Jedro

Republiki Madžarska in Slovenija sta pristopnici k Dunajski Konvenciji in h Konvenciji o zastaranju (op. vključno s protokolom h Konvenciji o zastaranju). V obeh republikah je v veljavi tudi uredba Rim I. Vsi omenjeni mednarodni pravni akti so neposredno uporabljivi in so hierarhično nad sprejetimi zakoni (v zvezi s slovenskim pravom, za katerega se zavzema pritožnica, glej 8. člen Ustave Republike Slovenije, ki je najvišji pravni akt v Republiki Sloveniji). Konvenciji vsebujeta določbe mednarodnega unificiranega prava (materialnopravne določbe, ki so nad določbami OZ), medtem ko uredba Rim I vsebuje določbe mednarodnega zasebnega prava (kolizijske določbe, ki so nad določbami Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku). Obširno pritožbeno polemiziranje o tem, da je bila med pogodbenima strankama na podlagi konkludentnih ravnanj in izpovedbe toženke dogovorjena uporaba slovenskega materialnega prava, na podlagi povedanega ne more samo po sebi izključiti uporabe konvencij, ki se v hierarhiji pravnih aktov nahajata nad OZ. Konvenciji sta namreč z ratifikacijo in objavo postali del slovenskega (in podobno tudi madžarskega) materialnega prava in sta neposredno uporabljivi ter prevladata nad določbami OZ o dolžini zastaralnega roka (in podobno tudi nad ustreznimi določbami madžarskega prava). Ker konvenciji ne vsebujeta unificiranega mednarodnega materialnega prava v zvezi z višino obrestne mere zakonskih zamudnih obresti, se je sodišče prve stopnje pri presoji tega vprašanja pravilno oprlo na slovensko pravo.

Drži, da je mogoče uporabo konvencij eksplicitno ali implicitno izključiti, vendar mora obstajati volja v smeri izključitve konvencij, ki je sodišče prve stopnje utemeljeno ni ugotovilo in je to tudi pravilno obrazložilo. Ob tem je odveč opomniti na tretji odstavek 3. člena Konvencije o zastaranju, ki predvideva neuporabo Konvencije o zastaranju le v primeru njene izrecne izključitve. Dunajska konvencija je v tem oziru milejša (glej njen 6. člen, ki določa možnost izključitve in ne le izrecne izključitve), vendar se vseeno zahteva volja (jasen in nedvoumen namen) po njeni izključitvi. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz sodbe ni razvidno kaj je podlaga vtoževane terjatve oziroma so razlogi o tem vprašanju nejasni in kontradiktorni, ter zato izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti. Ni namreč razvidno, ali je podlaga vtoževane terjatve v dogovoru pravdnih strank o višini toženkinega dolga (oziroma morebiti v pripoznavi višine dolga s strani toženke) ali v vtoževanih računih (op. pri čemer glede na lastne navedbe tožnica ni predložila vseh računov). Če je podlaga v dogovoru (oziroma morebiti v pripoznavi dolga s strani toženke), potem sodba o tem ne vsebuje zadostnih razlogov, ki bi omogočali njen preizkus. Če stanje dolga v drugi pravdi morebiti ni bilo sporno, to samo po sebi še ne pomeni, da obstoji dogovor o dolgu oziroma da gre za pripoznavo dolga. Če pa so podlaga terjatve računi, potem sodišče prve stopnje ni odgovorilo na pravno relevantne pomisleke toženke, ki so izpostavljeni tudi v pritožbi.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke glede izpodbijanega prvega odstavka I. točke izreka in glede izpodbijane II. in III. točke izreka sodbe se ugodi in se v tem obsegu izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločitev.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je po uspešni pritožbi tožene stranke (toženke) v ponovljenem sojenju razsodilo enako kot v prvem sojenju, in sicer, (I.) da je toženka dolžna v roku 15 dni tožeči stranki (tožnici) plačati 21.063,14 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 3. 2014 dalje do plačila (prvi odstavek I. točke izreka izpodbijane sodbe) in da se zavrne presežni tožbeni zahtevek v višini 1.206,14 EUR s pripadki1; (II.) da se ugotovi, da nasprotna terjatev v višini 53.050,25 EUR ne obstoji, in (III.) da je toženka dolžna tožnici v roku 15 dni plačati 6.502,64 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

2. Zoper del sodbe, s katerim ni bila uspešna (prvi odstavek I. točke izreka, II. točka izreka in III. točka izreka izpodbijane sodbe), je toženka vložila pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in s predlogom, naj se izpodbijani del sodbe spremeni tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne, oziroma podredno, naj se zadeva razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje s predodelitvijo drugemu sodniku. V pritožbi navaja, da je pritožbeno sodišče že izrazilo stališče, da se konkretno sporno razmerje presoja po Uredbi (ES) št. 593/2008 (uredba Rim I), a sodišče prve stopnje temu napotku ni sledilo. Glede vprašanja zastaranja je vseeno uporabilo Dunajsko konvencijo in Konvencijo o zastaranju terjatev na področju mednarodnega nakupa in prodaje (Konvencijo o zastaranju), ker naj bi šlo za specialna predpisa, kar je napačno. Sodišče prve stopnje je zopet povsem prezrlo, da je toženka poleg posebnih okoliščin, ki določajo najtesnejšo povezanost, trdila, da je bila med strankama dogovorjena uporaba slovenskega materialnega prava. Na to kažejo Pogodba o poslovnem sodelovanju (13. člen, volja strank, dogovorjena sodna pristojnost), sklenitev pogodbe v Republiki Sloveniji in slovenski jezik v pogodbi, tožbeni zahtevek in tožničine trditve v skladu s slovenskim materialnim in procesnim pravom (valuta v EUR, zakonske zamudne obresti po predpisani obrestni meri zamudnih obresti v Republiki Sloveniji), uporaba slovenskega prava v povezanem postopku I Pg 523/2014, volja strank ob sklenitvi pogodbe in njenem izvrševanju, itd.. O dogovorjenem slovenskem materialnem pravu je izpovedala tudi toženka. Trditev o tem tožnica ni argumentirano izpodbijala. Glavne obravnave se zakoniti zastopnik tožnice ni udeležil in ni izpovedal nasprotnega. Toženka je dogovor o uporabi slovenskega materialnega prava izkazala. Uporaba drugega prava je v takšnem primeru izključena. Posledično je napačno razlogovanje sodišča prve stopnje, da pravdni stranki nista niti eksplicitno niti implicitno izključili uporabe Dunajske konvencije oziroma Konvencije o zastaranju, ker se nista zavedali, da velja. Volja obeh pravdnih strank je bila, da se uporabi slovensko materialno pravo. Šele, ko je tožnica ugotovila, da ima težave z zastaranjem, je zatrjevala, da je treba uporabiti madžarsko pravo. Že pritožbeno sodišče je opozorilo, da stranki lahko uporabo konvencij izključita tudi s konkludentnimi ravnanji. Takšnih ravnanj je bilo precej in so bila zatrjevana. Sodišče prve stopnje bi moralo ugotoviti vsaj to, da volja pravdnih strank ni bila uporabiti konvenciji in je bila njuna uporaba s konkludentnimi dejanji izključena. Če je sodišče prve stopnje menilo, da pravdni stranki materialnega prava nista izbrali, je bilo dolžno uporabiti uredbo Rim I, na kar je opozorilo že pritožbeno sodišče. Obstoj posebnih okoliščin (najtesnejše zveze) je sodišče prve stopnje ugotovilo šele v zvezi z vprašanjem višine obrestne mere zakonskih zamudnih obresti in pravilno razsodilo, da je pogodba tesneje povezana z Republiko Slovenijo. Vprašanje zastaranja in obrestne mere je reševalo po različnih merilih in gre za bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Tesno povezanost bi bilo treba ugotoviti tudi glede materialnega prava, ki je relevantno glede glavne terjatve oziroma glede zastaranja, in uporabiti slovensko pravo. V tem delu je sodišče prve stopnje prezrlo argumente toženke in pritožbenega sodišča, zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje ter napačno uporabilo materialno pravo. V nadaljevanju pritožbe toženka sodišču prve stopnje obširno očita zmotno ugotovljeno dejansko stanje v zvezi s vprašanjem obstoja zavezujočega dogovora o stanju preostale obveznosti toženke, kot jo je zatrjevala toženka. Sodišče prve stopnje ponovno ni pravilno ovrednotilo vseh dokazov in konkludentnih ravnanj. Ni upoštevalo usmeritve pritožbenega sodišča, da je toženka podala dovolj trditev glede pobotne terjatve in predlagala v tej smeri tudi dokaze. Stroški reklamacij so bili konkretno izkazani in dokazani. Priče so izpovedale, da so bile reklamacije obravnavane s strani C. G. tudi stroškovno in so bile priznane. Omenjeni je s pooblastili po pogodbi, ki jih je sodišče prve stopnje prezrlo, sezname reklamacij podpisoval. Ob pravilni presoji bi moralo sodišče prve stopnje priznati stroške reklamacij toženki vsaj v višini tožnici prisojene terjatve. V tem delu je sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje ter posledično zmotno uporabilo materialno pravo. Tožničin tožbeni zahtevek ni bil specificiran in sposoben za obravnavo. Tožnica ni pojasnila katere terjatve in kateri računi predstavljajo vtoževani znesek. Računov ni specificirala. Neutemeljeno je šteto, da je toženka v tej pravdi priznavala dolg po tabeli I s tem, ko naj ta znesek ne bi bil sporen v pravdi I Pg 523/2014. Obravnavali so se drugačno dejansko stanje in druga sporna vprašanja. Sporno je bilo zlasti to, kateri računi so bili tožnici plačani pred vnovčitvijo menic, kateri z vnovčenjem menic in kateri so ostali neporavnani, kaj je tožnica z njimi zaračunala in po kakšni ceni. V tej pravdi toženka ni priznavala, da bi bilo nesporno in z njene strani potrjeno, da tožnici karkoli dolguje, ali da je bilo nesporno, da ji je dolgovala 116.475,00 EUR. Gre za znesek, iz katerega je izhajala tožnica ob celotnem izračunu. Enaka pravila bi morala veljati v tej pravdi za obe pravdni stranki, to je glede vtoževane in glede pobotne terjatve. Tudi, če bi bilo nesporno ali dokazano, da je toženka pred sklenitvijo zatrjevanega dogovora o preostanku obveznosti in po delnem plačilu 73.200,00 EUR dolgovala skupaj 116.475,00 EUR, to še vedno ne daje podlage sodišču prve stopnje, da sledi preprosti matematiki odštevanja. Na koncu še vedno ni jasno, po katerih računih tožnica terja vtoževani znesek oziroma prisojeno, ali te terjatve dejansko še obstojijo oziroma ali niso morda že zastarane. Terjatev po posamičnem računu je samostojna terjatev. Tožnica bi morala pojasniti, kaj vtožuje, in ni toženka tista, ki je terjatev prerekala zelo na splošno, brez konkretizacije za konkretni račun, ipd.. Zahtevek ni bil sposoben za obravnavo. Toženka je bila le soočena z nekim matematičnim seštevkom v zvezi z določenimi računi. Iz predloženega si toženka in sodišče nista dolžna slikati potrebne trditvene podlage, ki jo ima tožnica morda v mislih. Diametralno drugačna merila je imelo sodišče prve stopnje v zvezi s pobotnim zahtevkom. Gre za kršitev po vseh pritožbenih razlogih. Tožničina terjatev ne obstoji več. Tožnica je nepregledno mešala račune v smislu, kaj je bilo plačano, kaj je bilo predmet meničnega kritja, itd.. Toženka poudarja, da je vse vtoževane terjatve po računih iz tabel I in II tožnica dobila plačane v okviru plačila zneska 70.204,30 EUR oziroma kasneje 72.300,00 EUR. Terjatve v tabeli I so bile razsojeno že enkrat plačane s strani toženke prostovoljno. Terjatve iz tabele II so ugasnile zaradi pobota. Razlogi sodišče prve stopnje, da terjatve po računu ... tožnica ni uveljavljala, so napačni. V postopku I Pg 523/2014 je bilo pravnomočno razsojeno, da mora tožnica znesek, ki ga je prejela z vnovčenjem menic, vrniti, ker je toženka plačala celotne zneske po tabeli I. Te terjatve tožnica vtožuje neutemeljeno skupaj z nekaterimi drugimi terjatvami iz tabele II. V odgovoru na tožbo v spisu I Pg 523/2014 toženka potrjuje katere račune in v kakšni višini si je poplačala z vnovčenjem namenskih menic. Vnovčenje je bilo nezakonito, saj so bili računi plačani prostovoljno že prej. Tožnica z zahtevkom, ki temelji na terjatvah po računih, ki so bili že plačani, ali so ugasnili zaradi pobota, ne more uspeti. Sodišče prve stopnje je zagrešilo bistveni kršitvi iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje in napačno uporabilo materialno pravo.

3. Toženka je v odgovoru na pritožbo predlagala zavrnitev neutemeljene pritožbe in povrnitev pritožbenih stroškov. V odgovoru med drugim navaja, da bi se tudi ob dogovoru o slovenskem pravu morala uporabiti Dunajska konvencija kot del slovenskega prava. Ker Dunajska konvencija ne ureja obrestne mere, je sodišče prve stopnje na podlagi uredbe Rim I uporabilo slovensko pravo. Trditvene in dokazne podlage glede dodatnih stroškov reklamacij toženka ni podala. C. G. stroškov ni priznal. Tožnica je specificirala račune, katerih plačilo vtožuje, ter predložila vse račune v overjenem prevodu. V pravdi I Pg 523/2014 ni bilo sporno, da je bila toženka na podlagi izstavljenih računov tožnici dolžna 116.457,00 EUR in da je plačala 70.204,30 EUR, razlike pa ne. Tu se obravnava drugačno dejansko stanje in drugo sporno vprašanje. Razlog za vrnitev zneska z vnovčenjem menic ni bil v tem, da so bili računi že plačani, ampak v tem, da so bile menice izdane le za plačilo do višine 72.300,00 EUR.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Uvodoma pritožbeno sodišče izpostavlja, da v sklepu Cpg 18/2019 z dne 17.4.2019 pritožbeno sodišče ni sprejelo zaključka, da bi moralo sodišče prve stopnje glede uporabe materialnega prava odločati na podlagi uredbe Rim I oziroma da ne bi smelo uporabiti konvencij. Bistvo omenjene odločbe je v tem, da pravdni stranki nista bili opozorjeni na uporabo konvencij (sodba presenečenja) in se o njuni uporabi nista imeli možnosti izjaviti; da je izostala obrazložitev glede posebnih okoliščin, ki jih je v zvezi z uporabo slovenskega prava zatrjevala toženka (op. tožnica se je s sklicevanjem na svoj sedež in tipično pogodbeno izpolnitev zavzemala za uporabo madžarskega prava); in da je uporabo konvencij mogoče izključiti tudi konkludentno, zato je treba presoditi še voljo strank v tej smeri. V ponovljenem sojenju pravdni stranki ob seznanitvi s stališči pritožbenega sodišča kakšnih vsebinsko novih navedb v zvezi z uporabo prava nista podali. Tožnica je vztrajala pri uporabi madžarskega prava, toženka pa pri uporabi slovenskega prava.

6. Pritožnica v pritožbi neutemeljeno vztraja pri uporabi slovenskega materialnega prava glede vprašanja zastaranja oziroma pri uporabi Obligacijskega zakonika (OZ), ki glede terjatev iz gospodarskih pogodb določa triletni zastaralni rok. Pogodba o poslovnem sodelovanju, ki sta jo sklenili pravdni stranki (tožnica2 kot prodajalka s sedežem v Republiki Madžarski in toženka kot kupec s sedežem v Republiki Sloveniji), je nesporno mednarodna prodajna pogodba. Republiki Madžarska in Slovenija sta pristopnici k Dunajski Konvenciji in h Konvenciji o zastaranju (op. vključno s protokolom h Konvenciji o zastaranju). V obeh republikah je v veljavi tudi uredba Rim I. Vsi omenjeni mednarodni pravni akti so neposredno uporabljivi in so hierarhično nad sprejetimi zakoni (v zvezi s slovenskim pravom, za katerega se zavzema pritožnica, glej 8. člen Ustave Republike Slovenije, ki je najvišji pravni akt v Republiki Sloveniji). Konvenciji vsebujeta določbe mednarodnega unificiranega prava (materialnopravne določbe, ki so nad določbami OZ), medtem ko uredba Rim I vsebuje določbe mednarodnega zasebnega prava (kolizijske določbe, ki so nad določbami Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku). Obširno pritožbeno polemiziranje o tem, da je bila med pogodbenima strankama na podlagi konkludentnih ravnanj in izpovedbe toženke dogovorjena uporaba slovenskega materialnega prava, na podlagi povedanega ne more samo po sebi izključiti uporabe konvencij, ki se v hierarhiji pravnih aktov nahajata nad OZ. Konvenciji sta namreč z ratifikacijo in objavo postali del slovenskega (in podobno tudi madžarskega) materialnega prava in sta neposredno uporabljivi ter prevladata nad določbami OZ o dolžini zastaralnega roka (in podobno tudi nad ustreznimi določbami madžarskega prava). Ker konvenciji ne vsebujeta unificiranega mednarodnega materialnega prava v zvezi z višino obrestne mere zakonskih zamudnih obresti, se je sodišče prve stopnje pri presoji tega vprašanja pravilno oprlo na slovensko pravo. Če sta se pogodbeni stranki dogovorili za uporabo slovenskega (materialnega) prava, kar je bilo sporno in čemur je tožnica nasprotovala, sodišče prve stopnje pa obstoja dogovora ni ugotovilo, je glede vprašanja zastaranja v vsakem primeru treba uporabiti konvenciji, saj sta del slovenskega materialnega prava in hierarhično nad določbami OZ. Ker konvenciji ne vsebujeta določb o višini obrestne mere zakonskih zamudnih obresti, je v takšnem primeru seveda treba uporabiti glede tega vprašanja slovensko pravo.3 Do povsem enakega rezultata pridemo ob neobstoju dogovora o uporabi slovenskega prava oziroma z uporabo uredbe Rim I, ki vsebuje kolizijske norme, in upoštevaje najtesnejšo povezavo pogodbe s slovenskim pravom (glej 3. in 4. člen uredbe Rim I). Za najtesnejšo povezavo pogodbe s slovenskim pravom se zavzema toženka, tožnica ji v odgovoru na pritožbo v zvezi z višino zakonskih zamudnih obresti ne nasprotuje, ugotovilo pa jo je tudi sodišče prve stopnje (op. v tem delu je sledilo toženki). Zopet se uporabi slovensko materialno pravo, in sicer se v tem okviru glede vprašanja zastaranja uporabita konvenciji, glede višine obrestne mere zakonskih zamudnih obresti pa ne, saj tega vprašanja ne urejata. Sodišče prve stopnje glede razlogov o uporabi materialnega prava ni storilo očitane bistvene kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj v razlogih sodbe ni najti očitane kontradiktornosti. V tem delu tudi zmotna uporaba materialnega prava ni podana, medtem ko zatrjevana zmotna oziroma nepopolna ugotovitev dejanskega stanja (op. toženka se zavzema za zaključek o obstoju dogovora o uporabi slovenskega materialnega prava, čemur sodišče prve stopnje ni sledilo) na pravilno uporabo materialnega prava ne more imeti nobenega vpliva.

7. Drži, da je mogoče uporabo konvencij eksplicitno ali implicitno izključiti, vendar mora obstajati volja v smeri izključitve konvencij, ki je sodišče prve stopnje utemeljeno ni ugotovilo in je to tudi pravilno obrazložilo. Tožnica se je v prvem in v ponovljenem sojenju zavzemala le za uporabo madžarskega prava, toženka pa le za uporabo slovenskega prava. Volje po uporabi slovenskega prava; zatrjevanega dogovora o uporabi slovenskega prava; konkludentnih ravnanj v smeri volje o uporabi slovenskega prava oziroma dogovora; nezavedanja pravdnih strank o veljavnosti konvencij, ipd. ni mogoče preprosto in ob pomanjkanju vsakršnih opredelitev pravdnih strank do uporabe konvencij razlagati kot volje pogodbenih strank za zaključek o implicitni izključitvi uporabe konvencij. Ob tem je odveč opomniti na tretji odstavek 3. člena Konvencije o zastaranju, ki predvideva neuporabo Konvencije o zastaranju le v primeru njene izrecne izključitve. Dunajska konvencija je v tem oziru milejša (glej njen 6. člen, ki določa možnost izključitve in ne le izrecne izključitve), vendar se vseeno zahteva volja (jasen in nedvoumen namen) po njeni izključitvi. Kot torej pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje obstoj volje po izključitvi konvencij ni izkazan (glej 39. točko obrazložitve izpodbijane sodbe), pri čemer zgoraj omenjene okoliščine ne zadoščajo za drugačen zaključek.4 Skladno z vsem navedenim je torej pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je treba v konkretni zadevi vprašanje zastaralnega roka presojati po Konvenciji o zastaranju, vprašanje višine obrestne mere zakonskih zamudnih obresti pa po OZ oziroma Zakonu o predpisani obrestni meri zamudnih obresti (ZPOMZO-1).

8. Kot bo pojasnjeno v nadaljevanju te obrazložitve pritožbeno sodišče ni presojalo pritožbenih očitkov v zvezi z obstojem zavezujočega dogovora o stanju preostale obveznosti toženke v višini 72.300,00 EUR (dogovora z dne 12. oziroma 13.12.2012) in o utemeljenosti pobotnega ugovora, saj ob presoji preostalih pritožbenih očitkov, da tožbeni zahtevek ni bil specificiran in sposoben za obravnavo ter da terjatev tožnice več ne obstoji (v tej zvezi sta bili uveljavljani tudi bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP) ugotavlja, da je izpodbijana sodba v delu, ki se ne nanaša na zgoraj pojasnjeno uporabo materialnega prava, obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in je zato onemogočen njen pritožbeni preizkus. Že na tem mestu velja še dodati, da temelji pravnomočna odločitev v zadevi I Pg 523/2014 na drugačnem dejanskem stanju oziroma na uporabi meničnega prava (na podlagi neupravičene vnovčitve menic, ki so bile dane le za zavarovanje dolga v določeni višini), zato glede bistvenih spornih vprašanj v tej pravdi (glede vtoževane terjatve in glede pobotnega ugovora) ne velja tako imenovana prepoved ne bis idem.

9. Ob preizkusu izpodbijane sodbe, ki je kljub napotilu pritožbenega sodišča v preostalem delu pravzaprav (skoraj) identičen prepis sodbe iz prejšnjega sojenja, pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz nje ni razvidno kaj je podlaga vtoževane terjatve oziroma so razlogi o tem vprašanju nejasni in kontradiktorni, ter zato izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti. Ni namreč razvidno, ali je podlaga vtoževane terjatve v dogovoru pravdnih strank o višini toženkinega dolga (oziroma morebiti v pripoznavi višine dolga s strani toženke) ali v vtoževanih računih (op. pri čemer glede na lastne navedbe tožnica ni predložila vseh računov). Če je podlaga v dogovoru (oziroma morebiti v pripoznavi dolga s strani toženke), potem sodba o tem ne vsebuje zadostnih razlogov, ki bi omogočali njen preizkus. Če stanje dolga v drugi pravdi morebiti ni bilo sporno, to samo po sebi še ne pomeni, da obstoji dogovor o dolgu oziroma da gre za pripoznavo dolga. Če pa so podlaga terjatve računi, potem sodišče prve stopnje ni odgovorilo na pravno relevantne pomisleke toženke, ki so izpostavljeni tudi v pritožbi. V tej zvezi je npr. nerazumljiv, nepojasnjen in nenazadnje delno protispisen (bistvena kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP) zapis v 47. točki obrazložitve, da je toženka znesek po računu ... Kft v višini 7.025,55 EUR plačala in da tožnica tega zneska ne vtožuje. Ni razvidno iz česa je izpeljan zaključek, da je toženka ta račun plačala, medtem ko je omenjeni račun tožnica vključila delno med račune po tabeli I in delno med račune v tabeli II in gre torej za račun, ki je vključen v tožničin izračun vtoževane glavnice. V navedenem delu so razlogi sodišča prve stopnje o odločilnih dejstvih tako nejasni, neobrazloženi, pomanjkljivi in deloma kontradiktorni, da izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti (in posledično odgovoriti na pritožbene navedbe), zato je podana omenjena bistvena kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

10. Z zgoraj opisanim ravnanjem sodišča prve stopnje je bila torej storjena absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, za katero se domneva vpliv na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Pritožbeno sodišče glede na naravo stvari in okoliščine primera ne more dopolniti postopka oziroma te (absolutne) bistvene kršitve odpraviti samo, saj izpodbijane sodbe zaradi formalnih pomanjkljivosti niti ni mogoče preizkusiti, zato je na podlagi 354. člena ZPP izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Nejasnih, nasprotujočih si in izostalih razlogov sodbe sodišča prve stopnje pritožbeno sodišče ne more sanirati s tem, da bi namesto sodišča prve stopnje ponovilo celoten dokazni postopek (izvedlo listine in zaslišalo pravdni stranki ter priče) in nato samo presodilo v zadevi. S takšnim ravnanjem bi bilo na pritožbeni stopnji sojenja vsekakor prekomerno poseženo v pravico strank do pritožbe oziroma do učinkovitega pravnega sredstva (25. člen URS).5 Čeprav se zadeva razveljavlja že drugič, je bila tožba vložena 7.2.2017, zato takšna odločitev ne pomeni pretiranega posega v pravico strank do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Ker sta z v ugodilnem delu izpodbijano odločitvijo o vtoževani terjatvi neločljivo povezana še procesni pobotni ugovor in odločitev o pravdnih stroških, je bilo treba izpodbijano sodbo razveljaviti tudi v tem delu. Ob predmetni razveljavitvi pa pritožbeno sodišče ni sledilo neobrazloženemu predlogu toženke za predodelitev zadeve drugemu sodniku, pri čemer tudi iz vsebine spisa niso razvidni razlogi za postopanje v tej smeri.

11. Sodišče prve stopnje bo tako moralo v ponovljenem sojenju izdati sodbo, ki ne bo obremenjena z očitano bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka (iz katere bo razvidno, na kakšni dejanski podlagi temelji vtoževana terjatev). Navedeno bo terjalo natančno preučitev trditvene in z njo povezane dokazne podlage obeh pravdnih strank glede vtoževane terjatve in tudi glede uveljavljanega procesnega pobotnega ugovora. V tej zvezi bo treba skladno z ZPP znova izvesti dokazni postopek in z zadostnimi razlogi ugotoviti ter pojasniti pravno relevantna dejstva.

12. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

PRAVNI POUK: Zoper ta sklep je dovoljena pritožba. Vloži se pri sodišču prve stopnje v 15 dneh od prejema pisnega odpravka te odločbe, v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko. Obsegati mora navedbo sklepa, zoper katero se vlaga, izjavo, da se izpodbija, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala (pritožba je nepopolna, če ne vsebuje sestavin iz 1. in 4. točke 335. člena ZPP, slednji pa se glasita: 1. navedba sodbe (sklepa), zoper katero se vlaga; 4. podpis pritožnika), jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje.

O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

1 O zavrnjenem delu zahtevka je sodišče prve stopnje odločalo ponovno, čeprav sodba sodišča prve stopnje po uspešni pritožbi toženke v tem delu ni bila razveljavljena in vrnjena v novo sojenje. 2 V konkretni pravdi na strani tožeče stranke nastopa tožnica na podlagi cesije terjatev z dne 16. 12. 2016 s strani še drugih družb, ki so prav tako pogodbeno sodelovale s toženko in ki imajo tudi sedeže v Republiki Madžarski. 3 Podobna stališča izhajajo iz odločbe VS RS III Ips 242/2008 z dne 23. 1. 2012. 4 Podobno tudi sodna praksa (npr. že omenjena odločba VS RS) in pravna teorija (dr. Damjan Možina: Četrt stoletja Konvencije ZN o mednarodni prodaji blaga (CISG) v Sloveniji; izzivi in izkušnje, Podjetje in delo, št. 2, leto 2018, str. 200 do 225). 5 Podobno tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije v zadevi III Ips 4/2013 z dne 17.9.2013.