Jedro

Nesporno je, da v času kontrole dne 19. 3. 1997 tožnica ni bila v avtomobilu, torej avtomobil ni bil uporabljen za osebni prevoz invalidne osebe. Glede na namen zakona, da se omogoči invalidnim osebam nakup osebnim avtomobilom z davčnimi oprostitvami, torej da se jim s tem olajša življenje (invalidom je po Ustavi RS zagotovljeno posebno varstvo), je po presoji sodišča določbo 14. točke 18. člena ZPD dopustno razlagati tako, da se mora osebno vozilo uporabljati za potrebe invalidne osebe. Po opravljeni glavni obravnavi je sodišče ugotovilo, da je tožnica dokazala, da je bilo osebno vozilo dejansko uporabljeno za potrebe invalidne osebe, saj je po presoji sodišča preložila ustrezna dokazila, iz katerih je mogoče tako zaključiti. Ni pa sodišče odločalo o stroških upravnega postopka, ker v okviru tožbenega zahtevka ni imelo procesnih možnosti, da odloča o tem vprašanju.

Izrek

1. Tožbi se ugodi. Odločbi Glavnega urada Davčne uprave Republike Slovenije, št. 415-163/97 z dne 3. 6. 1998 in Davčnega urada A, Izpostava B, št. 415-13/22 z dne 16. 6. 1997 se odpravita. Zadeva se v delu, ki se nanaša na stroške upravnega postopka vrne v ponovni postopek in odločanje toženi stranki.

2. Predlogu za oprostitev plačila sodnih taks se ugodi in se tožečo stranko oprosti plačila sodnih taks v tem upravnem sporu za vloge in dejanja v tem postopku od 12. 3. 2001 dalje.

3. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške sodnega postopka v znesku 182.900,00 SIT.

Obrazložitev

Upravno sodišče Republike Slovenije je s sodbo št. U 221/98-9 z dne 16. 1. 2001 zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo Davčne uprave Republike Slovenije, Glavi urad, št. 415-163/97 z dne 3. 6. 1998 in s sklepom opr. št. U 221/98-18 z dne 13. 4. 2001 ni ugodilo predlogu za oprostitev plačila sodnih taks. Tožnica je vložila pritožbi zoper sodbo in sklep. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je dne 9. 3. 2004 izdalo sklep opr. št. I Up 487/2001, s katerim je pritožbama ugodilo in razveljavilo izpodbijano sodbo in sklep ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnice zoper odločbo Davčnega urada A, Izpostave B, št. 415-13/22 z dne 16. 6. 1997. Z navedeno odločbo je prvostopni organ tožnici kot zavezanki naknadno odmeril 20 % prometni davek ter zamudne obresti zaradi nenamenske uporabe vozila, kupljenega za potrebe invalidne osebe. Postaja mejne policije C je pristojnemu davčnemu organu posredovala poročilo o prekršku v zvezi z rabo tožničinega osebnega vozila, saj ob kontroli tožnica ni bila prisotna v vozilu, ki ga je vozila njena sestra AA. V upravnem postopku je bila zaslišana tožnica, ki je pojasnila, da se je njena sestra odpeljala z njenim vozilom v sosednjo državo kupit zdravilo, ki ga je nujno potrebovala, sama pa dejansko ni bila prisotna, ker je bila bolna. Namen zakona je nedvomno lajšati življenje težjim invalidom, ki lahko kupijo osebni avtomobil brez plačila carine in prometnega davka, vendar izključno le za svoj osebni prevoz. Tožena stranka se sklicuje na 2. točko 6. odstavka 26. člena Pravilnika o uporabi Zakona o prometnem davku (Uradni list RS, št. 6/92 do 5/97, dalje Pravilnik), po katerem vožnja druge osebe veže izključno na prevoz invalida. Navedene določbe so izredno striktne in omejujoče in zato tožena stranka kljub navedbam tožnice, da je bilo vozilo uporabljeno izključno zaradi namena invalidne osebe, potrjuje kot pravilno odločitev prvostopnega organa.

Tožnica v tožbi navaja, da je vse okoliščine v zvezi z uporabo njenega vozila pojasnila že v pritožbi in se sklicuje na svoja izvajanja v celoti ter še dodatno navaja, da je v identični zadevi carinska uprava izdala odločbo z dne 17. 6. 1997, s katero je bil postopek o prekršku ustavljen. V pritožbi je tožnica navedla, da zaradi 90 % telesne okvare zanjo skrbi sestra AA in je iz navedenega razloga tudi dne 19. 3. 1997 odšla na H... nabavit neobhodno potrebno zdravilo, ki ga ni na slovenskem tržišču, ter je o tem predložila račun iz lekarne v D. Šlo je za tako imenovano višjo silo, tej okoliščini pa prvostopni organ ni posvetil pozornosti, temveč se je oprl zgolj na predpise. V danem primeru gre za preozko tolmačenje zakona, s tem pa posledično tudi do napačne uporabe materialnega prava. Tožničina sestra se je morala poslužiti uporabe vozila, saj je na ta način odvračala neprimerno večje zlo, ker je šlo za nabavo nujno potrebnega zdravila, ki ga ni bilo na domačem tržišču v prodaji in je le z njim tožnici omogočeno normalno zdravstveno zdravje. Človeško življenje je najvišje zavarovana dobrina in v cilju reševanja te dobrine ne pride v poštev širša razlaga zakona, ki bi v takih primerih morala dopuščati tudi uporabo za olajšavo kupljenega vozila. Tožnica predlaga, da sodišče po opravljeni glavni obravnavi izpodbijani odločbi odpravi ter zahteva vračilo zneska 240.000,00 SIT iz naslova delno plačanega prometnega davka z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 15. 7. 1997 dalje in stroške tega postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe in predlaga zavrnitev tožbe.

Zastopnik javnega interesa ni prijavil udeležbe v tem postopku.

Sodišče je pri ponovni presoji izpodbijane odločbe sledilo stališču, ki ga je zavzelo Vrhovno sodišče v svojem sklepu, št. I Up 478/2001 -22 z dne 9. 3. 2004 in na podlagi 50. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 70/00, dalje ZUS) opravilo glavno obravnavo. Zaslišana je bila priča AA, ki je na glavni obravnavi izjavila, da se je z avtomobilom peljala po zdravila za tožnico in da tožnica zaradi bolezni ni mogla z njo. V dokaz je predložila potrdilo lekarne v D z dne 19. 3. 1997 o nabavi zdravila Oikamid kapsule, ter zdravniško potrdilo lečečega zdravnika BB z dne 2. 3. 2004. Povedala je, da je recept za nakup tega zdravila pustila v lekarni, kjer je zdravilo nabavila ter da zdravila Oikamid kapsule brez recepta ni mogoče dobiti. Tožnica je tudi pojasnila, da je bil postopek pri Carinski upravi Republike Slovenije, Carinskega urada E, za naknadno plačilo uvoznih dajatev zoper prejemnico blaga CC za blago sproščeno v prost promet po ECL K4-2846 z dne 22. 7. 1996 CI F, ustavljen s sklepom Carinske uprave Republike Slovenije, Carinskega urada E, št. 03.05UP/12580/97 z dne 15. 7. 2004, ki ga je predložila v spis. Kot razlog, zakaj ni bila tožnica obravnavanega dne z njo v avtomobilu, je povedala, da je bila bolna, da jo je bolela glava in da se ji je vrtelo. Sodišče je opravilo dokaz z vpogledom v zdravniško potrdilo z dne 2. 3. 2004, iz katerega je razvidno, da je AA priskrbela tožnici Oikamid kapsule, ki jih ni bilo na našem tržišču in da je navedeno zdravilo zavarovanki ustrezno. Zavarovanka vožnje avtomobila ni zmožna, saj je težek lokomotorni invalid zaradi deformacije predvsem zgornjih okončin in redno prejema tudi ustrezno medikamentozno terapijo.

Tožba je utemeljena.

K točki 1. izreka: Davčno oprostitev v zvezi z nakupom osebnega vozila namenjenega za prevoz invalida določa Zakon o prometnem davku (Uradni list RS, št. 4/92 do 3/98, dalje ZPD). V skladu s 14. točko 18. člena ZPD lahko invalidne osebe enkrat v treh letih kupijo izključno za svoj osebni prevoz osebni avtomobil brez plačila prometnega davka. Tudi Pravilnik o uporabi zakona o prometnem davku (Uradni list RS, št. 6/92, 5/97, v nadaljevanju Pravilnik) v 6. odstavku 26. člena določa, da se lahko uveljavlja pravica do davčne oprostitve, če se kupuje osebni avtomobil izključno za osebni prevoz invalida. Kadar invalidna oseba ni sposobna sama voziti avto, pa mora predložiti dokazila, da ji je potrebna nega in pomoč druge osebe, ki ima vozniško dovoljenje in bo vozila ta avtomobil izključno zaradi prevoza zadevnega invalida. Nesporno je, da v času kontrole dne 19. 3. 1997 tožnica ni bila v avtomobilu, torej avtomobil ni bil uporabljen za osebni prevoz invalidne osebe. Glede na namen zakona, da se omogoči invalidnim osebam nakup osebnim avtomobilom z davčnimi oprostitvami, torej da se jim s tem olajša življenje (invalidom je po Ustavi RS zagotovljeno posebno varstvo), je po presoji sodišča določbo 14. točke 18. člena ZPD dopustno razlagati tako, da se mora osebno vozilo uporabljati za potrebe invalidne osebe. Takšno stališče je zavzelo tudi Vrhovno sodišče v svojem sklepu št. I Up 478/2001 z dne 9. 3. 2004. Glede na to, da je to sodišče zavzelo drugačno materialno pravno stališče kot oba davčna organa, ki nista preizkušala resničnost dejstva ali je bilo vozilo uporabljeno za potrebe invalidne osebe in torej ne samo za njen osebni prevoz, je sodišče opravilo glavno obravnavo zaradi razjasnitve in ugotovitve resničnosti trditev tožnice. Po opravljeni glavni obravnavi je sodišče ugotovilo, da je tožnica dokazala, da je bilo osebno vozilo dejansko uporabljeno za potrebe invalidne osebe, saj je po presoji sodišča preložila ustrezna dokazila, iz katerih je mogoče tako zaključiti. Tako računa za nakup zdravila iz lekarne v D z dne 19. 3. 1997, kot zdravniškega potrdila lečečega zdravnika BB z dne 2. 3. 2004 izhaja, da je tožnica za svoje zdravljenje nedvomno potrebovala navedeno zdravilo, ki ga ni bilo mogoče nabaviti v Republiki Sloveniji. Sodišče ocenjuje, da je organ prve stopnje tožnici neutemeljeno odmeril prometni davek in da je tožena stranka neutemeljeno zavrnila tožničino pritožbo zoper takšno odločbo. Prav tako je iz sklepa Carinskega organa razvidno, da je bil v isti zadevi tudi ustavljen postopek naknadne odmere carine.

Glede na navedeno je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo, ter odločilo o stvari na podlagi 1. odstavka 61. člena Zakona o upravnem postopku (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00, dalje ZUS), ker narava stvari takšno odločitev dopušča, podatki postopka pa dajejo za to zanesljivo podlago. Ni pa sodišče odločalo o stroških upravnega postopka, ker v okviru tožbenega zahtevka ni imelo procesnih možnosti, da odloča o tem vprašanju. Zato je v tem delu, torej le v delu, ki se nanaša na stroške upravnega postopka, vrnilo toženi stranki zadevo v ponovni postopek in odločanje.

K 2. točki izreka: Tožnica je ob vložitvi pritožbe zoper sodbo naslovnega sodišča opr. št. U 221/98 z dne 16. 1. 2001, ki jo je sodišče prejelo 12. 3. 2001 zaprosila tudi za oprostitev plačila sodnih taks. V vlogi je navedla, da ne razpolaga z nikakršnim premoženjem, prav tako pa ni zavezanka za prijavo dohodnine. Iz obračuna pokojninskih in invalidskih prejemkov, izplačanih v obdobju od januarja do decembra 2000 je razvidno, da prejema mesečno okrog 60.000,00 SIT pokojnine. Del teh sredstev pa mora razen za preživljanje, nameniti tudi za nego in oskrbo, saj zaradi telesne okvare in pogostih obolenj ni zmožna v celoti skrbeti sama zase. Že do sedaj je s težavo pokrivala stroške upravnih postopkov. Za sestavo pritožbe pa jo je tudi pooblaščenec oprostil plačila stroškov. V skladu s 13. členom Zakona o sodnih taksah (Uradni list RS, št. 20/2004 - prečiščeno besedilo, dalje ZST-UPB1) sodišče v celoti ali deloma oprosti plačila taks stranko, če bi bila s plačilom taks občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja sama ali se preživljajo njeni družinski člani. Po 3. odstavku navedenega člena se odloči na predlog stranke, ki mu mora stranka predložiti svojo zadnjo odločbo o dohodnini in zadnjo odločbo o dohodnini družinskih članov iz 1. odstavka tega člena, potrdilo o svojih dohodkih in dohodkih družinskih članov iz 1. odstavka tega člena v zadnjih treh mesecih pred vložitvijo vloge za oprostitev ter potrdilo o premoženjskem stanju. Tožnica je predlogu predložila povzetek obračuna ZPIZ z dne 14. 2. 2001, iz katerega je razvidno, da je v letu 2000 prejela pokojnino v znesku 827.921,00 SIT. Iz potrdila o premoženjskem stanju DURS, Izpostava Maribor, z dne 7. 3. 2001 pa izhaja, da nima nepremičnega premoženja, ter da ne vzdržuje drugih družinskih članov, na poziv sodišča pa je predložila tudi potrdilo o svojih dohodkih za zadnje tri mesece pred vložitvijo vloge. Iz nakazil ZPIZ je razvidno, da je tožnica v času vložitve predloga prejemala pokojnino v mesečnem znesku 59.188,71 SIT, ter dodatek za pomoč in postrežbo v znesku 23.528,88 SIT.

Glede na določbo 13. člena ZST-UPB1 je na podlagi podatkov o premoženjskem stanju tožnice sodišče ugotovilo, da bi bila s plačilom taks občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja tožnica, glede na okoliščine svoje invalidnosti kakor tudi glede na potrebe, ki jih ima, da se v tem stanju lahko preživlja in da bi se ji s plačilom taks občutno zmanjšala sredstva. Zato je sodišče predlogu za oprostitev sodnih taks ugodilo. Po določbi 14. člena ZST-UPB1 učinkuje sklep o oprostitvi plačila taks od dneva, ko je pri sodišču vložen predlog za oprostitev in velja za vse vloge in dejanja, za katere je po 4. in 5. členu tega zakona nastala obveznost, tega dne ali pozneje. Po določbi 4. člena ZST-UPB1 nastane taksna obveznost za vlogo takrat, ko se vloga izroči, za sodno odločbo pa takrat, ko se stranki vroči prepis odločbe. Sodišče ugotavlja, da je tožnica tožbo vložila dne 15. 7. 1998, predlog za oprostitev plačila sodnih taks pa dne 12. 3. 2001 (ob vložitvi pritožbe zoper sodbo naslovnega sodišča opr. št. U 221/98 z dne 16. 1. 2001), zato glede na navedene določbe ZST-UPB1 predlogu za oprostitev sodne takse vloženemu dne 12. 3. 2001 za nazaj ni mogoče ugoditi (za takso za tožbo in sodbo in za takso za sklep).

Glede na 1. odstavek 13. člena ZST je sodišče po oceni predloženih listinskih dokazov ocenilo, da bi bila s plačilom sodne takse občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se tožnica preživlja, pri čemer je upoštevalo tudi stališče Vrhovnega sodišča v sklepu I Up 487/2001 glede narave dodatka za pomoč in postrežbo, ki ga prejema tožnica, zato je predlogu ob upoštevanju določbe 13. člena ZST-UPB1 ugodilo, za vse vloge in dejanja v postopku od 12. 3. 2001 dalje.

K 3. točki izreka: Ker je sodišče odločalo v sporu polne jurisdikcije v smislu 1. odstavka 23. člena ZUS, je odločalo o stroških postopka po določbah Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 36/2004-PB, dalje ZPP). Po določilu 1. odstavka 154. člena ZPP mora stranka, ki v pravdi ne uspe, povrniti stroške nasprotni stranki. Po 151. členu ZPP so pravdni stroški izdatki, ki nastanejo med postopkom ali zaradi postopka in obsegajo tudi nagrado za delo odvetnika. Po 155. členu ZPP sodišče pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo strankam, upošteva samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo in o tem, kateri stroški so bili potrebni in koliko znašajo, odloči po skrbi presoji vseh okoliščin. Če je predpisana tarifa za nagrade odvetnikov ali za druge stroške, se taki stroški odmerijo po tarifi (2. odstavek 155. člena ZPP).

Pooblaščenec tožnice je po končani glavni obravnavi predložil stroškovnik, v katerem je zahteval poleg sodnih tudi upravne stroške, ki mu jih sodišče ne more priznati v okviru stroškov sodnega postopka, kajti predmet stroškovnika so lahko le sodni stroški, stroškovni zahtevek pa tudi ne pomeni spremembe tožbe oz. dopolnitve tožbenega zahtevka glede odločanja o upravni stvari. Sodišče je tako priznalo sodne stroške in sicer za konferenco s stranko - 50 točk, pregled dokumentacije - 50 točk, tožbo z dne 14. 7. 1998 - 300 točk, pritožbo z dne 9. 3. 2001 - 325 točk, pritožbo z dne 30. 4. 2001- 325 točk, zastopanje na glavni obravnavi dne 6. 12. 2004 - 300 točk, materialni stroški 20 točk in končno poročilo 20 točk, kar znaša skupaj 1390 točk in takso za tožbo in sodbo v višini 30.000,00 SIT. Vrednost točke na dan 6. 12. 2004 znaša 110,00 SIT, tako, da skupaj stroški sodnega postopka, ki jih mora tožeči stranki povrniti tožena stranka, znašajo 182.900,00 SIT.