Jedro

Zmotno je stališče pritožnice, da pri neodplačnih pravnih poslih nagib vedno predstavlja del pravne podlage. Iz določil o nagibu (40. člen OZ) to ne izhaja. Podlago pogodbe (poslovni razlog) sestavljajo samo tisti interesi (nagibi), ki so bili predmet usklajevanja pri sklepanju pogodbe in se izražajo v skupnem namenu pogodbenih strank.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zaradi delnega umika tožbe ustavilo postopek glede 2. točke tožbenega zahtevka (I. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek za ugotovitev ničnosti poroštvene izjave tožnice s 30. 10. 2007 in povrnitev pravdnih stroškov tožnice (II. točka izreka). Tožnici je naložilo povrnitev 40,00 EUR pravdnih stroškov prve toženke in 1.377,25 EUR pravdnih stroškov drugega toženca (III. točka izreka).

2. Tožnica v pravočasni pritožbi kot bistveno navaja, da je poroštveno pogodbo podpisala zgolj zaradi obstoja zunajzakonske skupnosti z glavnim dolžnikom (drugim tožencem). Ker pri neodplačnem pravnem poslu kavzo sestavlja tudi nagib, je z razpadom zunajzakonske skupnosti odpadla podlaga za sklenitev poroštvene pogodbe, ki je posledično nična (četrti odstavek 39. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ). Nagib kot razlog za sklenitev poroštvene pogodbe je bil namreč prvi toženki in drugemu tožencu znan oziroma bi jima moral biti znan. Prvostopenjsko sodišče je nepravilno presodilo, da razlogi za sklenitev poroštvene pogodbe ne vplivajo na njeno veljavnost, saj prav razmerje med porokom in dolžnikom privede do sklenitve pogodbe. Po mnenju pritožnice veljavnost poroštvene pogodbe, kljub dejanjem drugega toženca, ki je tožnico pretepel, predstavlja kršitev moralnih načel, zaradi česar je pogodba nična (prvi odstavek 86. člena OZ). Prvostopenjskemu sodišču očita prekoračitev trditvene podlage pravdnih strank in kršitev načela kontradiktornosti z ugotovitvijo, da je bil kredit vzet za potrebe njunega poslovanja oziroma dejavnosti. Nasprotuje tudi stroškovni odločitvi in navaja, da drugi toženec do nagrade za postopek ni upravičen. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe in ugoditev tožbenemu zahtevku oziroma podredno njeno razveljavitev in vrnitev zadeve v novo sojenje.

3. Prva toženka in drugi toženec na pritožbo nista odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnica zahteva ugotovitev ničnosti poroštvene pogodbe (A2) zaradi odpadle podlage. Meni, da nagib za sklenitev poroštvene pogodbe - obstoj zunajzakonske skupnosti, predstavlja sestavni del pravne podlage. Zato je s prenehanjem zunajzakonske skupnosti odpadla kavza pogodbe, ki je posledično nična. Sklicuje se tudi na nemoralnost takšne pogodbe, ker je bil glavni dolžnik pravnomočno obsojen povzročitve lahke telesne poškodbe tožnici.

6. Zmotno je stališče pritožnice, da pri neodplačnih pravnih poslih nagib vedno predstavlja del pravne podlage. Iz določil o nagibu (40. člen OZ) to ne izhaja. Podlago pogodbe (poslovni razlog) sestavljajo samo tisti interesi (nagibi), ki so bili predmet usklajevanja pri sklepanju pogodbe in se izražajo v skupnem namenu pogodbenih strank.(1) Da bi obstoj zunajzakonske skupnosti tožnica prvi toženki razkrila kot izključen razlog za sklenitev poroštvene pogodbe in da bi bil le-ta predmet usklajevanja, pa tožnica ni zatrjevala(2). Tega tudi ne navaja v pritožbi, temveč zapiše le, da je bil nagib prvo toženki znan ali bi ji moral biti znan. To pa na veljavnost poroštvene pogodbe ne more vplivati.

7. Pritožbeno sodišče zato v celoti soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da je kavza poroštvenega razmerja varnost upnika, da bo poplačan(3). In kot taka je omenjena kavza dopustna. Res se sicer resnični vzrok, zaradi katerega nastane poroštvo, običajno skriva v razmerju med dolžnikom in porokom. Vendar ta ni del podlage poroštva in se razmerja med upnikom in porokom ne tiče. Ker dolžnik ni stranka poroštvene pogodbe, razlogi, zaradi katerih porok sklene poroštveno pogodbo z upnikom, na veljavnost poroštvene pogodbe ne vplivajo. Razmerje iz poroštvene pogodbe (med porokom in upnikom) je namreč neodvisno, abstraktno glede na razmerje med porokom in glavnim dolžnikom(4). To je tudi razlog, da na veljavnost pogodbe ne more vplivati niti dejstvo, da je bil drugi toženec spoznan za krivega povzročitve lahke telesne poškodbe, kar je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje.

8. Tožnica ob povedanem ne more doseči drugačne odločitve niti s pritožbenimi očitki o kršitvi razpravnega načela in načela kontradiktornosti, ki naj bi jo sodišče prve stopnje storilo s tem, ker je v 24. točki obrazložitve zapisalo, da je bil kredit vzet za potrebe njunega poslovanja in dejavnosti. Vprašanje, ali je tožnica imela koristi od kredita, ni odločilno za rešitev spora(5). Tudi če tožnica koristi od kredita ni imela, nagib za sklenitev poroštvene pogodbe v obravnavanem primeru ne more vplivati na njeno veljavnost. 9. Sodišče prve stopnje je pravilno odmerilo pravdne stroške drugega toženca. Pravica do nagrade za postopek po tar. št. 3100 ZOdvT nastane že s prejemom pooblastila za vložitev tožbe ali druge vloge, s katero se začne postopek in ni bistveno, kakšna opravila je odvetnik v postopku opravil(6). Sodišče prve stopnje je zato drugemu tožencu (poleg nagrade za narok in materialnih izdatkov) utemeljeno priznalo tudi nagrado za postopek, čeprav je odgovor na tožbo vložil po stečajni upraviteljici.

10. Glede na navedeno je pritožba neutemeljena. Ker pritožbeno sodišče tudi ni zasledilo drugih kršitev, na katere skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (165. člen v zvezi s 154. členom ZPP).

Op. št. (1): N. Plavšak, Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 1. knjiga, GV Založba, 2003, str. 320 Op. št. (2): V tožbi (list. št. 2) je tožnica navedla le, da je bilo prvo toženki znano oziroma bi ji moralo biti znano, da je poroštveno izjavo podpisala zaradi obstoja zunajzakonske skupnosti, ker tožnica v podjetju glavnega dolžnika ni imela deleža, niti ni bila zaposlena, kar je izpostavila ob podpisu poroštvene izjave (list. št. 2). Tako je trdila, da je bilo banki znano oziroma bi ji moralo biti znano, da se je tožnica zavezala kot porok le zaradi obstoja zunajzakonske skupnosti, ker je bil kredit namenjen za poslovanje družbe (list. št. 37).

Op. št. (3): To zavarovanje je za upnika v večini primerov tako pomembno, da temeljnega posla ne sklene, če ni vnaprej dano poroštvo za dolžnikovo obveznost. Op. št. (4): Zato, tudi če je med porokom in glavnim dolžnikom dogovorjeno nadomestilo ali korist za prevzem poroštva, ki se ne uresniči, to ne vpliva na veljavnost poroštvene pogodbe (glej V. Kranjc, Obligacijski zakonik s komentarjem (posebni del), 4. knjiga, str. 1028, 1032 in 1065) Op. št. (5): V naravi poroštvene pogodbe je, da porok od nje ne more pričakovati nikakršne (ekonomske) koristi (tako tudi VSL sodba I Cpg 1425/2010).

Op. št. (6): Primerjaj opombo 3, v tretjem delu Tarife ZOdvT.