Jedro

Obdolženec in oškodovanec sta z besednim konfliktom in s fizičnim obračunavanjem, v katerem sta oba izkazala pripravljenost za medsebojni fizični obračun z zamahovanjem z rokama drug proti drugemu, izvajala istočasen protipraven napad na drugega in zato ni pomembno, kdo je koga prvi udaril, saj že sam njun fizični obračun izključuje silobran na obeh straneh.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega L.T. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Po členu 98. a v zvezi s prvim odstavkom 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obsojenec dolžan plačati kot strošek nastal pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti 600 EUR povprečnine.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo Okrajnega sodišča v Ajdovščini je bil L.T. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po prvem v zvezi s tretjim odstavkom 134. člena KZ. Izrečena mu je bila pogojna obsodba v kateri mu je bila določena kazen pet mesecev zapora ter preizkusna doba enega leta in šestih mesecev. Višje sodišče je pritožbo zagovornika obdolženca zavrnilo kot neutemeljeno in razen manjše spremembe (izpustilo je iz izreka besedo "dvakrat" ter v četrti vrstici besedo "udarca" nadomestilo z besedo "udarec") potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo je vložil zagovornik obsojenca zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona in bistvenih kršitev določb ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, izpodbijani sodbi pa spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe.

Vrhovni državni tožilec M.V. v odgovoru na zahtevo, podanem v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. V vlogi zagovornik namreč ponavlja obrambo obdolženca s sklicevanjem na silobran, vlaganje tega izrednega pravnega sredstva z odpiranjem vprašanj o dejanskih okoliščinah, ki jih je ugotovilo sodišče oziroma o njih napravilo zaključke, pa glede na izrecno prepoved drugega odstavka 420. člena ZKP ni možno.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Bistveni očitek vložnika v zahtevi je kršitev kazenskega zakona in sicer nepravilna uporaba člena 11, saj je obdolženec dejanje storil v silobranu.

Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijanih sodb so bila v tem kazenskem postopku ugotovljena naslednja pravno relevantna dejstva:- da je prišlo med obdolžencem in oškodovancem do prerivanja na sredini sobe, - v okviru tega prerivanja je oškodovanec prejel prvi udarec, ki pa očitno ni bil tisti, ki je povzročil poškodbo, - vsi ostali prisotni so na navedeno prerivanje reagirali tako, da so ju skušali spraviti narazen oziroma pomiriti, - za tem je oškodovanec zamahnil proti obdolžencu, vendar se mu je ta izmaknil tako, da ga oškodovanec ni zadel, - obdolženec je potem oškodovanca drugič udaril in mu povzročil telesno poškodbo.

Sodišče prve stopnje je glede na ugotovljeno zaključilo, da v obravnavanem primeru ni šlo za silobran (ker ni izkazana neizogibnost obrambe in istočasnost med napadom in obrambo) pritožbeno sodišče pa je tej pravni presoji pritrdilo in odločitev obrazložilo z naslednjim: "Z gotovostjo je bilo torej ugotovljeno, da je med obdolžencem in oškodovancem prišlo ne le do prepira, to je do besednega konflikta, temveč tudi do fizičnega obračunavanja na sredini sobe, v katerem sta oba izkazala pripravljenost za medsebojni fizični obračun z zamahovanjem z rokama drug proti drugemu. V takšni situaciji pa sta oba izvajala istočasen protipraven napad na drugega in zato ni pomembno, kdo je koga prvi udaril, saj že sam njun fizični obračun izključuje silobran na obeh straneh. Praviloma vsak udeleženec v pretepu ali prerivanju ravna napadalno, torej z namenom, da pride do medsebojnega obračunavanja, zato ne more biti v silobranu niti se posamezen udeleženec pretepa ali prepira ne more nanj uspešno sklicevati. Šele v primeru, da bi med samim prerivanjem oziroma fizičnim obračunavanjem eden od njiju (v obravnavanem primeru oškodovanec) uporabil takšen nevaren način fizičnega delovanja ali celo nevarno sredstvo, ki bi drugega utegnilo ogroziti v takšni meri, da bi bilo v nevarnosti njegovo življenje ali telesna integriteta, ki pa do takrat ni bilo uporabljeno, bi imel drugi pravico do silobrana" (četrti odstavek na strani 2 sodbe tega sodišča).

S pravno presojo, da ne gre za silobran, pa se ne strinja zagovornik v zahtevi, vendar pa pri tem izhaja iz drugačnih dejanskih zaključkov, kot jih je ugotovilo sodišče v izpodbijani pravnomočni sodni odločbi. Zatrjuje namreč, da ni res, da bi oba udeleženca izkazala pripravljenost za fizični obračun, temveč je bil tisti, ki je prvi napadel, oškodovanec, zaradi česar bi moralo sodišče ugotoviti, da je šlo za silobran. S takšnimi trditvami pa ne uveljavlja razloga napačne uporabe prava, temveč le izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, oziroma uveljavlja razlog, s katerim po izrecni določbi drugega odstavka 420. člena ZKP pravnomočnih odločb z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče izpodbijati.

Ker torej ni podana v zahtevi uveljavljana kršitev določb zakona je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti v skladu z določilom člena 425 ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Odločitev o stroških, nastalih pri odločanju o tem izrednem pravnem sredstvu, temelji na v izreku te odločbe citiranih določilih ZKP, pri čemer je Vrhovno sodišče pri odmeri povprečnine upoštevalo trajanje in zapletenost te kazenske zadeve ter obsojenčeve premoženjske razmere, razvidne iz podatkov v spisu (tretji odstavek 92. člena ZKP).