Jedro

Tožnik ni zatrjeval, da bi imel utemeljen strah pred preganjanjem zaradi pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju (drugi odstavek 20. člena ZMZ-1).

Z vidika odločanja o mednarodni zaščiti ni bistveno, kakšna je prosilčeva sposobnost ekonomskega preživetja v njegovem (varnem) izvornem kraju. Gre za okoliščino, ki sproža vprašanje pomoči zaradi humanitarnih razlogov in ne razlogov mednarodne zaščite.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

O izpodbijani odločbi

1.Z izpodbijano odločbo je toženka na podlagi pete alineje prvega odstavka 49. v zvezi s prvo in drugo alinejo 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrnila tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljeno (1. točka izreka) in odločila, da z dnem izvršljivosti 1. točke izreka postane bivanje tožnika nezakonito (2. točka izreka). Določila mu je 10-dnevni rok za prostovoljni odhod, ki začne teči z dnem izvršljivosti 1. točke izreka, v katerem mora zapustiti območje Republike Slovenije ter območje držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 (3. točka izreka). Če tožnik v roku iz 3. točke izreka tega ne bo storil, bo s teh območij odstranjen v izvorno državo Ljudsko demokratično republiko Alžirijo (4. točka izreka). Hkrati mu je določila tudi prepoved vstopa na območje Republike Slovenije ter držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985, in sicer za obdobje enega leta, ki pa se ne bo izvršila, če bo ta območja zapustil v roku za prostovoljni odhod iz 3. točke izreka (5. točka izreka). O stroških postopka bo odločila v ločenem postopku (6. točka izreka).

2.Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik prošnjo za mednarodno zaščito (v nadaljevanju: prošnja) vložil 31. 12. 2024. Svoje istovetnosti ni izkazal, saj ni predložil nobenega osebnega dokumenta s fotografijo, ki bi bil namenjen izkazovanju istovetnosti. Ko ga je ob prihodu v Republiko Slovenijo 19. 12. 2024 prijela slovenska policija, se je predstavil kot A. A., roj. ... Ob vložitvi prošnje je prav tako navedel priimek A., napisal pa je drug datum rojstva (...). Iz povzetka prošnje izhaja, da tožnik, ki je po narodnosti Arabec in muslimanske veroizpovedi, vojaškega roka ni služil, ni član kakšne politične stranke ali organizacije, nikoli ni prestajal zaporne kazni. Izvorno državo je zapustil zaradi ekonomskih razlogov, želi si v Španijo. V nadaljevanju obrazložitve je toženka povzela vsebino osebnega razgovora, ki ga je z njim opravila dne 10. 2 2025. Tudi takrat je tožnik pojasnil, da je izvorno državo Alžirijo zapustil iz ekonomskih razlogov. Odšel je zaradi dela, saj je tam premalo zaslužil in ni mogel dostojno živeti. Izjavil je, da nima drugih razlogov za zapustitev Alžirije.

3.Toženka je tožnikovo prošnjo zavrnila kot očitno neutemeljeno. Ugotovila je, da je tožnik izvorno državo zapustil zaradi ekonomskih razlogov (malo priložnosti za delo, izguba dela v času epidemije korona virusa in prenizek zaslužek, ki ni zadostoval za dostojno življenje), s čemer po njeni oceni ni utemeljil priznanja ene ali druge oblike mednarodne zaščite. Poudarila je, da se v tovrstnih postopkih ugotavlja in presoja ogroženost posameznika (prosilca) v izvorni državi zaradi preganjanja na podlagi enega izmed razlogov, ki so določeni v Ženevski konvenciji1 in ZMZ-1 (na podlagi veroizpovedi, narodnosti, rase, političnega prepričanja ali pripadnosti posebni družbeni skupini). Iz tožnikovih izjav ni mogoče razbrati, da bi njegovo zatrjevano stisko povzročili tretji akterji (npr. država ali tamkajšnje gospodarske družbe). Ugotovila je, da je tožnik v Alžiriji imel dostop do trga dela in za svoje delo prejemal plačilo. Ni navajal, da bi bili osebno proti njemu usmerjeni kakršnikoli (gospodarski) ukrepi, ki bi zanj imeli škodljive posledice. Zato ni mogoče reči, da so mu bile tam trajno in sistematično kršene človekove pravice, njegovih izjav pa ni mogoče povezati z zakonsko določenimi razlogi preganjanja. Navedel je, da je v ekonomski stiski zaradi prenizkih prihodkov, ni pa izkazal, da bi bil v bistveno slabšem položaju kot ostali prebivalci te države. Izpostavil je le splošno situacijo glede slabih življenjskih pogojev, zato po oceni toženke ni izkazal obstoja vzročne zveze med razlogi in dejanji preganjanja iz 27. člena ZMZ-1.

4.Iz obrazložitve izpodbijane odločbe tudi izhaja, da je Vlada Republike Slovenije 31. 3. 2022 z Odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav Ljudsko demokratično republiko Alžirijo določila kot varno izvorno državo. Toženka ni zasledila nobenih tehtnih razlogov, ki bi kazali na to, da Alžirija za tožnika ne bi bila varna.

Povzetek navedb strank v upravnem sporu

5.Zoper izpodbijano odločbo je tožnik vložil tožbo. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe in vrnitev zadeve v ponoven postopek. Opozarja na odločbo Ustavnega sodišča Up 1187/06, iz katere izhaja, da se lahko v skrajšanem postopku odloča le, če je očitno, da prosilcu za mednarodno zaščito v izvorni državi ne grozi preganjanje. Pospešeni postopek je posebna oblika skrajšanega postopka, v katerem se odloča le na podlagi navedb prosilca, ne izvaja pa se nobenih drugih dejanj v postopku, zato je treba določbe v zvezi s skrajšanim postopkom uporabljati restriktivno. Tožnik navaja, da je že pri podaji prošnje izjavil, da je istospolno usmerjen, zato meni, da ni na prvi pogled jasno, da ne gre za preganjanje. Taka spolna usmerjenost je razlog za priznanje mednarodne zaščite. Iz odločbe Ustavnega sodišča Up 2195/06 z dne 11. 9. 2007 izhaja, da se v pospešenem postopku ugotavljajo le okoliščine, ali so podani pogoji za odločanje v skrajšanem postopku, v rednem postopku pa se ugotavljajo okoliščine, ali so podani pogoji za mednarodno zaščito. Ker toženka tega ni upoštevala, je kršila 52. člen ZMZ-1. Nepravilno je odločila tudi o roku prostovoljne vrnitve, saj tožnik nima potnega lista.

6.Toženka je sodišču posredovala predmetni upravni spis. V odgovoru na tožbo se sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe.

Sodna presoja

7.V dokaznem postopku je sodišče pregledalo in prebralo listine sodnega spisa in listine priloženega upravnega spisa. Tožnika ni zaslišalo, saj na narok ni pristopil, svojega izostanka pa ni opravičil (drugi odstavek 258. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu; v nadaljevanju ZUS-1).

8.Tožba ni utemeljena.

9.Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Pravilni in skladni z zakonom so tudi njeni razlogi, zato se sodišče po pooblastilu iz 71. člena ZUS-1 nanje v celoti sklicuje. V zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja naslednje.

10.S prošnjo za mednarodno zaščito je izražen zahtevek prosilca, o katerem mora organ odločiti, pri tem pa izjava prosilca v prošnji opredeljuje okvir odločanja upravnega organa.2 Prosilcu se prizna mednarodna zaščita v obliki statusa begunca ali statusa subsidiarne zaščite, če zatrjuje in izkaže, da v njegovem primeru obstojijo zakonsko določeni pogoji za to priznanje (26. do 28. člen ZMZ-1). Za priznanje statusa begunca mora prosilec izkazati, da v njegovem primeru obstoji eden izmed zakonsko določenih razlogov preganjanja iz 27. člena ZMZ-1 in da imajo zatrjevana dejanja preganjanja hkrati lastnosti, kot jih določa 26. člen ZMZ-1. Katera dejanja zajema pojem resne škode, ki je pogoj za priznanje statusa subsidiarne zaščite, določa 28. člen ZMZ-1. Pri ugotavljanju pogojev za mednarodno zaščito pristojni organ upošteva in obravnava vse elemente oziroma dokazna sredstva, našteta v prvem odstavku 23. člena ZMZ-1.

11.V zvezi z obravnavanjem dejstev in okoliščin je tudi skladno s sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) za predložitev dokazov v postopku priznanja mednarodne zaščite primarno odgovoren prosilec, na državi pa je, da ovrže dvome o njihovi avtentičnosti.3 Hkrati so državni organi dolžni prevzeti pobudo pri pridobivanju objektivnih in zanesljivih informacij o razmerah v državah in utemeljenosti prošenj za mednarodno zaščito.4 Načelo nevračanja posamezniku namreč zagotavlja pravico dostopa do poštenega in učinkovitega postopka, v katerem pristojni organ presodi, ali bi bilo z odstranitvijo, izgonom ali izročitvijo prosilca to načelo lahko kršeno.5 Tudi z vidika pravil dokaznega bremena ESČP v zvezi z 3. členom Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (v nadaljevanju EKČP), ki po stališču Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU) ustreza 15.b členu (Kvalifikacijske) Direktive 2004/83/ES6 in zato ustreza tudi drugi alineji 28. člena ZMZ-1, velja, da je v načelu odgovornost prosilca, da predloži ustrezne dokaze, da obstaja resno tveganje za kršitev 3. člena EKČP, in šele če so takšni dokazi v postopku predloženi, se dokazno breme prevali na državo, da ovrže vsak dvom glede omenjenega tveganja.7

12.Ob upoštevanju navedenih izhodišč izpodbijana odločba v prvi vrsti temelji na prvi alineji 52. člena ZMZ-1, na podlagi katere se prošnja prosilca, ki očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno mednarodno zaščito, šteje za očitno neutemeljeno, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu.

13.Po presoji sodišča je toženka pravilno ocenila, da tožnik kljub temu, da sta okvir in vsebina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, definirani z njegovimi navedbami, ni navedel pravno pomembnih dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo. Neutemeljen je tožbeni ugovor, da je tožnik že ob vložitvi prošnje navedel, da je istospolno usmerjen. Glede na listine priloženega upravnega spisa tožnik v upravnem postopku svoje spolne usmerjenosti pred upravnim organom ni omenjal. V izpodbijani odločbi je toženka pravilno ugotovila, da je iz prošnje8 razvidno, da je tožnik Alžirijo zapustil zaradi ekonomskih razlogov. V obrazložitvi izpodbijanega akta je na 2. in 3. strani natančno povzeta vsebina osebnega razgovora z dne 10. 2. 2025. Tudi iz tega dela obrazložitve izpodbijanega akta je razvidno, da so tožnika pri odhodu iz Alžirije vodili izključno razlogi ekonomske narave. Tožnik, ki je imel na osebnem razgovoru pravico do izjave, je izrecno izjavil, da drugih razlogov, zaradi katerih je zapustil izvorno državo, ni.

14.Glede na tožnikov zapis v prošnji in upoštevaje njegove izjave na osebnem razgovoru, je toženka pravilno obrazložila, da je tožnik izvorno državo zapustil zaradi razlogov ekonomske narave. Tožnik je na osebnem razgovoru povedal, da je od 2003 do leta 2018 delal v podjetju, ki je dobavljalo pekovske izdelke v druge kraje. V času epidemije korona virusa se je podjetje zaprlo, ko so ga odpustili, je ostal brez dela. Od 2018 je priložnostno delal v različnih krajih in zaslužil od 14 do 16 EUR na dan. Z delom v Alžiriji je malo zaslužil, zato ni mogel dostojno živeti, priložnosti za delo je bilo malo. Sodišče pritrjuje oceni toženke, da razlogi ekonomske narave ne morejo utemeljiti upravičenosti do mednarodne zaščite.

15.Enako kot predhodno toženka tudi sodišče ugotavlja, da tožnik ni zatrjeval, da bi imel utemeljen strah pred preganjanjem zaradi pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju (drugi odstavek 20. člena ZMZ-1). Glede slabih ekonomskih razmer je Vrhovno sodišče že sprejelo odločitev, da z vidika odločanja o mednarodni zaščiti ni bistveno, kakšna je prosilčeva sposobnost ekonomskega preživetja v njegovem (varnem) izvornem kraju. Gre namreč za okoliščino, ki sproža vprašanje pomoči zaradi humanitarnih razlogov in ne razlogov mednarodne zaščite.9

16.V zadevi je sporno, ali so bili izpolnjeni pogoji za zavrnitev tožnikove prošnje v pospešenem postopku.

17.Na podlagi pete alineje prvega odstavka 49. člena ZMZ-1 lahko pristojni organ z odločbo prošnjo zavrne kot očitno neutemeljeno v pospešenem postopku, če prosilec očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito in je podan razlog iz 52. člena tega zakona. Prošnja prosilca, ki očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, se skladno z 52. členom ZMZ-1 šteje za očitno neutemeljeno, če: je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu (prva alineja), prosilec prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena tega zakona (druga alineja), je prosilec zavajal organe tako, da je dajal napačne informacije ali dokumente ali zamolčal pomembne informacije ali dokumente o svoji identiteti ali državljanstvu, kar bi lahko vplivalo na odločitev (tretja alineja), je verjetno, da je prosilec zlonamerno uničil ali odsvojil osebni dokument ali potno listino, ki bi pomagala pri ugotavljanju njegove identitete ali državljanstva, še zlasti, če iz okoliščin konkretnega primera izhaja, da bi prosilec v izvorni državi lahko pridobil identifikacijske dokumente (četrta alineja), so prosilčeve navedbe očitno nedosledne, protislovne, lažne, malo verjetne in v nasprotju z dovolj preverjenimi informacijami o izvorni državi iz osme in devete alineje prvega odstavka 23. člena tega zakona, zaradi česar je njegova prošnja očitno neprepričljiva glede trditve, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite (peta alineja), je prosilec podal prošnjo samo zato, da bi odložil ali onemogočil izvršitev odločbe ali sodbe, na podlagi katere bi bil odstranjen (šesta alineja), je prosilec nezakonito vstopil na ozemlje Republike Slovenije ali protipravno podaljšal svoje bivanje in se brez pravega razloga ni javil oblastem ali ni podal prošnje za mednarodno zaščito v najkrajšem možnem času glede na okoliščine njegovega vstopa (sedma alineja), prosilec noče izpolniti obveznosti v zvezi z oddajo prstnih odtisov v skladu z Uredbo 603/2013/EU (osma alineja), obstajajo utemeljeni razlogi za sum, da lahko prosilec pomeni nevarnost za javni red, javno varnost ali državno varnost, ali če je izgnan zaradi tehtnih razlogov javne varnosti ali javnega reda po nacionalnem pravu (deveta alineja).

1.Če bi bila razlog za zapustitev Alžirije tožnikova istospolna usmerjenost, bi tožnik to lahko navedel že v prošnji ali vsaj na osebnem razgovoru dne 10. 2. 2025, vendar tega ni storil. Na osebnem razgovoru je imel pravico do izjave, uradna oseba mu je postavila jasna vprašanja in podvprašanja, s katerimi ga je pozvala, naj čim bolj natančno in podrobno opiše razloge, zaradi katerih je moral zapustiti izvorno državo. Kljub temu ni podal dejstev, ki bi bila pomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite. Na osebnem razgovoru je pojasnjeval le ekonomske razloge, ki so ga vodili iz Alžirije (prim. 14. točko obrazložitve zgoraj). Toženka je zato pravilno ocenila, da tožnik očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito iz prve alineje 52. člena ZMZ-1 in na podlagi jasne in nedvoumne določbe pete alineje prvega odstavka 49. člena ZMZ-1 njegovo prošnjo pravilno zavrnila kot očitno neutemeljeno v pospešenem postopku. Zato ni utemeljen tožbeni očitek, da bi morala toženka, upoštevaje odločbe Ustavnega sodišča Up-1187/06 in Up-96/09 in Up-2195/06 izvesti redni ugotovitveni postopek s presojo in opredelitvijo do (ne)izpolnjevanja vseh pogojev, ki se zahtevajo za priznanje statusa begunca ali statusa subsidiarne zaščite.

2.Tožnik se ne more uspešno sklicevati na odločbo Ustavnega sodišča št. Up-96/09 z dne 9. 7. 2009, v kateri so prosilci prošnje za priznanje mednarodne zaščite utemeljevali s preganjanjem zaradi svoje narodnosti, ker so bili Aškali. Šlo je fizični napad zamaskiranih ljudi s kovinskimi cevmi, v katerem je žrtev utrpela fizične posledice z zatrjevano trajno poškodbo, kar je prosilec dokazoval tudi z listinskimi dokazi pridobljenimi pri zdravniku v povezavi z navedbami o grožnjah in pretepih njegovih otrok ter zatrjevano diskriminacijo pri iskanju dela v okoliščinah, ko gre za Aškale na Kosovu. Po presoji sodišča predmetna zadeva ni primerljiva z zadevo, ki jo je presojalo Ustavno sodišče.

3.V zadevi Up-1187/06 z dne 19. 10. 2006 naj bi prosilcu za mednarodno zaščito v izvorni državi grozilo preganjanje s strani pripadnikov večinske albanske narodnosti zaradi njegove pripadnosti romski narodnosti in zaradi njegovemu očetu pripisanega sodelovanja s Srbi. Ugotovljeno je bilo, da bi te okoliščine lahko pomenile dejanja preganjanja. V zadevi Up-2195/06 z dne 11. 9. 2007 pa je šlo za to, da toženka v rednem azilnem postopku ni zaslišala prosilcev za mednarodno zaščito in jim je tako kršila pravico do izjave iz 22. člena Ustave. V omenjeni zadevi je bilo tudi izpostavljeno slabo psihično stanje prosilke, predlagana je bila postavitev izvedenca. Odločbi Ustavnega sodišča Up 1187/06 in Up 2195/06, za rešitev predmetne zadeve ne moreta biti relevantni, saj je bilo v obeh primerih ugotovljeno dejansko stanje, ki je drugačno od dejanskega stanja v obravnavani zadevi.

4.Izpodbijani akt toženke temelji tudi na dodatni ugotovitvi, da tožnik prihaja iz Alžirije, ki ga je Vlada RS z Odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav10 uvrstila med varne izvorne države. Na podlagi druge alineje 52. člena ZMZ-1 se prošnja šteje za očitno neutemeljeno, kadar prosilec prihaja iz varne izvorne države. Sodišče pritrjuje ugotovitvi toženke na 4. in 5. strani izpodbijane odločbe, da tožnik v upravnem postopku ni izkazal tehtnih razlogov, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotoviti, da ta država ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito v skladu z določbami ZMZ-1 zanj ni varna država. Ko mu je toženka na osebnem razgovoru predočila, da šteje Alžirijo kot varno izvorno državo, tožnik temu ni nasprotoval.

5.Tožbeni ugovor, da je toženka nepravilno odločila o roku prostovoljne vrnitve, saj tožnik nima potnega lista, je pavšalen, zato ga lahko sodišče le splošno zavrne. Tožnik ne navaja, da je (neuspešno) poskušal pridobiti svoj potni list ali da je postopek pridobivanja potne listine sedaj sicer v teku, vendar ne bo pravočasno zaključen. Prav tako ne trdi, da ne more pridobiti evropske potne listine za vrnitev nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav. To je potna listina, ki se izda državljanu tretje države, ki je v postopku odstranitve in si ne more ali si noče pridobiti potne ali potni listini enakovredne listine države, katere državljan je (prim. 45. točko 2. člena Zakona o tujcih; ZTuj-2). Zaradi naštetih razlogov se ta, sicer nekonkretiziran, ugovor izkaže za neutemeljenega.

6.Glede na ugotovljeno, sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba vsebinsko pravilna in na zakonu utemeljena, zato je v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

-------------------------------

1Ženevska konvencija o statusu beguncev z dne 28. julija 1951, spremenjena z Newyorškim protokolom z dne 31. januarja 1967 (v nadaljevanju Ženevska konvencija)

2Iz sodne prakse Vrhovnega sodišča je razvidno, da sta okvir in vsebina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, definirani s prosilčevimi navedbami (sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 322/2016 z dne 22. 2. 2017, 8. točka obrazložitve). Organ o prošnji za mednarodno zaščito namreč odloča v okviru izjave prosilca (prvi odstavek 125. člena v zvezi z drugim odstavkom 207. člena Zakona o splošnem upravnem postopku; v nadaljevanju ZUP), ki mora navesti vsa dejstva in okoliščine v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo (26. - 28. člen ZMZ-1 in prvi odstavek 140. člena ZUP) in za utemeljitev svojih navedb predložiti vso dokumentacijo in vse razpoložljive dokaze (drugi odstavek 21. člena ZMZ-1). Vrhovno sodišče je sprejelo stališče, da se predpostavlja prosilčevo aktivno ravnanje, torej njegova obveznost, da sodeluje z organom (sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 173/2018 z dne 5. 2. 2019, 25. točka obrazložitve).

3Zagorc, Stare, Razlaga instituta subsidiarne zaščite v evropskem azilnem sistemu, Pravnik št. 11-12/2019, stran 797 v zvezi z opombo 26.

4Ibidem, stran 798 v zvezi z opombo 27.

5Glej 25. uvodno izjavo Procesne direktive. Prim. tudi odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-189/14-13, Up-663/14 (26. točka).

6Sodba SEU v zadevi C-465/07 z dne 17. 2. 2009, Elgafaji, 28. točka obrazložitve.

7Sodba ESČP v zadevi N.A. proti Združenemu kraljestvu, 111. točka obrazložitve.

8Prim. 3. stran prošnje (razdelek glede razlogov za zapustitev izvorne države)

9Sodba Vrhovnega sodišča I Up 151/2016, 21. točka obrazložitve.

10Ur. l. RS, št. 47/22