in pravnem stanju zadeve, saj je takšen akt predpisan le v primerih, ko o denacionalizacijskih zahtevah odločajo na prvi stopnji upravne enote (drugi odstavek 54. člena in drugi odstavek 65. člena ZDen). Ne vzdrži tudi njeno mnenje, da je treba izjave, ki so jih stranke dale na obravnavi dne 3. 10. 2000, razumeti kot izjave volje za sklenitev poravnave. To niso niti po vsebini (so izjave o dejstvih in pravna mnenja, ne pa o razpolaganju z zahtevkom), niti po obliki (134. člen ZUP/86). Tudi izjave volje, ki jih dajejo denacionalizacijski zavezanci v denacionalizacijskem postopku, ne pomenijo pripoznavo zahtevka, saj denacionalizacija ni zasnovana na dispozitivnih normah, temveč na normah prisilnega značaja, in denacionalizacijski upravičenec pridobi lastninsko pravico na podlagi odločbe državnega organa (66. in 69. člen ZDen). Sicer pa izjava volje Vlade RS, št. 462-1/01 z dne 22. 2. 2001, na katero se sklicuje tožnik v tožbi (sodišče je listino vpogledalo v spisu tega sodišča opr. št. U 233/2001), niti ni izjava volje v konkretni zadevi, ampak vsebuje splošno stališče vlade o reševanju denacionalizacije, za katero je zavezana Republika Slovenija. Neizdaja odločbe v zakonskem roku pomeni kršitev pravil postopka zaradi prekoračitve instrukcijskega roka. Stranka v takšnem primeru lahko svoj pravni položaj varuje s (pri)tožbo zaradi molka organa, kar je tožeča stranka v tem postopku tudi že storila. Sodišče pa ne more sprejeti očitka, da je tožena stranka prekoračila pooblastila, ker odločbe ni izdala po opravljeni ustni obravnavi dne 3. 10. 2000. Upravni organ izda odločbo, ko oceni, da je popolno in pravilno ugotovil dejansko stanje zadeve, na podlagi katerega sklepa, da so izpolnjeni pogoji, ki jih materialen predpis določa za priznanje pravice ali naložitve obveznosti. Tudi po obravnavi lahko ugotavlja pravno relevantna dejstva, stranki pa mora dati možnost, da se o njih izjavi. Tako pa je tožena stranka tudi vodila postopek. Odločba, s katero upravni organ odloči, pravno učinkuje ko je z njo na predpisan način seznanjena stranka. Odločba tožene stranke z dne 9. 10. 2000, ki jo tožeča stranka prilaga k tožbi, pa ni niti podpisana, in ji tako manjka obvezna sestavina pisne odločbe (drugi odstavek 206. člena ZUP/86) in kot taka ne more vezati niti organa niti strank. 13. Ker je sodišče presodilo, da v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe niso bila upoštevana pravila postopka in da tožena stranka ni pravilno uporabila materialnega prava, je na podlagi 3. in 4. točke 60. člena ZUS tožbi ugodilo in odločbo tožene stranke v izpodbijanem delu, tj. v 1. točki, odpravilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. Sodišče je odločilo na seji, čeprav je tožeča stranka predlagala razpis obravnave, pri čemer se je sklicevala na načeli kontradiktornosti in neposrednega izvajanja dokazov. Sodišče tudi ni odločalo v sporu polne jurisdikcije, kar je tudi predlagala tožeča stranka. Sodišče predlogom tožeče stranke ni sledilo, ker je ocenilo, da je glede na okoliščine primera sodno varstvo zagotovljeno s presojo zakonitosti izpodbijane upravne odločbe in niso podane predpostavke, da bi sodno odločanje moralo nadomestiti upravno odločanje (61. člen ZUS), kamor je zakonodajalec odkazal reševanje denacionalizacijskih zadev. Podatki spisov ne dajejo zanesljive podlage za odločitev, saj je zbrano le gradivo, ki je bilo podlaga za odločitev, katera je po presoji sodišča materialnopravno nepravilna. Tožnik ni dokazal in niti navajal, da bi mu nov postopek pri toženi stranki prizadel težko popravljivo škodo. Vse zahtevane nepremičnine so mu tudi že bile dane v začasno uporabo. Toženi stranki pa tudi ni mogoče očitati, da je izdana odločba v nasprotju s pravnim mnenjem sodišča ali njegovimi stališči glede postopka, saj to sodišče takšne vsebinske odločitve tožene stranke, kot jo vsebuje izpodbijana odločba, še ni presojalo.