Jedro

Zaradi pasivnosti tožene stranke, ki na tožbo ni odgovorila, se namreč štejejo zatrjevana dejstva za resnična in niso predmet dokazovanja. Tako je kot resnične potrebno šteti trditve tožeče stranke, da je toženo večkrat opozorila na izpolnjevanje njenih obveznosti, česar pa tožena stranka kljub opozorilom ni storila.

Določnost zahtevka je procesna predpostavka za njegovo meritorno obravnavo. Zakonska ureditev, v skladu s katero je v domeni sodišča, da presodi utemeljenost civilne kazni glede na vse okoliščine primera, pa tožeče stranke ne odvezuje procesne dolžnosti, da tudi v tem delu oblikuje ustrezen, konkretno opredeljen zahtevek, to pa v primeru denarne terjatve pomeni navedbo določenega zneska denarja.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje: - v točki II./2 izreka razveljavi in tožba v tem delu zavrže,- v točki II./3 spremeni tako, da se znesek 87,08 EUR zviša za 4,00 EUR (na 91,08 EUR).

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in v izpodbijanem a nespremenjenem in nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati zapadlo nadomestilo za zakonito uporabo fonogramov v skupnem znesku 1.177,22 EUR, pri čemer zakonske zamudne obresti od zneska 694,40 EUR tečejo od dneva vložitve tožbe, to je dne 11. 12. 2009 do plačila, od zneska 482,82 EUR pa od 24. 09. 2010 do plačila. Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek, da je tožena stranka tožeči stranki dolžna za vsak znesek neavtoriziranega javnega priobčevanja fonogramov plačati civilno kazen v višini mesečnega nadomestila za javno priobčevanje fonogramov po tarifi tožeče stranke, ki ustreza načinu in obsegu priobčevanja fonogramov pri opravljanju dejavnosti tožene stranke, povečanega do 200 %, v višini, ki jo bo določilo sodišče, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka, določenega za plačilo civilne kazni, do dne plačila. Sodišče je nadalje odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči povrniti pravdne stroške v višini 87,08 EUR v roku 15 dni.

2. Zoper odločitev o zavrnitvi zahtevka na plačilo civilne kazni vlaga pritožbo tožeča stranka. Navaja, da je sodišče pri svoji odločitvi napačno uporabilo materialno pravo in posledično zagrešilo relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odst. 339. čl. ZPP, ko je zahtevek za plačilo civilne kazni zavrnilo. Tožeča stranka je v tožbi navedla, da je bila zaradi nesklenjene pogodbe med pravdnima strankama tožena stranka že po samem zakonu dolžna plačevati nadomestilo za uporabo varovanih del, prav tako pa je bila dolžna poročati o obsegu in načinu uporabe teh varovanih del. Ker tožena stranka ni izpolnjevala svojih obveznosti, je s tem kršila pravice izvajalcev fonogramov ter bila dolžna plačati civilno kazen. Tožeča stranka je v tožbi navedla, da je bila tožena stranka opozorjena na svoje obveznosti po ZASP, teh pa zavestno ni izpolnjevala. Prvostopno sodišče je utemeljenost zahtevka za plačilo civilne kazni presojalo le z vidika neplačevanja nadomestila, ne pa tudi z vidika kršitve pravice obveščenosti o uporabi varovanih del oziroma uporabnikove obveznosti obveščanja o uporabi varovanih del. O slednjem se prvostopno sodišče v obrazložitvi sploh ni izreklo, zaradi česar je podana tudi absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odst. 339. čl. ZPP. Zmotna je argumentacija sodišča o neizkazani krivdi glede neplačevanja, saj zaradi nesklenjene pogodbe tožene stranke tožeča stranka ni imela podlage za izdajo računov, navsezadnje pa glede na že navedeno zakonsko določeno obveznost izdaja računov ne more biti odločilni razlog za presojo obstoja krivde. Ne gre spregledati, da tožena stranka na navedbe tožeče stranke ni odgovorila in jih torej ni prerekala, s tem pa je nastopila absolutna domneva, da toženec priznava tožnikove trditve, na katere ta opira svoj zahtevek. Sodišče bi zato moralo šteti, da so izpolnjeni pogoji za naložitev civilne kazni. Sodišče je napačno odločilo tudi o stroških postopka, saj je napačno odmerilo pravdne stroške tožeče stranke zgolj od posamezne postavke, ne pa od celotne vrednosti storitve. Zato je prvostopno sodišče materialno pravo uporabilo napačno, napačno pa je uporabilo tudi določbo 155. čl. ZPP. Sodišče tudi ni priznalo stroškov plačila sodne takse in se tem v obrazložitvi tudi ni izreklo.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Sodišče druge stopnje pritrjuje tožeči stranki, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo obstoj krivde na strani tožene stranke glede neizpolnjevanja svojih obveznosti plačevanja nadomestila za izkoriščanje sorodnih pravic po ZASP. Zaradi pasivnosti tožene stranke, ki na tožbo ni odgovorila, se namreč štejejo zatrjevana dejstva za resnična in niso predmet dokazovanja (318. čl. Zakona o pravdnem postopku – ZPP). Tako je kot resnične potrebno šteti trditve tožeče stranke, da je toženo večkrat opozorila na izpolnjevanje njenih obveznosti, česar pa tožena stranka kljub opozorilom ni storila. Upoštevajoč navedeno pa ni mogoče slediti razlogom izpodbijane sodbe, da trditve tožeče stranke ne utemeljujejo zaključka o hudi malomarnosti tožene stranke glede neizpolnjevanja obveznosti plačila nadomestila po ZASP.

5. Pojasnjene ugotovitve sodišča druge stopnje bi sicer narekovale spremembo zavrnilne odločitve sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu. Vendar pa sodišče druge stopnje ugotavlja, da je ostal zahtevek za plačilo civilne kazni, kljub pozivu sodišča prve stopnje k dopolnitvi tožbe po 108. čl. ZPP, nedoločen. Iz njega namreč ne izhaja višina terjane civilne kazni. Ker je bila tožeča stranka pozvana na ustrezno dopolnitev tožbe s sklepom sodišča z dne 14. 09. 2010, kljub temu pa takšne nepopolnosti v določenem roku ni odpravila, je ostal zahtevek nedoločen, posledično pa je takšen tudi izrek sodbe v delu, v katerem je sodišče prve stopnje meritorno odločilo o njem. Ker pravilnosti takšne odločitve zaradi nerazumljivosti izreka ni mogoče preizkusiti, je podana absolutna bistvena kršitev pravdnega postopka iz 14. točke 2. odst. 339. čl. ZPP, zaradi katere je sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje v tem delu, to je v točki II./2 izreka razveljavilo ter tožbo tožeče stranke v tem delu zavrglo (5. odst. 108. čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 351. čl. ZPP). Določnost zahtevka je namreč procesna predpostavka za njegovo meritorno obravnavo. Zakonska ureditev, v skladu s katero je v domeni sodišča, da presodi utemeljenost civilne kazni glede na vse okoliščine primera, pa tožeče stranke ne odvezuje procesne dolžnosti, da tudi v tem delu oblikuje ustrezen, konkretno opredeljen zahtevek, to pa v primeru denarne terjatve pomeni navedbo določenega zneska denarja.

6. Tožeča stranka v pritožbi pravilno opozarja, da je sodišče prve stopnje zmotno odmerilo njene pravdne stroške. V skladu z Zakonom o odvetniški tarifi se namreč davek na dodano vrednost obračuna od celotne vrednosti odvetniške storitve, ki vključuje tako storitev samo, kot tudi materialne stroške, ki so bili potrebni za takšno storitev. Sodišče druge stopnje je zato tožeči stranki priznalo 55,90 EUR nagrade za postopek ter 20,00 EUR pavšala za poštne in telekomunikacijske storitve, znesek davka pa obračunalo od vsote navedenih zneskov, kar pomeni, da je tožeči stranki iz tega naslova priznalo 15,18 EUR, to je 4,00 EUR več kot je odločilo sodišče prve stopnje. Pravilno odmerjeni stroški tožeče stranke tako znašajo 91,08 EUR, zaradi česar je sodišče druge stopnje odločitev iz točke II./3 sodbe sodišča prve stopnje ustrezno spremenilo (5. alineja 358. čl. ZPP), v preostalem pa pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v nespremenjenem in nerazveljavljenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP). Ker tožeča stranka stroška sodne takse ni priglasila in za ta strošek ni podala določne zahteve glede njegove povrnitve (163. čl. ZPP), sodišče prve stopnje o tem strošku tudi ni moglo odločati. Čeprav gre dejansko za potreben strošek pravdanja, pa bi bila dolžnost tožeče stranke, da sama zahteva njegovo povrnitev in to že v postopku na prvi stopnji.

7. Ker je tožeča stranka v postopku s pritožbo sicer delno uspela glede glavne stvari, to je glede spremembe odločitve o zavrnitvi zahtevka v odločitev o njegovem zavrženju, kljub temu v tem delu ni dosegla ugoditve zahtevku. Sodišče druge stopnje je zato v skladu z načelom končnega uspeha, ki ga zavezuje tudi za odločanje v pritožbenem postopku, odločilo, da mora tožeča stranka svoje stroške s pritožbo kriti sama. Njen uspeh glede stroškov postopka namreč na končni uspeh v pritožbenem postopku ni imel vpliva.