Jedro

Prijavitelj lahko dobi položaj stranskega udeleženca v inšpekcijskem postopku le v primeru, če inšpektor na podlagi njegove prijave uvede inšpekcijski postopek in prijavitelj izkaže pravni interes za sodelovanje v tem postopku, nima pa pravnega sredstva, s katerim bi lahko uvedbo inšpekcijskega postopka izsilil.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijanim sklepom zavrgla tožničino pritožbo zaradi molka Inšpektorata RS za promet, energetiko in prostor. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnica na omenjeni inšpektorat vložila prijavo zaradi gradnje v neskladju z gradbenim dovoljenjem, ki naj bi se nahajala na zemljišču, ki ni v lasti investitorjev. Toženka meni, da gre v tej situaciji za postopek po uradni dolžnosti, pri katerem je treba upoštevati rok za izdajo odločbe le, če je to v interesu stranke. Po 24. členu Zakona o inšpekcijskem nadzoru (v nadaljevanju ZIN) ima v inšpekcijskem postopku položaj stranke le zavezanec, ne pa tudi vlagatelj pobude, prijave, poročila ali druge vloge. Zato rok za izdajo odločbe v takem postopku ne teče, saj ni v interesu zavezanca, da inšpektor ukrepa, prijavitelj – torej v obravnavani zadevi tožnica – pa nima statusa stranke, zato ni upravičena do vložitve pritožbe zaradi molka organa.

Tožnica se z odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da je gradbena inšpektorica 2. 6. 2014 opravila ogled, kar je razvidno iz zapisnika, ki ga prilaga tožbi, vendar v nadaljevanju postopka ni izdala odločbe. Tožnica je zato inšpektorat pisno pozvala, naj izda odločbo, ker do tega ni prišlo, pa je štela, da je bila prvostopenjska odločba negativna, zato je vložila pritožbo, ki je bila zavržena z izpodbijanim sklepom.

Sklicuje se na določbe 3. člena ZIN in meni, da je status stranke v postopku gradbene inšpekcije, ki se nanaša na graditev objektov, urejen v Zakonu o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1). Iz 63. člena tega zakona izhaja, da v postopku izdaje gradbenega dovoljenja stranka ni samo investitor, temveč vsak, ki izkaže interes. To pomeni, da ZGO-1 status stranke ureja drugače kot ZIN, kar bi glede na navedeno določbo 3. člena ZIN morala upoštevati tudi toženka. Bazen in ograja, ki sta predmet prijave inšpekciji, sta zgrajena na tožničini parceli, za kar investitor ni imel dovoljenja. Gre torej za gradnjo na tujem zemljišču, tožnica pa dodaja še, da kot mejaš ni bila obveščena o izdaji gradbenega dovoljenja za ta objekta, kar pomeni, da je bila že takrat kršena njena pravica do udeležbe v upravnem postopku.

Tožnica iz navedenih razlogov meni, da ji gre status stranke v postopku tako po določbah ZGO-1, kot po določbah Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) o pravici udeleževati se postopka (43. člen). Iz navedenih razlogov sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne toženki v ponovni postopek, poleg tega pa naj ji naloži povračilo stroškov upravnega postopka (pravilno: upravnega spora, op. sodišča).

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Po četrtem odstavku 222. člena ZUP ima v primeru, če pristojni organ, zoper katerega odločbo je dovoljena pritožba, ne izda odločbe in je ne vroči stranki v roku iz prvega odstavka tega člena, stranka pravico do pritožbe, kot da bi bil njen zahtevek zavrnjen.

Toženka meni, da tožnica nima pravice do vložitve pritožbe iz navedene zakonske določbe, ker po četrtem odstavku 24. člena ZIN kot prijaviteljica v inšpekcijskem postopku sploh ne more imeti statusa stranke. To stališče toženke je napačno, saj se lahko inšpekcijskega postopka udeležuje tudi oseba, ki za to izkaže pravni interes (prim. odločbo Ustavnega sodišča št. Up-257/03 z dne 2. 10. 2003). Po prvem odstavku 43. člena ZUP je taka oseba stranski udeleženec, ki ima po tretjem odstavku istega člena v postopku enake pravice in dolžnosti kot stranka, če zakon ne določa drugače. Zgolj na podlagi določbe četrtega odstavka 24. člena ZIN tožnici torej ni mogoče odreči pravice do udeležbe v inšpekcijskem postopku in s tem enakih pravic in dolžnosti, kot gredo stranki v tem postopku.

Vendar pa se sodišče kljub temu strinja s temeljno ugotovitvijo toženke, da tožnica ni stranka oziroma stranska udeleženka v obravnavanem inšpekcijskem postopku in zato ni bila upravičena do vložitve pritožbe zaradi molka organa. Da bi lahko tožnica pridobila status stranske udeleženke, bi moral biti namreč ta postopek najprej uveden, kar pa iz upravnih spisov – kljub drugačnim trditvam tožnice – ne izhaja.

Inšpekcijski postopek se namreč začne po uradni dolžnosti, v javnem interesu (prim. npr. stališča iz odločb Ustavnega sodišča RS U-I-153/01 z dne 12. 2. 2004 in Up-2411/06 z dne 22. 5. 2008). Po tretjem odstavku 24. člena ZIN vlagatelj prijave nima položaja stranke, kar pomeni, da tožnica samo s tem, ko je vložila prijavo, še ni mogla pridobiti položaja stranke v postopku, njene prijave pa ni mogoče šteti za zahtevo za začetek postopka (prim. stališča v odločbi Ustavnega sodišča U-I-153/01). Prijavitelj torej lahko dobi položaj stranskega udeleženca v inšpekcijskem postopku le v primeru, če inšpektor na podlagi njegove prijave uvede inšpekcijski postopek in prijavitelj izkaže pravni interes za sodelovanje v tem postopku, nima pa pravnega sredstva, s katerim bi lahko uvedbo inšpekcijskega postopka izsilil. Po prvem odstavku 127. člena ZUP se upravni postopek po uradni dolžnosti začne, ko opravi pristojni organ v ta namen kakršnokoli dejanje. Tožnica sicer navaja, da je gradbena inšpektorica v zadevi opravila takšno dejanje, in sicer ogled, vendar ta navedba nima opore v upravnem spisu zadeve. Zapisnik z dne 2. 6. 2014, na katerega se tožnica sklicuje in ga prilaga k tožbi, se namreč nanaša izključno na njeno vložitev prijave, za katero pa je bilo že obrazloženo, da je ni mogoče šteti za zahtevo za začetek postopka. Da bi toženka opravila kakršnokoli drugo procesno dejanje, na podlagi katerega bi bilo mogoče šteti, da je bil začet inšpekcijski postopek, iz spisov zadeve ne izhaja, česa takega pa ne navaja niti tožnica.

Ker torej inšpekcijski postopek sploh ni bil začet, tožnica v njem še ni mogla pridobiti statusa stranke, zato tudi ni upravičena do vložitve pritožbe iz četrtega odstavka 222. člena ZUP. Toženkina odločitev, da to pritožbo zavrže, je bila zato pravilna in zakonita, tožničina tožba zoper to odločitev pa neutemeljena, zato jo je sodišče v skladu s prvim odstavkom 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo.

Če sodišče tožbo zavrne, v skladu s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1 trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.