Jedro

Sodišče prve stopnje je na podlagi izpeljanega dokaznega postopka zaključilo, da je tožnica kot poslovodja trgovine z očitanim ravnanjem oz. opustitvami, ko ni poskrbela za kontrolo rokov uporabnosti izdelkov v prodaji, za organizacijo te kontrole, ob ugotovitvi kritičnih rokov uporabe za pocenitev in odprodajo teh izdelkov in zagotovitev, da se v prodaji ne nahajajo izdelki s pretečenim rokom uporabnosti ter s tem, ko ni zagotovila pravilne cenovne označitve izdelkov ter za označitev kartonov izdelkov z velc številkami, kršila svoje naloge in dolžnosti poslovodje in s tem svoje obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi.

Pravilen je prvostopni zaključek, da krajše odsotnosti tožnice z dela, ki so trajale po teden ali 14 dni, niso bistvene in ugotovljenih nepravilnosti ne opravičujejo. Naloga tožnice kot poslovodje ni bila v tem, da bi sama pregledovala izdelke in preverjala njihove roke uporabnosti, cenovno označitev in velc številke, temveč da vzpostavi tako organizacijo dela v poslovalnici in takšen nadzor, da poslovalnica nemoteno posluje tudi v času, ko poslovodja ne dela ter da se navedene naloge (kontrola rokov uporabnosti, pravilnih cenovnih označitev in rotacije izdelkov) izvajajo tudi v času, ko poslovodja ne dela (bodisi zaradi dela v drugi izmeni ali zaradi krajših bolniških odsotnosti).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka krije sama svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je toženka tožnici izredno (pravilno: redno) odpovedala pogodbo o zaposlitvi na nezakonit način, ter odločitev, da tožnici delovno razmerje ne preneha z dnem 18. 6. 2022, temveč še vedno traja z vsemi pravicami in obveznostmi, ki izhajajo iz delovnega razmerja, zaradi česar jo je toženka dolžna v 15 dneh pozvati nazaj na delo ter ji v delovno knjižico vpisati delovno dobo za čas od 25. 6. 2022 dalje do 1. 9. 2022 in ji za ta čas plačati tudi nadomestilo plače, kot bi jo prejela, če bi delala, v bruto zneskih za vsak posamezen mesec, po višini opredeljenih v zahtevku, zmanjšanih za prispevke in davke, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od ustreznega neto zneska od vsakega 16. dne v mesecu do plačila. Hkrati je zavrnilo tudi zahtevek za povrnitev stroškov postopka.

2. Zoper tako prvostopno odločitev se po svojem pooblaščencu pravočasno pritožuje tožnica. Uveljavlja vse pritožbene razloge. Izpostavlja nosilno stališče izpodbijane sodbe, da tožnica v relevantnem časovnem obdobju kot poslovodja ni izvajala kontrole rokov uporabnosti izdelkov v prodaji oz. ni poskrbela za organizacijo te kontrole in ni vršila nadzora nad njenim izvajanjem ter nad delom zaposlenih, zaradi česar izdelki niso bili odprodani pred iztekom roka uporabnosti in je prišlo do njihovega odpisa. Iz pritožbe je razbrati, da se tožnica s takim stališčem ne strinja. Izpostavlja, da je bila v zadnjih šestih mesecih pred izpodbijano odpovedjo z dela odsotna več kot tri mesece. V tem času je bil njen namestnik A. A., katerega nesporno ni imenovala tožnica, saj to ni bilo v njeni domeni, tožnica pa je svojim nadrejenim navedla vse pomisleke v zvezi z nevestnim delom namestnika. Tožnica je svoji nadrejeni B. B. povedala za možnost svoje daljše odsotnosti zaradi diagnosticirane bolezni, sporno pa je, kako je slednja na to informacijo reagirala. S tem v zvezi je sodišče po prepričanju tožnice poklonilo vero izpovedi napačne stranke. Iz tožničine trditvene podlage izhaja, da toženka bolezni svojih zaposlenih, povezane s pogostejšimi bolniškimi odsotnostmi, rešuje na način, ki sovpada s kršitvijo prepovedi diskriminacije po 6. členu Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZDR-1). Kljub temu, da je dokazno breme na strani delodajalca, je tožnica še sama predlagala zaslišanje prič, ki so bile vse poslovodje, ko so pri njih nastopile zdravstvene težave, pa je toženka vsem na podoben način odpovedala pogodbe o zaposlitvi (C. C. in D. D.), kar je sodišče ocenilo za nepotrebno, s čimer je nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Na povezavo s kršitvijo prepovedi diskriminacije kažejo ravnanja tožničine nadrejene B. B. po tem, ko ji je tožnica povedala o možnosti daljše odsotnosti z dela zaradi diagnosticirane bolezni. Pred tem je bila tožnica s strani nadrejenih večkrat pohvaljena, vlagalo se je v njeno izobraževanje. Vse kontrole, ki jih je izvajala B. B., so se izvajale, ko je bila tožnica odsotna zaradi bolezni ali takoj po tem, ko se je vrnila v službo; pri tem je nesporno, da je tožnico v času njene odsotnosti nadomeščal A. A. Glede na čas, ki ga je nadrejena B. B. porabila za kontrolo v trgovini (20 minut), je jasno, da se je točno vedelo, kaj in kje se išče. Ker je nadrejena B. B. preglede trgovine povprečno opravljala trikrat mesečno in je bila pri delu vestna in pedantna, bi izpostavljeno blago s pretečenim rokom uporabe že v letu 2021 upoštevaje število opravljenih kontrol v tem času (vsaj 23) morala najti bistveno prej. Ker ga ni, se je to po prepričanju tožnice poslikalo kje drugje ali se je od kje drugje prineslo. Tudi s tem v zvezi je sodišče po prepričanju pritožbe nepopolno ugotovilo dejansko stanje, kar velja tudi za opustitev zaslišanja priče A. A. Tožnica je njegovo zaslišanje predlagala v razjasnitev zadeve, saj je bil v šestih mesecih, v katerih je bila tožnica odsotna tri mesece, namestnik tožnice, pa ni storil ničesar, kar bi kot njen namestnik moral storiti (ni izvajal kontrole nad prodajnimi artikli in ni odstranil blaga, ki mu je potekel rok uporabe). Vse kar se je očitalo tožnici, je bilo v času njene odsotnosti v izključni domeni A. A. Očitek sodišča, da tožnica ni vršila kontrole rokov uporabnosti izdelkov in nadzora nad izvajanjem te kontrole in delom zaposlenih, ni bil očitek v odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Po prepričanju tožnice bo do v izpodbijani odpovedi sprejetega zaključka mogoče priti izključno pod pogojem pravilno ugotovljenega dejanskega stanja, za kar pa bo potrebno zaslišati priči A. A. in ponovno B. B. ter ju po potrebi soočiti. V posledici tako nerazčiščenega dejanskega stanja je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZPP), saj ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti. Tožnica predlaga, da sodišče druge stopnje postopa skladno z določbo 355. člena ZPP. Pritožbenih stroškov ne priglaša. 3. Toženka se v odgovoru na pritožbo zavzema za njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe ter priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena ZPP. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere sodišče druge stopnje pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, sprejeta odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna.

6. Sodišče je v obravnavani zadevi odločalo o zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga po 3. alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1. Tožbeni zahtevek je pravilno zavrnilo na podlagi ugotovitve, da je toženka tožnici utemeljeno izdala pisno opozorilo pred redno odpovedjo iz krivdnega razloga (prvi odstavek 85. člena ZDR-1), prav tako pa so utemeljeni očitki kršitev iz redne odpovedi.

7. Tožnica v pritožbi pravilno povzema bistvo nosilnega zaključka izpodbijane sodbe, namreč potrjeno utemeljenost očitanega krivdnega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi, da tožnica v relevantnem časovnem obdobju kot poslovodja ni izvajala kontrole rokov uporabnosti izdelkov v prodaji oz. ni poskrbela za organizacijo te kontrole in ni vršila nadzora nad njenim izvajanjem ter nad delom zaposlenih. Zato izdelki niso bili odprodani pred iztekom roka uporabnosti, v prodaji so ostale tudi večje količine določenih izdelkov s pretečenim rokom uporabnosti, ob najdbi teh izdelkov je posledično prišlo do njihovega odpisa. S tem v zvezi (in zaradi slabega nadzora nad stanjem kavomata) je bilo tožnici utemeljeno podano pisno opozorilo z dne 12. 3. 2022. Kot izhaja iz nadaljnjih očitkov v odpovedi, katerih utemeljenost je bila potrjena v izpodbijani sodbi, so bili v prodajnem prostoru trgovine tudi po podanem pisnem opozorilu najdeni prehrambeni izdelki s pretečenim rokom uporabe, poleg tega se je v trgovini nahajalo večje število izdelkov posebne ponudbe z neustrezno cenovno označitvijo, večje število izdelkov na kartonih tudi ni imelo zabeleženih velc številk, ki služijo pravilnemu rotiranju izdelkov, slednja nepravilnost pri več kot polovici izdelkov ob naslednji kontroli po enem tednu ni bila odpravljena. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpeljanega dokaznega postopka zaključilo, da je tožnica kot poslovodja trgovine z očitanim ravnanjem oz. opustitvami, ko ni poskrbela za kontrolo rokov uporabnosti izdelkov v prodaji, za organizacijo te kontrole, ob ugotovitvi kritičnih rokov uporabe za pocenitev in odprodajo teh izdelkov in zagotovitev, da se v prodaji ne nahajajo izdelki s pretečenim rokom uporabnosti ter s tem, ko ni zagotovila pravilne cenovne označitve izdelkov ter za označitev kartonov izdelkov z velc številkami, kršila svoje naloge in dolžnosti poslovodje in s tem svoje obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi.

8. Glede na zgoraj povzeto je neutemeljena pritožbena graja, da očitek sodišča, da tožnica ni vršila kontrole rokov uporabnosti izdelkov in nadzora nad izvajanjem te kontrole in delom zaposlenih, ni bil očitek v odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Gre namreč za jasno izražen očitek v izpodbijani odpovedi (priloga A2, str. 5), na katerem le-ta temelji, kar nenazadnje smiselno ugotavlja tudi tožnica na drugem mestu v pritožbi, ko pravilno izpostavlja nosilno stališče izpodbijane sodbe, v katerem je potrjen sklop očitkov iz odpovedi, kot je bilo povzeto zgoraj.

9. Iz pritožbenih navedb je razbrati, da tožnica v pritožbi ne prereka dejanskega stanu očitanih kršitev - ugotovljenih nepravilnosti glede rokov uporabnosti oz. označitev izdelkov. Smiselno pa zanika svojo odgovornost za ugotovljeno stanje izdelkov, kar utemeljuje na okoliščinah svoje daljše odsotnosti z dela, v času katere je bil njen namestnik A. A., katerega ni sama izbrala in za njegovo delo ne odgovarja. Toženki pa očita tudi kršitev prepovedi diskriminacije na podlagi tožničinega zdravstvenega stanja ter smiselno izpostavlja, da naj bi nadrejena B. B. kontrole pričela izvajati po seznanitvi z zdravstvenim stanjem tožnice ter jih je opravljala v času tožničine bolniške odsotnosti oz. takoj po njeni vrnitvi v službo. Na oba sklopa očitkov je po izpeljanem dokaznem postopku po presoji sodišča druge stopnje že izčrpno in prepričljivo odgovorilo sodišče prve stopnje, zato sodišče druge stopnje razloge prvostopne sodbe s tem v zvezi povzema in se nanje sklicuje, v nadaljevanju pa le še na kratko odgovarja na bistvene pritožbene očitke tožnice.

10. Upoštevaje neprerekane navedbe tožnice in toženke v postopku na prvi stopnji glede trajanja bolniške odsotnosti tožnice v relevantnem obdobju ter v tej smeri predložene listinske dokaze je sodišče prve stopnje pravilno izpostavilo, da je bila tožnica v relevantnem obdobju očitanih kršitev (1. 1. 2022 do 29. 4. 2022, ko je bila ugotovljena zadnja kršitev) z dela bolniško odsotna skupno 25 koledarskih dni (37. točka obrazložitve prvostopne sodbe). To število dni dejanske odsotnosti med postopkom na prvi stopnji s strani tožnice niti ni bilo prerekano. Pravilen je prvostopni zaključek, da navedene krajše odsotnosti tožnice z dela, ki so trajale po teden ali 14 dni, niso bistvene in ugotovljenih nepravilnosti ne opravičujejo. Kot utemeljeno zaključuje že sodišče prve stopnje, naloga tožnice kot poslovodje ni bila v tem, da bi sama pregledovala izdelke in preverjala njihove roke uporabnosti, cenovno označitev in velc številke, temveč da vzpostavi tako organizacijo dela v poslovalnici in takšen nadzor, da poslovalnica nemoteno posluje tudi v času, ko poslovodja ne dela ter da se navedene naloge (kontrola rokov uporabnosti, pravilnih cenovnih označitev in rotacije izdelkov) izvajajo tudi v času, ko poslovodja ne dela (bodisi zaradi dela v drugi izmeni ali zaradi krajših bolniških odsotnosti). Glede na krajše bolniške odsotnosti tožnice v relevantnem časovnem obdobju je sodišče prve stopnje po izpeljanem dokaznem postopku tudi pravilno ugotovilo, da namestniki poslovodje v tem času niso imeli enakih dolžnosti in pooblastil kot poslovodja (v konkretnem primeru tožnica) sama, temveč so vodili trgovino na način in po sistemu, ki ga vzpostavi poslovodja. Zato je neutemeljeno pritožbeno sklicevanje tožnice na namestnika poslovodje A. A., na katerega je tožnica že v postopku na prvi stopnji neuspešno poskušala prevaliti odgovornost za vse ugotovljene nepravilnosti v poslovalnici. Upoštevaje krajše odsotnosti tožnice namreč na A. A. niso bile prenesene vse naloge in zadolžitve tožnice, temveč le njena osnovna dela, ki so bila nujna za delovanje poslovalnice, sicer pa je sledil sistemu, ki ga je (v konkretnem primeru pomanjkljivo in neučinkovito) vzpostavila tožnica kot poslovodja (oz. ga je, glede na ugotovljene nepravilnosti, opustila vzpostaviti).

11. Neutemeljena je pritožbena graja nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki naj bi jo zagrešilo sodišče prve stopnje z opustitvijo zaslišanja priče A. A. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, tožnica ni navedla trditvene podlage, v dokaz katere predlaga zaslišanje priče A. A., dokazni predlog po njegovem zaslišanju pa je podala prepozno, šele v 4. pripravljalni vlogi tik pred drugim narokom za glavno obravnavo brez kakršnegakoli pojasnila po 286. členu ZPP, zakaj navedene priče ni mogla predlagati pravočasno, najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo. Glede na to, da se je tožnica na A. A. kot svojega namestnika sklicevala že bistveno prej in ga že v svoji izpovedbi kot stranka na prvem naroku za glavno obravnavo vsaj posredno omenjala kot odgovornega za stanje v trgovini zaradi nepravilnosti pri njegovem opravljanju dela, je obstoj opravičljivih razlogov za prepozno predlaganje njegovega zaslišanja po tretjem odstavku 286. člena ZPP vsaj vprašljiv, sicer pa jih tožnica niti ni navedla.

12. Tudi po prepričanju sodišča druge stopnje je toženka v postopku na prvi stopnji uspela prepričljivo izpodbiti očitke o kršitvi prepovedi diskriminacije na podlagi zdravstvenega stanja tožnice. Ugotovljeno je bilo, da je bila tožnica tista, ki je nadrejene pri toženki, konkretno B. B., seznanila s svojim zdravstvenim stanjem in zgolj možnostjo (daljše) odsotnosti, nadrejena pa jo je prosila le, naj jo čimbolj pravočasno obvešča o odsotnostih zaradi prilagoditve kadrovske zasedbe trgovine. Ker je bilo za odločitev v obravnavani zadevi bistveno ravnanje toženke v razmerju do tožnice in ugotavljanje utemeljenosti očitkov diskriminacije na podlagi zdravstvenega stanja v konkretnem primeru, se je kot nepotrebno izkazalo zaslišanje predlaganih poslovodkinj (C. C. in D. D.), ki naj bi jima na podoben način prenehalo delovno razmerje po nastopu zdravstvenih težav. Prvostopno sodišče je utemeljeno pojasnilo, da presoja zakonitosti njima podanih odpovedi presega domet predmetnega individualnega delovnega spora. Očitek nepopolne ugotovitve dejanskega stanja zaradi zavrnitve dokaznih predlogov po zaslišanju navedenih dveh prič je po pojasnjenem neutemeljen.

13. Po izpeljanem dokaznem postopku, v okviru katerega je sodišče ugotavljalo tudi obseg in pogostost izvajanja nadzorov nadrejene B. B. v trgovini tožnice, je bilo na podlagi zaslišanja prič (B. B. in E. E., tudi priča F. F.) ter listinskih dokazov (na primer priloga B18) ugotovljeno, da so obiski in kontrole nadrejene potekali praviloma enkrat tedensko po dokaj predvidljivem razporedu. Pogostost in takt teh obiskov kakor tudi način izvajanja nadzora se niso spremenili niti po tem, ko je tožnica nadrejeno seznanila s svojimi zdravstvenimi težavami in posledično možnostjo odsotnosti, ki se v času očitanih kršitev (razen krajših časovnih obdobij) ni realizirala. Tako so se navedene kontrole dejansko izvajale normalno in z enako pogostostjo kot v drugih trgovinah, neodvisno od morebitne odsotnosti tožnice oz. njene nedavne vrnitve na delo. Iz prepričljivih izpovedb zaslišanih nadrejenih tožnice izhaja, da so se napake in težave pri delu tožnice pojavljale že v času nadzora predhodnega nadrejenega regionalnega vodje prodaje F. F. Ker so le-te vztrajale tudi po prevzemu nadzora nad trgovino s strani priče B. B., ugotovljene kršitve tudi v zvezi s pretečenimi roki uporabe in nepravilno cenovno označitvijo pa so se kljub ustnim opominjanjem ponavljale, začela je nastajati materialna in moralna škoda, se je toženka odločila za pisne ukrepe, ki so pripeljali do izpodbijane odpovedi.

14. Tožnica v pritožbi ponavlja že v postopku na prvi stopnji pavšalno zatrjevani očitek, da so ji bili izdelki s pretečenimi roki uporabnosti podtaknjeni, čeprav nobenih dokazov za to v postopku na prvi stopnji ni predložila. V zvezi z navedenim očitkom se je obširno opredelilo že sodišče prve stopnje (35. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), ter logično in izkustveno sprejemljivo pojasnilo, zakaj je verjelo pojasnilu priče B. B., na kakšen način je našla izdelke s pretečenimi roki uporabe in zakaj je pogledala prav te izdelke (npr. na podlagi izkušenj iz drugih nadzorovanih trgovin, v katerih so bili izdelki pocenjeni, slabe prodaje istih izdelkov v drugi trgovini, zaradi zaprašenosti pokrovčkov, v posledici česar je preverila datume). Poleg tega vseh izdelkov s pretečenimi roki uporabe niti ni našla nadrejena, temveč zaposleni pri svojih rednih opravilih (Radler, blagajniški izdelki) ali sodelavci iz drugih trgovin v okviru pomoči pri opravi inventure (zamrznjen program) oziroma celo zunanji poslovni partnerji (kava). Zaradi velike količine teh izdelkov (146 kosov margarine in 306 pločevink pijače Radler), se izkustveno logično nesprejemljiv pokaže tožničin pavšalni obrambni ugovor, da so se "izdelki poslikali kje drugje oz. se od kje drugje prinesli". Glede sklepanja, da bi se blago s pretečenim rokom uporabe že v letu 2021 upoštevaje število opravljenih kontrol nadrejene B. B. v tem času (vsaj 23) moralo najti bistveno prej, sodišče izpostavlja v postopku na prvi stopnji ugotovljeno, da je B. B. nadzor nad "tožničino" trgovino kot regionalni vodja prodaje prevzela šele v letu 2022. Sicer pa ni bila naloga nadrejenega regionalnega vodje prodaje vzpostavitev sistema pregledovanja oz. kontrole izdelkov v trgovini ter organizacija dela v trgovini, temveč je bila to nesporno naloga tožnice kot poslovodje konkretne trgovine.

15. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti, je sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker toženka z odgovorom na pritožbo ni v bistvenem pripomogla k rešitvi pritožbe, stroške odgovora na pritožbo v skladu s prvim odstavkom 155. člena ZPP krije toženka sama.