Jedro

Ni mogoče slediti pritožbeni tezi, da kriminalna količina v predmetnem kazenskem postopku in dejstvo, da je bil obtoženec že obsojen za kazniva dejanja, ne moreta utemeljevati pripornega razloga. Sodišče je poleg teh dveh okoliščin, ko je ena okoliščina objektivne, druga pa subjektivne narave, izpostavilo še obtoženčeve osebne lastnosti, okolje in razmere, v katerih živi, ko je slednji brez vira prihodkov, brez premoženja, ko je torej utemeljen sklep, da si sredstva za življenje pridobiva s kriminalno dejavnostjo in na tej podlagi izpeljalo zaključek o njegovi izraziti ponovitveni nevarnosti.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. S pritožbeno izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so razlogi za pripor zoper obtoženega še podani.

2. Zoper sklep se je pritožila obtoženčeva zagovornica, ki uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter kršitve pravic in temeljnih svoboščin iz 19., 20., 22. in 23. člena Ustave Republike Slovenije. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni in pripor odpravi, podredno pa, da napadeni sklep razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje oziroma, da pritožbi ugodi tako, da napadeni sklep spremeni in pripor nadomesti s hišnim priporom.

3. Pritožbeno sodišče sprejema izčrpne in skrbno argumentirane zaključke sodišča prve stopnje pod točko 5. obrazložitve izpodbijanega sklepa, da obstoji utemeljen sum, da je obtoženec storil očitana mu kazniva dejanja. Podlago za sprejem takšne odločitve je našlo v pravnomočnosti obtožnice ter v dokazih, na katerih slednja sloni in so bili pridobljeni tekom kazenskega postopka. Ocenilo je, da se sodišče po pravnomočnosti obtožnice ni soočalo s takšnimi novimi dejstvi in dokazi, ki bi vplivali na obstoj samega utemeljenega suma. Pritožbeno ponovno izpostavljene izpovedbe prič, na katerih pritožnik gradi tezo o omajanosti dokaznega standarda utemeljenega suma, so bila upoštevana že pri predhodnih pritožbenih odločanjih, vendar slednja utemeljenega suma niso postavila pod vprašaj. Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da je od zadnjega pravnomočnega odločanja o podanosti pripornih pogojev sodišče prve stopnje zaslišalo pričo A. A., ki je z opisom kričanja in dogajanja, ki ga je slišala iz stanovanja obtoženke in z zaznavo podplutbe na čelu mladoletnega oškodovanca, utemeljen sum le še potrdila. Na tej podlagi je sodišče prve stopnje tudi ob upoštevanju ugotovitev izvedencev medicinske in klinično psihološke stroke, izpovedbe predstavnice Centra za socialno delo ..., prič B. B. in C. C., tudi po sodbi pritožbenega sodišča razumno zaključilo, da dokazi izvedeni po tem, ko je obtožba postala pravnomočna, utemeljenosti suma ne morejo postaviti pod vprašaj. Do različnih izpovedb prič in posnetkov nadzornih kamer, ko dokazi govorijo za in proti, in presoje verodostojnosti le-teh, se bo opredelilo sodišče v nadaljevanju postopka. Dokazna ocena je namreč v tej fazi postopka preuranjena, pritožnica pa pri ponujanju lastnih zaključkov popolnoma spregleda vsebino in dokazno vrednost ostalih dokazov, ki so za obtoženca glede obravnavanih kaznivih dejanj obremenilni in utemeljen sum potrjujejo. Prvostopenjsko sodišče pri odločanju ni spregledalo niti pritožbeno izpostavljenega delnega umika obtožbe, vendar tudi na tej podlagi ni zaključilo o spremenjenih okoliščinah do mere, da bi bila na mestu odprava pripora. Sodišče prve stopnje je tako utemeljen sum pravilno in popolno ugotovilo, za to pa navedlo prepričljive in popolne razloge, zaradi česar sodišču prve stopnje, v nasprotju s pritožbeno zatrjevanim, ni mogoče očitati kršitve v smislu določila 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

4. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem ugotovitvenem sklepu pravilno zaključilo tudi o izkazanosti objektivnih in subjektivnih okoliščin, ki nakazujejo, da je obtoženi še vedno ponovitveno nevaren. Ni mogoče slediti pritožbeni tezi, da kriminalna količina v predmetnem kazenskem postopku in dejstvo, da je bil obtoženec že obsojen za kazniva dejanja, ne moreta utemeljevati pripornega razloga. Sodišče je poleg teh dveh okoliščin, ko je ena okoliščina objektivne, druga pa subjektivne narave, izpostavilo še obtoženčeve osebne lastnosti, okolje in razmere, v katerih živi, ko je slednji brez vira prihodkov, brez premoženja, ko je torej utemeljen sklep, da si sredstva za življenje pridobiva s kriminalno dejavnostjo in na tej podlagi izpeljalo zaključek o njegovi izraziti ponovitveni nevarnosti. V drugačno drugostopenjsko presojo ne vodi pritožbeno zagotavljanje, da se je obtoženec spremenil, živel v zunajzakonski skupnosti in zanikanje storitve kaznivega dejanja na škodo mladoletnega oškodovanca. Obrazložitev ponovitvene nevarnosti obtoženega je za pritožbeno sodišče tako povsem sprejemljiva in zaključka sodišča prve stopnje o obtoženčevi izraziti ponovitveni nevarnosti pritožbene navedbe ne morejo spodnesti. Prvostopenjskemu sodišču ni moč očitati pomanjkanja oziroma nerazumljivosti zaključkov, ko naj bi bil napaden sklep zato obremenjen z bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, pritožbenemu sodišču pa se ne poraja niti dvom v pravilnost ugotovljenega pravno relevantnega dejanskega stanja.

5. Sodišče je v 7. točki obrazložitve pritožbeno izpodbijane odločitve zaključilo, da je podana sorazmernost pripora in neogibna potrebnost osebnega omejevalnega ukrepa. Ocenilo je namreč, da varnosti ljudi in premoženja ter varnosti, zdravja in življenja mladoletnega oškodovanca ni mogoče zagotoviti z nobenim drugim osebnim omejevalnim ukrepom. Pri odločitvi o sorazmernosti odrejenega ukrepa sodišče ni spregledalo pritožbeno problematizirane teže kaznivega dejanja in časa prestanega v priporu, zlo nastalo z omejitvijo obtoženčeve svobode gibanja pa ocenilo kot manjše od zla, ki naj bi ga z izvršitvijo očitanih dejanj povzročil obtoženi oškodovancem. Prvostopenjsko ugotovitev, da je pripor neogibno potreben za varnost ljudi, pa nadalje utemeljuje tudi poseg po najstrožjem osebnem omejevalnem ukrepu, zato pritožbeno predlagana odreditev hišnega pripora ne pride v poštev. Nekajmesečna pritožbeno zatrjevana abstinenca obtoženca in vpliv že prestanega pripora nanj, ne vodita v drugačne drugostopenjske zaključke. Tudi na tem mestu sodišču prve stopnje ni mogoče očitati zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, niti kršitev določb 192. in 199.a člena ZKP ali kršitev Ustave Republike Slovenije. Do teh očitanih kršitev se je pritožbeno sodišče že opredelilo v svojem sklepu z dne 12. 1. 2023 in se na tamkajšnja stališča, ob nespremenjenem relevantnem dejanskem stanju, pritožbeno sodišče v celoti sklicuje.

6. Glede na obrazloženo in ker pri uradnem preizkusu izpodbijanega sklepa kršitev iz petega odstavka 402. člena ZKP sodišče druge stopnje ni ugotovilo, je pritožbo zagovornice zavrnilo kot neutemeljeno.

7. Če bo za obtoženca nastala dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (prvi odstavek 95. člena ZKP), bo sodno takso za zavrnitev te pritožbe, odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.