Jedro

Na kršitve iz prvega odstavka 420. člena ZKP se sme vložnik zahteve za varstvo zakonitosti sklicevati samo, če jih ni mogel uveljavljati v pritožbi ali če jih je uveljavljal, pa jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo.

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se zavržeta.

II. Obsojenega R. J. se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno sodbo obsojene J. K., R. J. in G. F. spoznalo za krive storitve kaznivega dejanja ropa po prvem odstavku 206. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi z 20. členom KZ-1. Za to kaznivo dejanje je sodišče izreklo obsojenemu J. K. kazen eno leto zapora, obsojenemu R. J. kazen eno leto in štiri mesece zapora ter obsojenemu G. F. kazen dve leti zapora. Na podlagi drugega odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je sodišče obsojencem naložilo plačilo premoženjskopravnega zahtevka, s presežkom pa je oškodovanca napotilo na pravdo. Sodišče je na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP obsojencem naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, na podlagi prvega odstavka 97. člena ZKP pa jim je naložilo še plačilo nagrade in potrebnih stroškov zagovornikov po uradni dolžnosti. Višje sodišče v Mariboru je pritožbi zagovornikov obsojenega J. K. iz Odvetniške družbe G. delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je po prvem odstavku 56. člena KZ-1 v kazen zapora, izrečeno obsojenemu J. K., vštelo tudi čas pridržanja. V ostalem je sodišče druge stopnje pritožbo zagovornikov obsojenega J. K. iz Odvetniške družbe G., pritožbe zagovornika obsojenega J. K. A. P., obsojenega R. J., babice obsojenega R. J. M. J., zagovornika obsojenega R. J. in zagovornika obsojenega G. F. pa v celoti zavrnilo in v nespremenjenem obsegu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sodišče druge stopnje je obsojena R. J. in G. F. oprostilo plačila sodne takse ter odločilo, da potrebni izdatki in nagradi njunih zagovornikov, postavljenih po uradni dolžnosti, bremenijo proračun.

2. Zoper pravnomočno sodbo so zagovorniki obsojenega R. J. vložili zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona. Zagovorniki predlagajo, da Vrhovno sodišče izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe, podredno pa še, da izpodbijano pravnomočno sodbo v delu, ki se nanaša na tega obsojenca, razveljavi in zadevo v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovoril vrhovni državni tožilec, ki meni, da zagovorniki v zahtevi ocenjujejo izpovedbe oškodovanca in prič ter grajajo stališče sodišča o zavrnitvi dokaznega predloga obrambe in prekluzije predlaganja dokazov, s čimer uveljavljajo nezakonit razlog za vložitev zahteve. Drugačna dokazna ocena vložnikov, kot jo je napravilo sodišče, temelji na drugačnih zaključkih v zvezi z dejanskimi vprašanji, nasprotovanje tem razlogom pa pomeni uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišče je ugotovilo in opredelilo kot dokazane vse tiste znake kaznivega dejanja, ki so navedeni v izreku prvostopenjske sodbe. V obrazložitvi sodbe je sodišče napravilo tudi zaključke glede sostorilstva in obsojenčevega subjektivnega odnosa pri storitvi kaznivega dejanja.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojencu in njegovim zagovornikom, ki se o njem niso izjavili.

B-I.

5. Vrhovno sodišče je 27. 10. 2015 prejelo obsojenčevo vlogo, naslovljeno kot „dopolnilo k zahtevi za varstvo zakonitosti“. Obsojenec v vlogi podaja lastno videnje obravnavanega dogodka, navaja, da ima že od rojstva različne zdravstvene težave ter na kratko opisuje okoliščine, v katerih prestaja kazen zapora. K vlogi je obsojenec priložil fotokopije več listin, in sicer zapisnika o njegovem zaslišanju pred preiskovalno sodnico, dosežka o uspehu v drugem razredu osnovne šole, zdravstvene dokumentacije Pediatrične klinike Ljubljana ter Psihiatrične klinike Ljubljana, dopisov njegove matere, pooblastila njegovi materi za zastopanje, pritožbe njegovega zagovornika zoper prvostopenjsko sodbo ter dopisa njegovim zagovornikom. Ob tem, da obsojenec v svoji vlogi uveljavlja povsem druge razloge kot njegovi zagovorniki, je Vrhovno sodišče njegovo vlogo štelo za samostojno zahtevo za varstvo zakonitosti.

6. Sodba sodišča druge stopnje je bila obsojenčevi babici in njegovemu zagovorniku vročena 3. 4. 2015, obsojencu pa 29. 4. 2016. Upravičenci smejo vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti v treh mesecih od zadnje vročitve pravnomočne sodne odločbe obdolžencu oziroma zagovorniku (tretji odstavek 421. člena ZKP). Obsojenec je zahtevo za varstvo zakonitosti oddal priporočeno po pošti 26. 10. 2015, to je več kot dva meseca po izteku roka za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti. Zato je Vrhovno sodišče obsojenčevo zahtevo za varstvo zakonitosti, ki je bila torej vložena prepozno, na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP zavrglo.

B-II.

7. Po prvem odstavku 420. člena ZKP je zahtevo za varstvo zakonitosti mogoče vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe. Na te kršitve se sme vložnik zahteve sklicevati samo, če jih ni mogel uveljavljati v pritožbi, ali če jih je uveljavljal, pa jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo (peti odstavek 420. člena ZKP). Vložnik zahteve mora že v pritožbi zoper sodno odločbo sodišča prve stopnje vsebinsko z argumenti uveljavljati kršitev zakona (procesnega ali materialnega), ki jo uveljavlja kasneje v zahtevi za varstvo zakonitosti. Pregled pritožbe zoper sodbo sodišča prve stopnje in zahteve za varstvo zakonitosti pa je pokazal, da pritožniki z rednimi pravnimi sredstvi, to je pritožbami, niso uveljavljali kršitev, ki jih sedaj uveljavljajo vložniki v zahtevi za varstvo zakonitosti.

8. Pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje so vložili obsojenec, njegova babica M. J. in njegov zagovornik, odvetnik A. P. Obsojenec in njegova babica v pritožbah trdita, da je preiskava potekala brez navzočnosti zagovornika, in zahtevata dokazilo oziroma račun o menjavi ključev. Nadalje navajata, da je oškodovanec spreminjal izjave glede zneska in lokacije, ter se sklicujeta na izpovedbo D. G. Obsojenčev zagovornik je pritožbo vložil iz vseh pritožbenih razlogov, ki pa jih ni konkretiziral. Zagovornik v pritožbi, izhajajoč iz obsojenčevega zagovora, polemizira z oškodovančevo izpovedbo, jo ocenjuje kot neverodostojno in neprepričljivo ter se sklicuje na zagovora soobsojencev in vremensko napoved za dan 15. 3. 2011 za Ljubljano. Nadalje se zagovornik ne strinja s stališčem prvostopenjskega sodišča, ki v bistvenih elementih ni sprejelo obsojenčevega zagovora ter izpovedb T. S. in D. G. Zagovornik se ne strinja z zaključkom prvostopenjskega sodišča, da so obsojenci kaznivo dejanje storili z direktnim naklepom, in ga označuje za nepravilnega ter zatrjuje, da je šlo zgolj za naključno srečanje z oškodovancem. Sprašuje se tudi, kako naj bi obsojenci vedeli, da bo oškodovanec imel pri sebi denar, ko pa je brez zaposlitve, premoženja in finančnih sredstev, pogosto je tudi pod vplivom raznih substanc. Zagovornik navaja tudi, da bi bilo obsojencem mogoče očitati kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe, saj o ropu ni mogoče govoriti. Pri tem je po zagovornikovem stališču treba upoštevati izvedensko mnenje, da je šlo za lahko telesno poškodbo, da ni bilo elementov ropa, potrjujejo tudi izjave obsojencev in Teje Stražišar na eni strani ter nasprotujoče izjave oškodovanca na drugi strani. Po zagovornikovem prepričanju je imel obsojeni R. J. daleč najmanjšo vlogo tudi v primeru, če bi obveljale navedbe v sodbi, kljub temu pa mu je sodišče izreklo najvišjo kazen. Končno zagovornik nasprotuje tudi prisojenemu premoženjskopravnemu zahtevku, saj so bili ključi vrnjeni oškodovancu, zahtevek pa tudi ni podprt z nobenim računom. Zagovorniku se zdi neživljenjsko, da mora nezaposleni obsojenec povrniti stroške kazenskega postopka.

9. Pregled pritožb in sodbe sodišča druge stopnje je pokazal, da so pritožniki vsebinsko uveljavljali in obrazložili le pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja iz 3. točke 370. člena ZKP. Pritožniki pa niso uveljavljali kršitve kazenskega zakona in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki jih sedaj uveljavljajo vložniki zahteve za varstvo zakonitosti. Iz zakonskega besedila petega odstavka 420. člena ZKP je razvidno, da mora biti redno pravno sredstvo izčrpano ne le formalno, to je z njegovo vložitvijo, temveč tudi materialno, to je vsebinsko. Slednje pomeni, da mora vložnik kršitve, ki jih uveljavlja z zahtevo za varstvo zakonitosti, konkretizirati in jih tudi ustrezno obrazložiti že v postopku s pritožbo. Tega pa pritožniki v postopku s pritožbami niso storili, saj razlogov, ki jih uveljavljajo obsojenčevi zagovorniki sedaj v zahtevi za varstvo zakonitosti, v postopku s pritožbami zoper sodbo sodišča prve stopnje niso uveljavljali.

10. Ob povedanem zahteva za varstvo zakonitosti obsojenčevih zagovornikov ne izpolnjuje pogojev iz petega odstavka 420. člena ZKP, zato jo je Vrhovno sodišče na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP zavrglo.

11. Glede na podatke o obsojenčevem premoženjskem stanju, razvidne iz sodbe sodišča prve stopnje, je Vrhovno sodišče obsojenca na podlagi 98.a člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP oprostilo plačila sodne takse.