Jedro

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe jasno izhajajo okoliščine iz 88. člena KZ-1, na podlagi katerih je toženka zavrnila tožnikovo vlogo za pogojni odpust. Po mnenju sodišča je toženka pravilno uporabila prosti preudarek in zakonsko določenih mej prostega preudarka ni prekoračila ter ga tudi ni uporabila na način, ki ne ustreza namenu za katerega je določen (tretji odstavek 40. člena ZUS-1).

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Komisija za pogojni odpust (v nadaljevanju Komisija) odločila, da se tožnik, ki ga je Okrajno sodišče v Ljubljani, s sodbo I K 38225/2018 z dne 20. 3. 2018 obsodilo na kazen 4 leta in 9 mesecev zapora, pogojno ne odpusti s prestajanja kazni. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnik 31. 12. 2018 nastopil prestajanje kazni in podal prošnjo za pogojni odpust, v kateri navaja, da ima partnerko in otroka, ter zagotovljeno možnost prebivanja in zaposlitve. Kazen ga je naredila psihično močnejšega in nima nobenih čakajočih kazni. Toženka je o tožnikovi prošnji za pogojni odpust odločila po skrajšanem ugotovitvenem postopku na podlagi tretjega odstavka 8. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju ZIKS-1) v povezavi s 144. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Vpogledala je v tožnikovo prošnjo z dne 20. 1. 2021 in v Poročilo ZPZK Dob pri Mirni 720- 820/2019/161 z dne 2. 2. 2021, iz katerega izhaja, da je bil tožnik s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani I K 38225/2018 z dne 20. 3. 2019 obsojen na enotno kazen 4 leta in 9 mesecev zapora. Tožnik je večkratni specialni povratnik, večkrat obsojen med drugim tudi za kazniva dejanja tatvine in velike tatvine. Zoper tožnika je pri Okrožnem sodišču v Novem mestu vložena zahteva za preiskavo Kpr 243/2020. Ima tudi že eno čakajočo kazen po sodbi Okrajnega sodišča v Ljubljani V K 56829/2019 z dne 5. 2. 2020. Oškodovancema je dolžan poplačati premoženjskopravna zahtevka v skupni višini 1.990,00 EUR. Dokazil o plačilu še ni predložil, izraža pa pripravljenost, da škodo vrne po obrokih. Zaradi neprimernega vedenja je bil večkrat nameščen v poseben strožji režim v skladu s 98.a členom ZIKS-1 in sicer med drugim tudi 8. 4. 2019 kot huje moteč za ostale obsojence in delavce zavoda. S prodajanjem droge je ustvaril verigo zadolževanja obsojencev in povzročil verbalne in fizične konflikte. V navedeni režim je bil v nadaljevanju leta 2019 premeščen še dvakrat zaradi verbalnega in fizičnega obračunavanja in posedovanja nedovoljenih predmetov. V zadnjem obdobju je storil več kršitev hišnega reda. V letu 2020 je posedoval modem in pametni telefon in enkrat odklonil urinski test ter dvakrat poskusil zlorabiti lastno terapijo. Tožnik sicer redno opravlja razgovore s strokovnimi delavci. Dne 4. 2. 2019 se je vpisal v 8. razred programa Osnovne šole za odrasle in ima status izobraževanca. Pri opravljanju izpitov je uspešen in mora za dokončanje programa opraviti še tri izpite. Dne 6. 4. 2020 je bil razporejen na delo v kuhinjo za čas izrednih razmer, povezanih z epidemijo COVID-19. Zaradi prenehanja potreb mu je bilo 5. 5. 2020 delo prekinjeno. Sprejeta je bila tudi odločitev, da se tožniku v obdobju od januarja do junija 2021 zunajzavodske ugodnosti ne podelijo, ker ni prizadeven in ne dosega uspehov pri izpolnjevanju osebnega načrta. Ob nastopu kazni je bilo za obsojenca predlagano spremljanje zniževanja substitucijske terapije in v primeru ukinitve, usmerjanje v obravnavo odvisnosti od prepovedanih drog. Pri terapevtu je 31. 1. 2020 podpisal terapevtski dogovor o vključitvi v obravnavo odvisnosti od prepovedanih drog. Na razgovore je prihajal redno in je v obravnavi primerno sodeloval. Sedaj ponovno prejema substitucijo. Za dokazovanje abstinence od drugih psihoaktivnih snovi v sklopu prejemanja substitucijske terapije bi moral opravljati urinske teste, a jih odklanja.

2. Na podlagi prvega, drugega, tretjega in šestega odstavka 88. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju: KZ-1) mora biti za pogojni odpust obsojenca najprej podan delež prestane kazni (formalni pogoji so polovica, tri četrtine oziroma najmanj 25 let prestane kazni zapora, izjemoma pa tudi tretjina prestane kazni zapora). Peti odstavek 88. člena KZ-1 ob uporabi prostega preudarka, primeroma opredeljuje kdaj je obsojenec lahko pogojno odpuščen (materialni pogoji). Toženka je na podlagi 88. člena KZ-1 sprejela odločitev, da se tožnika pogojno ne odpusti. Tožnik izpolnjuje formalni pogoj iz prvega odstavka 88. člena KZ-1, ni pa izkazano izpolnjevanje materialnega pogoja iz petega odstavka 88. člena KZ-1 in sicer utemeljeno pričakovanje, da tožnik na prostosti kaznivega dejanja ne bo ponovil, kar pojasni.

3. Tožnik toži zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kršitev določb postopka in nepravilne uporabe materialnega prava. Toženka ni pravilno presojala vseh okoliščin, ki jih je navedel tožnik v predlogu za pogojni odpust. Tožnik ni bil udeležen pri napadih na paznike, ter kot dokaz prilaga pisno izjavo priče A. A. z dne 10. 2. 2021, iz katere izhaja, da nima zveze z navedenimi dejanji. Kot dokaz izpolnjevanja pogojev za pogojni odpust tožnik prilaga tudi pisno izjavo priče B. B. (tožnikove partnerice) z dne 9. 2. 2021, iz katere izhaja, da se vzorno obnaša, se posveča športnim aktivnostim in dela na osebnostni rasti. Imata tudi skupne načrte za prihodnost in si želita normalno življenje z otroci. Rešeno je tudi vprašanje tožnikove zaposlitve, saj partnerica vodi gostinski lokal v Ljubljani, v katerem se bo zaposlil. V bližini lokala se nahaja poslovni prostor za telovadnico, kjer bo tožnik izvajal svojo dejavnost. 4. Glede uspeha zdravljenja odvisnosti pojasnjuje, da se redno udeležuje razgovorov v sklopu obravnave odvisnosti od prepovedanih drog in izpolnjuje vse obveznosti, sodeluje pa tudi pri urinskih testih. V času korona virusa urinskih testov ni oddajal, ker ni želel hoditi v ambulanto zaradi tveganja okužbe. Tožnik je 31. 1. 2020 podpisal terapevtski dogovor o vključitvi v obravnavo odvisnosti od prepovedanih drog. Na razgovore prihaja redno in je v obravnavi tudi primerno sodeloval, kar dokazuje, da ni dvoma v njegov uspeh pri zdravljenju, saj v nasprotnem primeru ne bi sodeloval na opisan način. Navedena tožnikova aktivnost kaže na njegovo iskreno namero po uspešnem zaključku zdravljenja. Glede odnosa so storjenega kaznivega dejanja pojasnjuje, da je kaznivo dejanje priznal in ga obžaloval. Pripravljen je poravnati premoženjskopravne zahtevke, vendar mu plačilo preprečuje nezmožnost pridobivanja prihodka, saj mu ZPZK Dob pri Mirni ne omogoča opravljanje dela in s tem pridobivanja denarnih sredstev. Tožnik je upnikom pojasnil trenutno stanje, ki predstavlja ključni razlog, da dolgov še ni uspel poplačati. Ko bo tožnik izpuščen iz prestajanja zaporne kazni, mu bo dana možnosti pridobivanja denarnih sredstev, s čimer bo najprej poplačal dolgove oziroma škodo, ki je posledica storjenih kaznivih dejanj. Tožnik nima nobene čakajoče kazni, saj je vložil predlog za združitev kazni, o katerem je Okrožno sodišče v Ljubljani izdalo sodbo dne 22. 10. 2020, III Ks 31236/2018, s katero je sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani II K 31236/2018 z dne 29. 11. 2019 (v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani VI Kp 31236/2018), s katero je bila tožniku izrečena zaporna enotna kazen 6 let in 2 meseca zapora in sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani V K 56829/2019 z dne 5. 2. 2020, s katero mu je bila izrečena kazen 1 (en) mesec zapora, v odločbi o kazni spremenilo tako, da je tožniku na podlagi 3. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen šest (6) let in 2 (dva) meseca zapora. Zoper navedeno sodbo je tožnik 26. 2. 2021 vložil pritožbo, saj meni, da bi moralo sodišče izreči nižjo enotno zaporno kazen, o kateri še ni odločeno. Tako na strani tožnika ni nobene čakajoče kazni. Tožnik tudi meni, da ima primeren odnos do oškodovancev in da je v zadostni meri kritičen do kaznivega dejanja, saj je sam stopil v stik z upniki in pojasnil trenutno stanje, ki mu preprečuje odplačevanje dolga, kar kaže na tožnikov primeren odnos do oškodovancev. Prevzema tudi odgovornost za storjeno dejanje in kaže pripravljenost, da bo dolgove, iz naslova storjenega kaznivega dejanja, poravnal. Toženka v izpodbijani odločbi navaja neprimerno vedenje tožnika v ZPZK Dob pri Mirni in njegovo večkratno namestitev v posebej varovan oddelek, glede česar tožnik navaja, da je sam vlagal pravna sredstva zoper te odločbe, vendar neuspešno, čeprav je priložil dokaze, da s temi dogodki ni imel ničesar. Ne strinja se, da navedeni dogodki predstavljajo oteževalno okoliščino. Upoštevati je namreč potrebno časovno oddaljenost teh dogodkov. V predhodno navedeni sodbi je Okrožno sodišče v Ljubljani kot olajševalno okoliščino na strani tožnika upoštevalo tožnikovo obnašanje v ZPZK v zadnjem obdobju, njegovo pripravljenost na delo, podpisan terapevtski dogovor ter aktivno sodelovanje v programu zdravljenja odvisnosti od prepovedanih drog. Enako bi morala presojati tudi toženka. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhajajo zgolj negativne okoliščine na strani tožnika, olajševalne okoliščine pa so v celoti prezrte. V tem delu je izpodbijana odločba pomanjkljivo obrazložena. Toženka je dejansko stanje ugotovila pomanjkljivo, zaradi česar je izpodbijana odločitev nezakonita. Tožnik izpolnjuje vse pogoje iz 88. člena KZ-1. Sodišču predlaga, naj v zadevo meritorno odloči tako, da se tožnika pogojno odpusti s prestajanja zaporne kazni, skupaj s stroškovno posledico oz. podredno, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovni postopek, skupaj s stroškovno posledico.

5. Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitev odločb prvostopenjskega in pritožbenega organa. Pravilno je bilo ugotovljeno, da tožnik v odnosu do kaznivega dejanja ni dosegel zadostne mere kritičnosti. Iz Poročila ZPKZ Dob pri Mirni 720-820/2019/161 z dne 2. 2. 2021 sicer res izhaja, da tožnik izraža pripravljenost, da škodo, povzročeno s kaznivim dejanjem, poplačuje obročno, vendar zgolj izražanje pripravljenosti ne zadošča za spremembo odnosa do kaznivega dejanja, saj ne izraža subjektivno-objektivnega koncepta kaznivega dejanja in uvida v prepovedanost ravnanja z analizo dejavnikov tveganja in sprejetimi ukrepi za preprečevanje ponavljanja kaznivih dejanj. Neizkazane so navedbe tožnika, da je pripravljen oškodovancem vrniti dolgovane zneske. Od pravnomočnosti sodbe je minilo že več kot dve leti, tožnik pa še vedno ni povrnil ničesar. Pravilna je tudi ugotovitev, da je tožnik obsojen za kaznivo dejanje, s katerim se je neposredno okoristil, in da je posebno pozornost potrebno nameniti ravno njegovemu odnosu do protipravnosti in dejstva, da mora dolgove povrniti. Niti iz tožnikove vloge, niti iz Poročila ZPKZ Dob pri Mirni z dne 2. 2. 2021 ne izhaja, da bi bil tožnik povsem nezmožen odplačevati škodo, povzročeno s kaznivim dejanjem. Glede na navedeno je utemeljen sklep, da tožnik ni uspel dokazati svoje meje plačilne sposobnosti, kar kaže na nekritičnost v odnosu do premoženjskih elementov kaznivega dejanja in tudi do oškodovancev. Glede na navedeno je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno, pravilen je tudi sklep o vseh pomembnih dejstvih. Prvostopenjski organ pa ni bil dolžan v upravnem postopku preverjati dejstev in okoliščin, ki gredo stranki v korist, niti izvesti zaslišanja strank in stranki predstaviti razlogov za odločitev, saj ZUP oziroma ZIKS-1 ne določa posebnega ugotovitvenega postopka in obrnjenega dokaznega bremena in mora tožnik sam navajati dejstva in predlagati dokaze. Kot razlog ponovitvene nevarnosti je tudi odprt kazenski postopek, saj iz Poročila ZPKZ Dob pri Mirni z dne 2. 2. 2021 izhaja, da je bila pri Okrožnem sodišču v Novem mestu 20. 5. 2020 vložena zahteva za preiskavo II Kpr 2403/2020. Med okoliščine in dejstva, ki vplivajo na odločitev o pogojnem odpustu pa po zakonski določbi 88. člena KZ-1 sodi tudi ocena vpliva obstoječih kazenskih postopkov na odločitev. V praksi velja ničelna toleranca do odprtih kazenskih postopkov, izjemoma so obsojenci pogojno odpuščeni tudi ob dejstvu, da postopki še niso končani, kar potrjuje tudi sodna praksa upravnega sodišča, ki jo navaja. Tožnik se mora zavedati, da odprti kazenski postopek z vidika pogojnega odpusta ni sprejemljiv in da bo moral biti rešen do faze, ki bo omogočala zaključek, da prestajanja nove kazni ne bo nastopilo, oziroma bodo sprejete odločitve, ki ne bodo zavezovale tožnika k prestajanju kazni. Navedeno terjajo kriminalno-politični razlogi. Že zakonska dikcija navedbe pogojev za pogojni odpust nalaga, da sme biti obsojenec pogojno odpuščen s prestajanja kazni s pogojem, da do poteka časa, za katerega je izrečena kazen, ne stori novega kaznivega dejanja, zato na splošno možnost storitve kaznivega dejanja, ki se ugotavlja v kazenskem postopku, pomeni oviro pri pogojnem odpustu. Tožnik navaja, da nima nobene čakajoče kazni, saj je bila s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani III Ks 31236/2018 z dne 22. 10. 2020, zoper katero je vložil pritožbo, kazen združena. V Poročilu ZPKZ Dob pri Mirni z dne 2. 2. 2021 je navedeno, da ima tožnik čakajočo zaporno kazen, pri čemer je bilo upoštevano stanje ob pripravi navedenega Poročila. Kazen naj bi bila po tožnikovem zatrjevanju pred sejo Komisije za pogojni odpust in izdajo izpodbijane odločbe s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani združena v enotno kazen. Tožnik pa ne izkaže, da bi že na seji Komisije 9. 2. 2021 konkretno navedel to dejstvo in ga podkrepil z dokazi in tudi ne obrazloži razlogov, zakaj tega že takrat ne bi mogel navajati. Gre za nedopustno tožbeno novoto. Že okoliščina, da so se proti tožniku vodili tudi drugi kazenski postopki, lahko pripelje do sklepa, da ne gre pričakovati, da po pogojnem odpustu tožnik ne bo ponavljal kaznivih dejanj. Dejstvo, ali je izrečenih več posameznih kazni, ali ena enotna kazen, na odločitev ne vpliva. Do izjave prič B. B. z dne 9. 2. 2021 in A. A. z dne 10. 2. 2021 se toženka ne opredeljuje, saj predlagani dokaz predstavlja nedopustno tožbeno novoto. Stranke v upravnem sporu ne smejo navajati novih dejstev in predlagati novih dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati te dokaze v postopku pred izdajo akta. Toženka z navedenimi dokazi v času odločanja ni razpolagala, saj jih tožnik ni predložil v svoji vlogi, niti pred sejo Komisije, niti kasneje, vse do izdaje izpodbijane odločbe (25. 3. 2021). Pogojni odpust pa ni pravica, ampak je privilegij, ki so ga deležni le tisti obsojenci, za katere je mogoče utemeljeno pričakovati, da kaznivega dejanja ne bodo ponovili in da tudi sicer ne obstajajo zadržki, da se pogojno ne odpustijo. Med odnosom do kaznivega dejanja ter ponovitveno nevarnostjo ni stroge vzročne zveze, so pa osebnostne spremembe in uvid v prepovedanost dejanja, ki ga je obsojenec storil, zagotovo okoliščine oziroma kazalniki, ki narekujejo odločitev o pogojnem odpustu. Drugačna odločitev bi po mnenju toženke pomenila odločanje v nasprotju z javno koristjo, ki se kaže v strogem sankcioniranju. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljen zavrne in tožniku naloži povrnitev stroškov postopka.

6. Tožnik v pripravljalni vlogi navaja, da je do 5. 5. 2020 opravljal delo, ki pa ga ne opravlja več, saj zanj ni več potreb. Tako je tožniku onemogočeno pridobivanje denarnih sredstvih, s katerimi bi lahko odplačeval povzročeno škodo. Navedeno pa ne pomeni, da tega dolga ne želi odplačati. Škodo bo poravnal takoj, ko bo mogoče. Zaveda se svoje odgovornosti in je v odnosu do premoženjskih elementov kaznivega dejanja in do oškodovancev kritičen, vendar je potrebno upoštevati, da mu je zaradi prestajanja zaporne kazni onemogočeno pridobivanje sredstev. Tožnik je pridobil zaposlitev in opravljal delo, ki pa ga v času prestajanja zaporne kazni iz razlogov na strani delodajalca ne opravlja več. Škodo je povrnil le v manjšem znesku, bi pa jo poravnal v večjem obsegu, kolikor bi mu zavod omogočil opravljanje dela. Glede ponovitvene nevarnosti v zvezi z zahtevo za preiskavo, ki je bila vložena pri Okrožnem sodišču v Novem mestu 20. 5. 2020, tožnik pojasnjuje, da je potrebno upoštevati, da je postopek v fazi preiskave, kar pomeni, da v skladu z domnevo nedolžnosti, ki velja v kazenskih postopkih, tega dejstva ni mogoče šteti kot oteževalne okoliščine. Glede čakajočih kazni prilaga sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II KP 31236/2018 z dne 7. 6. 2021, s katero je bilo razsojeno, da se pritožbi zavrneta kot neutemeljeni in se potrdi sodba sodišča prve stopnje, kar pomeni, da je bila tožniku izrečeno enotna kazen 4 let in 9 mesecev zapora, s čimer je izkazano, da ni nobene druge čakajoče kazni. Toženka se v tem delu sklicuje na Poročilo ZPZK Dob pri Mirni z dne 2. 2. 2021, v katerem je navedeno, da ima tožnik čakajočo kazen, pri čemer je bilo upoštevano stanje v času priprave Poročila. Tožnik pa je ves čas postopka navajal, da nima nobene druge čakajoče kazni in da je vložil predlog za združitev kazni, kar je tudi ustrezno izkazal. Ne gre za tožbeno novoto. Poročilo, na katerega se sklicuje toženka, je bilo pripravljeno izključno s strani toženke, kar pomeni, da tožnik na vsebino poročila ni imel nobenega vpliva, kar pa ne pomeni, da ves čas postopka ni navajal drugačno stanje. Sodba, ki jo tožnik prilaga je bila pridobljena 15. 7. 2021, to je v času po vložitvi predmetne tožbe in tega dokaza prej ni mogel predložiti. Ne strinja se, da izjavi prič B. B. iz dne 9. 2. 2021 in A. A. z dne 10. 2. 2021 predstavljata novote. Tožnik se je na seji Komisije in ves čas postopka skliceval na vsebino navedenih izjav in navajal, da ima načrtovana skupno prihodnost na prostosti s partnerico B. B., da si z njo želi normalnega življenja skupaj z otroci, ko bodo razmere to dopuščale ter, da si želi pomagati v gostinskem lokalu v Ljubljani, ki ga ima njegova partnerica. Prav tako se v bližini lokala nahaja poslovni prostor s telovadnico, kjer bi tožnik opravljal svojo dejavnost. Tožnik ima zagotovljene primerne pogoje za normalno življenje. Toženka navaja, da pogojni odpust ni pravica, temveč privilegij, vendar ni z ničemer izkazala, da bi na tožnikovi strani obstajali utemeljeni razlogi oziroma pričakovanja, da bo kazniva dejanja ponovil, česar tudi ni z ničemer obrazložila. Dejstvo, da tožnik zaradi opravičenih razlogov še ni poravnal škode vsem oškodovancem, ne more predstavljati razloga za utemeljeno pričakovanje, da bo kaznivo dejanja ponavljal. 7. Sodišče je v obravnavani zadevi odločalo po sodnici posameznici na podlagi sklepa Upravnega sodišče Republike Slovenije I U 629/2021-11 z dne 14. 3. 2023. 8. Tožba ni utemeljena.

9. Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Sodišče se strinja z razlogi prvostopenjskega organa, potrjenimi z odločitvijo pritožbenega organa in jih v izogib ponavljanju posebej ne navaja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), glede tožbenih navedb pa še dodaja:

10. V obravnavani zadevi je sporna pravilnost odločitve Komisije o zavrnitvi tožnikove vloge, da se ga pogojno odpusti s prestajanja kazni.

11. Na podlagi prvega odstavka 88. členu KZ-1 sme biti obsojenec, ki je prestal polovico kazni zapora, odpuščen s prestajanja kazni s pogojem, da do poteka časa, za katerega je izrečena kazen, ne stori novega kaznivega dejanja (formalni pogoj). Po petem odstavku 88. člena KZ-1 je obsojenec lahko pogojno odpuščen, če je mogoče utemeljeno pričakovati, da ne bo ponovil kaznivega dejanja (materialni pogoj). Pri presoji ali naj se obsojenec pogojno odpusti, se upoštevajo predvsem povratništvo, morebitni kazenski postopki, ki tečejo zoper obsojenca za kazniva dejanja, storjena pred nastopom kazni zapora, odnos obsojenca do storjenega kaznivega dejanja in oškodovanca, njegovo vedenje med prestajanjem kazni, uspehi pri zdravljenju odvisnosti in pogoji za vključitev v življenje na prostosti.

12. V konkretnem primeru iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da tožnik izpolnjuje formalni pogoj iz prvega odstavka 88. člena KZ-1, ni pa izkazano izpolnjevanje materialnega pogoja iz petega odstavka 88. člena KZ-1 in sicer utemeljeno pričakovanje, da tožnik na prostosti kaznivega dejanja ne bo ponovil. Razlogi, navedeni v obrazložitvi izpodbijane odločbe, zaradi katerih je toženka presodila, da je pri tožniku podana nevarnost ponovitve kaznivega dejanja je, tožnikov odnos do oškodovancev, ki jim škode, nastale s storjenim kaznivim dejanjem, ni v celoti povrnil. V preteklosti je bil tožnik že večkrat obsojen, pa kljub temu ni spremenil svojih ravnanj in je večkrat ponavljal storitve kaznivih dejanj. Med prestajanjem kazni se je neprimerno vedel in bil večkrat nameščen v strožji režim. Ima tudi še čakajoče kazni. Toženka meni, da pri tožniku še ni prišlo do takšnih sprememb, da bi bila odpravljena nevarnost ponovitve kaznivih dejanj. Tožnik pa tudi še ni razrešil svoje odvisnosti od drog, kar je potrebno reševati znotraj zavoda z morebitnim postopnim koriščenjem zunajzavodskih ugodnosti. Tožniku še niso bile odobrene zunajzavodske ugodnosti.

13. V obravnavani zadevi gre na podlagi določbe 88. člena KZ-1 za upravno odločanje, pri katerem lahko tožena stranka v določenih primerih uporabi diskrecijsko pravico (prosti preudarek), katere mejo določa zakon (peti odstavek 88. člena KZ-1). Komisija, ki je pristojna za odločanje na podlagi 105. člena do 107. člena ZIKS-1, je na podlagi tožnikove vloge za pogojni odpust in Poročila ZPZK Dob z dne 2. 2. 2021 ocenila, da tožnik ne izpolnjuje zakonsko predpisanih pogojev za pogojni odpust. Glede na naravo upravne zadeve, kot je odločanje o prošnji za pogojni odpust, iz ustaljene upravno-sodne prakse izhaja, da je presoja zakonitosti izpodbijane odločbe s stani sodišča zadržana. Pri odločanju o prošnji za pogojni odpust gre za del izvrševanja kaznovalne politike. Sodišče presoja le, ali odločitev prestane preizkus zakonitosti uporabe prostega preudarka.1 Pogojni odpust namreč ni pravica obsojenca, ampak je privilegij, ki ga je lahko deležen le tisti obsojenec, za katerega je mogoče utemeljeno pričakovati, da ne bo ponovil kaznivega dejanja in da druge okoliščine dokazujejo, da je osebnostno urejen.2 Slednje je, ob izpolnjevanju pogoja glede prestanega časa iz prvega odstavka 88. člena KZ-1, materialnega pogoja za odločanje o pogojnem odpustu in danih mej odločanja po prostem preudarku, kolikor je ta pogoj izpolnjen. Tehtanje ostalih pogojev, ki se presojajo v okviru kriterijev iz drugega stavka petega odstavka 88. člena KZ-1 v takšnem primeru ni potrebno. V obravnavani zadevi ne gre za situacijo, po katerem izmed naštetih kriterijev bo tožena stranka dala prednost oziroma ga bo štela za odločujočega v smislu zakonsko določenega prostega preudarka pri odločanju.

14. Sodišče ugotavlja, da je o pogojnem odpustu odločala Komisija na seji, skladno s postopkom, ki ga ureja ZIKS-1 (106. člen in naslednji), v zvezi s četrtim odstavkom 88. člena KZ-1. Komisija odloča na seji z večino glasov, o odločitvi izda pisno odločbo (prvi odstavek 107. člena ZIKS-1). V skladu z določbo tretjega odstavka 8. člena ZIKS-2 je Komisija v konkretnem primeru odločala v skrajšanem ugotovitvenem postopku brez zaslišanja stranke. Izpodbijano odločbo je v skladu s prvim odstavkom 8. člena ZIKS-1 izdala po določbah ZUP. Peti odstavek 88. člena KZ-1 vsebuje pooblastilo Komisiji za odločanje po prostem preudarku kar veže na izpolnitev pogoja ugotovitve, da je mogoče utemeljeno pričakovati, da obsojenec ne bo ponovil kaznivega dejanja. Če tega ni mogoče utemeljeno pričakovati, presoja o možnosti pogojnega odpusta (ob upoštevanju okoliščin iz druge povedi petega odstavka 88. člena KZ-1) ni možno.3 Na podlagi določbe tretjega odstavka 40. člena ZUS-1 v primeru odločanja po prostem preudarku sodišče zgolj preverja ali je upravni akt nezakonit, ker so bile prekoračene meje prostega preudarka, ker je bil uporabljen na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je določen. Po presoji sodišča pa tožena stranka v postopku izdaje izpodbijane odločbe, glede na predhodno navedeno, ni kršila določb ZUP. Tudi sicer je treba poudariti, da so okoliščine v omenjeni določbi KZ-1 naštete zgolj primeroma.

15. V obravnavanem primeru je Komisija ugotovila in presodila okoliščine, ki so pomembne za odločitev, tako tiste, ki gredo tožniku v prid (navedene so v obrazložitvi izpodbijane odločbe in jih sodišče ne ponavlja), kot tudi okoliščine v korist tožnika (navedene na koncu prvega odstavka na strani 2 obrazložitve izpodbijane odločbe). Tožnikov ugovor, da je toženka pri presoji upoštevala zgolj okoliščine, ki ne gredo v prid tožnika je neutemeljen. Pri zaključku, da toženka še ne more utemeljeno pričakovati, da tožnik kaznivega dejanja ne bo ponovil, je upravičeno upoštevala, da je bil tožnik, kot je tudi obrazloženo, že kaznovan za več kaznivih dejanj, kar tožnik v tožbi tudi sicer ne prereka in kar pomeni, da je že imel možnost spremeniti svoje življenje, pa tega ni storil. Tožniku tudi niso bile še podeljene izvenzavodske ugodnosti. Glede na navedeno tudi po presoji sodišča tožniku ne gre zaupati do te mere, da bi mu Komisija podelila pogojni odpust, ob pričakovanju, da na prostosti kaznivega dejanja ne bo ponovil. Toženka je pri odločitvi upoštevala okoliščine, ki jih je obširno navedla v obrazložitvi izpodbijane odločbe in ocenila, da tožnikova stabilnost z zunajzavodskimi ugodnostmi še ni bila preverjena, da bi bilo mogoče zaključiti utemeljeno pričakovanje, da tožnik kaznivega dejanja ne bo ponovil. Čim je temu tako, pa pogojnega odpusta, kot je bilo obrazloženo, tudi po presoji sodišča (še) ni mogoče odobriti. Sodišče po povedanem zavrača tožbene ugovore, da izpodbijana odločba ni ustrezno obrazložena, saj izpolnjuje vse zakonsko predpisane pogoje iz 214. člena ZUP.

16. _Komisija_ je o tožnikovi prošnji za pogojni odpust odločila po skrajšanem ugotovitvenem postopku v skladu s tretjim odstavkom 8. člena ZIKS-1 v povezavi s 144. členom ZUP in vpogledala v predložene listine: v tožnikovo prošnjo za pogojni odpust z dne 20. 1. 2021 in v Poročilo ZPKZ Dob pri Mirni 720- 820/2019/161 z dne 2. 2. 2021. Tožnik pa ne ugovarja dejstvu, da navedeni vlogi ni priložil izjave prič B. B. z dne 9. 2. 2021 in A. A. z dne 10. 2. 2021, zato jih Komisija pri svojem odločanju ni mogla upoštevati.

17. Tožnikove ugovore, da nima čakajočih kazni ter glede tožnikovega sklicevanja na domnevo nedolžnosti, je pravilno zavrnila že toženka. Že iz samega besedila primeroma navedenih okoliščin v petem odstavku 88. člena KZ-1 „se upoštevajo morebitni kazenski postopki, ki tečejo zoper obsojenca za kazniva dejanja, storjena pred nastopom kazni“ izhaja, da se upoštevajo kazenski postopki, ki še niso pravnomočno zaključeni. V konkretni zadevi tudi ne gre za kazenski postopek, v katerem pa velja domneva nedolžnosti. V obrazložitvi izpodbijane odločbe je navedeno, iz Poročila ZPKZ Dob pri Mirni z dne 2. 2. 2021 izhaja, da je bila pri Okrožnem sodišču v Novem mestu 20. 5. 2020 vložena zahteva za preiskavo Kpr 243/2020, ima pa tudi že eno čakajočo kazen po sodbi Okrajnega sodišča v Ljubljani V K 56829/2019 z dne 5. 2. 2020. Upoštevna pa so dejstva, ki so obstajala v času odločanja (izpodbijana odločba je bila izdana 25. 3. 2021). Na pravilnost odločitve po povedanem ne vpliva sodba Višjega sodišča v Ljubljani II KP 31236/2018 z dne 7. 6. 2021, na katero se sklicuje tožnik. Že samo okoliščina, da se zoper tožnika vodijo tudi drugi kazenski postopki, pa lahko pripelje do sklepa, da ne gre pričakovati, da po pogojnem odpustu tožnik ne bo ponavljal kaznivih dejanj.4

18. Ob upoštevanju zgoraj navedenih določb zakonov in navedb toženke v obrazložitvi izpodbijane odločbe je po presoji sodišča izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Dejansko stanje je bilo pravilno in popolno ugotovljeno. Ocena toženke za tožnika, da se tožnika pogojno ne odpusti s prestajanjem kazni, ker ni utemeljeno pričakovati, da v času pogojnega odpusta ne bo storil novega kaznivega dejanja, ni arbitrarna. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe jasno izhajajo okoliščine iz 88. člena KZ-1, na podlagi katerih je toženka zavrnila tožnikovo vlogo za pogojni odpust. Po mnenju sodišča je toženka pravilno uporabila prosti preudarek in zakonsko določenih mej prostega preudarka ni prekoračila ter ga tudi ni uporabila na način, ki ne ustreza namenu za katerega je določen (tretji odstavek 40. člena ZUS-1).5

19. Ob upoštevanju vsega povedanega je toženka tudi po presoji sodišča imela dejansko in pravno podlago za odločitev, ki jo je sprejela, izpodbijana odločba je pravilna in zakonita, tožbeni ugovori pa neutemeljeni, dejansko stanje je pravilno ugotovljeno, materialno pravo je bilo pravilno uporabljeno, sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.

20. Sodišče je na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 odločalo brez glavne obravnave ker je ocenilo, da je toženka ugotovila vsa pomembna dejstva in okoliščine konkretnega primera, se do njih opredelila in svojo odločitev, sprejeto na podlagi pooblastila zakonodajalca za diskrecijsko odločanje, tudi ustrezno obrazložila. Na podlagi dejstev, ki jih je navedel tožnik v tožbi, bistvene okoliščine ugotovljenega dejanskega stanja v konkretnem primeru niso sporne.

21. O stroških postopka je sodišče odločilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS- 1, po katerem v primeru, kadar sodišče (med drugim) tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

1 Glej sodbi Upravnega sodišča RS IV U 128/2018-8 z dne 12. 3. 2020 in II U 139/2014 z dne 7. 5. 2014. 2 Glej sodbo in sklep Upravnega sodišča RS II U 413/2017-10 z dne 30. 8. 2017. 3 Glej sodbi Upravnega sodišča RS I U 1244/2016 z dne 16. 11. 2017 in I U 1860/2020-11 z dne 5. 7. 2022. 4 Enako glej sodbi Upravnega sodišča III U 194/2019-4 z dne 5. 3. 2020 in III U 320/2016-2 z dne 11. 12. 2017. 5 Glej sodbo Upravnega sodišča RS U 609/2015 z dne 19. 8. 2015.