Sodišče o zahtevku zoper eventualnega toženca odloča le, če je pravnomočno zavrnjen tožbeni zahtevek zoper prvega toženca. Če je zahtevku zoper slednjega delno ugodeno, pa čeprav v simboličnem obsegu, odločanje o zahtevku zoper eventualnega toženca ni mogoče, tudi če je ta utemeljen.
I.Pritožbi se ugodi, izpodbijana delna in vmesna sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.
II.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.
1.Tožnik, ki je vozil vozilo znamke Citroen Berlingo, in A. A., ki je vozil vozilo znamke Mercedes (v nadaljevanju voznik vozila Mercedes), sta bila 7. 8. 2015 udeležena v prometni nesreči, v kateri je tožnik utrpel premoženjsko in nepremoženjsko škodo.
2.V postopku ni sporno, da je bilo vozilo Mercedes v času prometne nesreče obvezno avtomobilsko zavarovano pri tuji zavarovalnici z območja Evropske Unije in da skladno z določbami Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (ZOZP) za škodo, povzročeno s tem vozilom, odgovarja prvi toženec. Prav tako ni sporno, da je imel tožnik v času nesreče pri drugi toženki sklenjeno AO+ zavarovanje.
3.Tudi v pritožbenem postopku pa ostaja sporno, kateri od udeleženih voznikov je odgovoren za prometno nesrečo in s tem, od katerega od tožencev in na kateri podlagi lahko tožnik uveljavlja povračilo v prometni nesreči nastale mu škode.
4.Z izpodbijano delno in vmesno sodbo, popravljeno s popravnim sklepom, je sodišče prve stopnje primarni tožbeni zahtevek zoper prvo toženko v celoti zavrnilo (I. točka izreka). Odločilo je, da je podrejeni tožbeni zahtevek zoper drugo toženko po temelju utemeljen (II. točka izreka). Tožniku je naložilo, da prvi toženki povrne stroške postopka, ki jih bo odmerilo po pravnomočnosti delne sodbe, medtem ko bo glede pravdnih stroškov, ki se nanašajo na odločitev po vmesni sodbi, odločilo s kasnejšo sodbo (III. točka izreka).
5.Tožnik in druga toženka zoper sodbo vlagata vsak svojo pritožbo.
6.Tožnik v pritožbi navaja, da se je sodišče pri odločitvi o zavrnitvi primarnega tožbenega zahtevka oprlo na izvedensko mnenje, vendar je ugotovitve izvedenca presodilo napačno in nepopolno, prav tako je napačno uporabilo materialno pravo, konkretno 56. in 42. člen Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP). Tožnik je pravilno vozil po prednostni cesti in se upravičeno zanesel na načelo zaupanja v prometu. Za nastanek prometne nesreče je odgovoren voznik vozila Mercedes, ki je z neprednostnega makadamskega uvoza nenadoma zapeljal na prednostno cesto in tožniku odvzel prednost. S tem je povzročil kritično prometno situacijo, na katero je moral tožnik hipno reagirati. Ker je ocenil, da z zaviranjem ne bo mogel preprečiti trčenja v zadnji del vozila Mercedes, je v izogib trčenju začel z obvozom oziroma prehitevanjem. Do trčenja ne bi prišlo, če voznik vozila Mercedes nato ne bi nenadoma in ne da bi se prepričal, ali lahko to stori varno, zavil levo proti parkirišču. Izvedenec je ugotovil, da bi lahko s pozornejšim spremljanjem dogajanja zaznal tožnikovo vozilo pri prehitevanju in opustil namero zavijanja levo. Voznik Mercedesa je bil tako dvakrat neskrben: najprej pri vključevanju na prednostno cesto in nato še pri zavijanju levo z nje. Kršil je tako pravila o vključevanju v promet na prednostno cesto kot tudi pravila o spremembi smeri vožnje. Tožnik ni kršil cestnoprometnih predpisov. Tožniku ni mogoče očitati, da se je namesto za močno zaviranje odločil za obvoz oziroma prehitevanje. Kot povprečni voznik se je moral v hipni in nepričakovani situaciji odločiti na podlagi takrat zaznanih okoliščin. Takrat mu ni mogla biti znana namera voznika Mercedesa, da bo v nadaljnjih manj kot 15 metrih zavil levo preko nasprotnega smernega pasu. Naknadna ugotovitev izvedenca, da bi bilo mogoče trčenje teoretično preprečiti tudi z močnim zaviranjem, zato ne more pomeniti, da je bilo tožnikovo ravnanje protipravno ali krivdno. Izvedenec sicer ugotavlja, da bi tožnik ob pravočasnem zaznanju nevarnosti in zaviranju z največjim možnim pojemkom trčenje lahko preprečil tudi v fazi prehitevanja, vendar gre za hipotetično možnost. Ker tožniku ni mogoče očitati protipredpisnega oziroma krivdnega ravnanja, ni podlage za zaključek, da je s svojim ravnanjem povzročil ali prispeval k nastanku nesreče.
7.Druga toženka v pritožbi navaja, da je sodišče napačno interpretiralo ugotovitve izvedenca cestnoprometne stroke in nepravilno uporabilo določbe ZPrCP. Prometno nesrečo je povzročil voznik vozila Mercedes, ki se je z nepregledne stranske ceste nepravilno vključil na prednostno cesto, tožniku odvzel prednost ter nato z izjemno počasno vožnjo nadaljeval do naslednjega križišča, kjer je začel zavijati levo, ne da bi se pred tem prepričal, ali lahko to varno stori. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da je imel voznik Mercedesa na voljo približno dve sekundi, da se s pogledom vzvratno oziroma na stran prepriča, ali lahko varno zavije levo. Ker je bilo tožnikovo vozilo takrat že v celoti ali vsaj delno na levem smernem vozišču in v fazi prehitevanja, bi moral njegovo prisotnost zaznati in zavijanje opustiti. Poleg tega je tožnikovo vozilo opazil že ob vključevanju na prednostno cesto, zato bi ga moral glede na svojo počasno vožnjo še posebej skrbno spremljati. Sodišče pri presoji ni dovolj upoštevalo, da je bila prav prepočasna vožnja vozila Mercedes razlog, zaradi katerega se mu je tožnik moral umikati oziroma ga obvoziti. Pri tem ni odločilno, da je tožnik pri obvozu oziroma prehitevanju zapeljal preko polne črte. Šlo je za reševalni manever, s katerim se je skušal izogniti nevarnosti, ki jo je povzročil voznik Mercedesa in je tožnik ni mogel predvideti niti preprečiti. Pri presoji odgovornosti je treba bistveno večjo težo pripisati ravnanju voznika vozila Mercedes, ki je z nepravilnim vključevanjem, izrazito počasno vožnjo in nato neskrbnim zavijanjem levo povzročil nevarno prometno situacijo, kot pa tožnikovemu ravnanju, ki je bilo posledica reševanja te situacije.
8.Prva toženka je odgovorila na pritožbo tožnika in predlagala njeno zavrnitev. Oba izvedenca sta ugotovila, da je kritična prometna situacija nastala zaradi ravnanja tožnika. Voznik vozila Mercedes ni izsilil prednosti. Kritična situacija tudi ni nastala zaradi njegovega zavijanja v levo, temveč zaradi nepravilne odločitve tožnika, da na odseku, kjer je prehitevanje prepovedano, obvozi počasnejše vozilo, namesto da bi pravočasno zmanjšal hitrost in počakal na primeren odsek. Izvedenec je potrebo po močnejšem zaviranju ugotovil le za primer, če tožnik ne bi izkoristil predhodnih možnosti za preprečitev nevarne situacije, zlasti možnosti upočasnitve vozila. Načelo zaupanja v prometu je treba presojati predvsem z vidika ravnanja tožnika. Voznik vozila Mercedes je ravnal skladno s cestnoprometnimi predpisi: pred vključitvijo na prednostno cesto se je prepričal, ali se lahko varno vključi, nato pa, ko je bilo njegovo vozilo že poravnano s prednostno cesto, vključil smerokaz za zavijanje levo. Ker nasproti vozečega vozila ni bilo, je začel z zavijanjem. Pri tem ni mogel pričakovati, da bo tožnik namesto zmanjšanja hitrosti poskušal prehiteti njegovo vozilo, zato je bilo njegovo usmerjanje pozornosti naprej upravičeno.
9.Pritožbi sta utemeljeni.
10.Sodišče prve stopnje je okoliščine prometne nesreče ugotavljalo z zaslišanjem udeleženih voznikov in izvedencem cestnoprometne stroke. Pravdne stranke jim v pritožbenem postopku obrazloženo ne nasprotujejo.
11.Tožnik je vozil po glavni cesti iz smeri B. proti C. Voznik vozila Mercedes je pri kraju D. pripeljal z makadamskega dovoza na glavno cesto. Po približno 30 do 35 metrih vožnje po glavni cesti je zavil levo preko nasprotnega smernega vozišča na parkirišče vrtnarije na nasprotni strani ceste. Tožnik je po zaznavi (počasnejšega) vozila začel manever njegovega obvoza oziroma prehitevanja po levi strani. Do trka je prišlo na levem smernem vozišču, gledano v smeri vožnje obeh vozil. Tožnik je z desnim sprednjim bočnim delom vozila trčil v levi zadnji bočni del vozila Mercedes.
12.Za odločitev o odgovornosti so pomembne naslednje okoliščine:
-Dovoljena hitrost vožnje na relevantnem odseku ceste je 90 km/h, prehitevanje je prepovedano.
-Tožnik je vozil s hitrostjo 61 km/h.
-Vozilo Mercedes je v času vožnje po glavni cesti doseglo največjo hitrost od 28 do 33 km/h, pri čemer je voznik po speljevanju najprej pospeševal, nato pa pred zavijanjem levo vožnjo upočasnil.
-V času, ko je voznik Mercedesa zapeljal na glavno cesto, se je tožnik nahajal 112 metrov od mesta trka, razdalja med voziloma je znašala 78 metrov.
-V tem času je bilo vsako od vozil v vidnem polju voznika drugega vozila.
-Voznik vozila Mercedes je, potem ko je bilo vozilo poravnano z voziščem, pogledal v vzvratno ogledalo in vklopil smerni kazalec za zavijanje levo.
-Tožnik je začel manever prehitevanja 51 metrov od mesta trka in 29 metrov od vozila Mercedes (3,4 s pred trkom).
-Vozilo Mercedes je bilo takrat že poravnano z voziščem in je do mesta trka prevozilo še 21,4 metrov.
-Če bi tožnik namesto s prehitevanjem začel z zaviranjem, bi z močnejšim (a ne kritičnim) zaviranjem vozilo varno ustavil.
-Ko je voznik Mercedesa začel zavoj levo (2,3 s pred trčenjem), se je tožnikovo vozilo z levim bokom najverjetneje nahajalo na sredinski črti ali preko nje; ko je prečkal sredinsko črto z levim sprednjim delom (1,4 s pred trkom), pa se je že nahajalo s celotnim sprednjim delom na levem smernem vozišču.
-V času, ki je minil od takrat, ko je tožnik začel prehitevati (3,4 s do trka), do takrat, ko je voznik Mercedesa zapeljal preko sredinske črte (1,4 s do trka), bi lahko slednji s pozornejšim spremljanjem situacije na cestišču zaznal bližajoče se vozilo tožnika med prehitevanjem, opustil namero zavijanja levo in tožniku omogočil prehitevanje.
-Tožnik je nevarnost (najverjetneje nakazan ali že začet zavoj vozila Mercedes) zaznal 2,3 s pred trkom, na razdalji 32,5 metrov od trka in 20,2 metrov od vozila Mercedes, zavirati pa je začel 1,3 s pred trkom in 15,6 metrov od trka.
-Tožnik bi s kritičnim zaviranjem trk lahko preprečil, če bi nevarnost zaznal na razdalji 22 metrov od vozila Mercedes in 35,5 metrov od mesta trka ter pričel s kritičnim zaviranjem 12,5 metrov od vozila Mercedes oziroma 19 metrov od mesta trka.
Tožnik in druga toženka utemeljeno grajata odločitev sodišča prve stopnje, ki je ob zgoraj ugotovljenih okoliščinah odgovornost za nesrečo v celoti pripisalo tožniku. Hkrati so neutemeljene njune pritožbene navedbe, da je za nesrečo v celoti odgovoren voznik vozila Mercedes.
Tožnik je vse do vključitve vozila Mercedes pravilno vozil po glavni cesti s hitrostjo, ki je bila bistveno pod dovoljeno. Utemeljene so njegove navedbe, da je potreba po prilagoditvi njegove vožnje nastala zaradi načina vožnje vozila Mercedes. Vendar pa ta potreba ni nastala že zaradi same vključitve Mercedesa na glavno cesto, temveč zaradi njegove nadaljnje počasnejše vožnje, ki je bila posledica voznikove namere, da kmalu po vključitvi zavije levo na dvorišče ob cesti.
Izvedenec je ugotovil, da bi lahko tožnik z močnejšim (in ne kritičnim) zaviranjem vozilo ustavil še v trenutku, ko je začel prehitevati - torej na razdalji 51 metrov od mesta trka oziroma 29 metrov od vozila Mercedes. Očitno je zato, da predhodna vključitev Mercedesa na glavno cesto, ko je bil tožnik od mesta trka oddaljen 112 metrov, od vozila Mercedes pa 78 metrov, od njega ni zahtevala posebnega, še manj pa hipnega oziroma instinktivnega odziva. To potrjuje tudi njegovo ravnanje: po vključitvi Mercedesa na glavno cesto je za njim po istem prometnem pasu z nespremenjeno hitrostjo vozil še približno 60 metrov1 in šele nato začel s prehitevanjem. Tožnik torej ob vključitvi Mercedesa in neposredno po njej vozila Mercedes ni zaznal kot nevarnost, saj ni zaviral, se umikal ali izvedel drugega hitrega manevra. Reagiral je šele na spremenjeno prometno situacijo, ko je voznik Mercedesa namesto pričakovanega nadaljnjega pospeševanja vožnjo upočasnil zaradi nameravanega zavijanja levo.
Tudi v tej fazi prometnega dogajanja tožnikovega prehitevanja ni mogoče opredeliti kot avtomatičen in izsiljen odziv na nepredvidljivo in nepričakovano nevarno prometno situacijo. Upočasnjevanje vozila na cestišču v okolju, v katerem se ob cesti nahajajo hišni uvozi in drugi infrastrukturni objekti, za povprečnega voznika ne more biti presenetljivo, tožnik pa je imel možnost vožnjo vozila Mercedes spremljati že vsaj 60 metrov pred svojo reakcijo in bi lahko že v tej fazi začel prilagajati hitrost svoje vožnje (primerjaj prvi odstavek 45. člena ZPrCP). Ko se je odločil za prehitevanje, je imel na voljo tudi drugo, bistveno varnejšo možnost - zaviranje. Slednje je bilo v danih okoliščinah običajna in od povprečno skrbnega voznika pričakovana reakcija, ki ni zahtevala nadpovprečnih vozniških sposobnosti. Tožnik ni izkazal utemeljenega razloga, zakaj se je namesto zanjo odločil za nedovoljeno prehitevanje, s tem pa tudi ne, da je prehiteval v sili. Šlo je za njegovo zavestno odločitev. Pri tem je tudi spregledal smerni kazalec, s katerim je voznik Mercedesa nakazal nameravano spremembo smeri.
Voznik vozila Mercedes je ob vključitvi na glavno cesto spregledal bližajoče se vozilo tožnika. To izhaja iz njegove izpovedi, da ga ni videl, čeprav je izvedenec ugotovil, da je bilo ob speljevanju že v njegovem vidnem polju. Kot izhaja iz zgornje obrazložitve, to dejstvo ni neposredno prispevalo k prometni nesreči,
vendar kljub temu ni nepomembno. Voznik vozila Mercedes je vedel, da neposredno po vključitvi na glavno cesto ne bo pospešil na pričakovano hitrost, temveč bo zaradi nameravanega zavijanja levo kmalu začel upočasnjevati. Takšen način vožnje je od njega zahteval posebno previdnost in skrbnost že pri vključevanju na glavno cesto, zlasti pa pri nadaljnji vožnji in posebej spremembi njene smeri. Tej dolžnosti ni zadostil s tem, da je po poravnavi vozila s cestiščem pogledal v vzvratno ogledalo in vklopil smerni kazalec, nato pa pozornost usmerjal le še naprej, proti nasprotnemu voznemu pasu. Že ob vključevanju se je moral zavedati, da bo zaradi razlike v hitrosti na glavni cesti predstavljal oviro, ki bo od hitrejših voznikov - konkretno tožnika - terjala prilagoditev vožnje. Ob pogledu v vzvratno ogledalo je po lastni izpovedi zaznal hitreje se bližajoče tožnikovo vozilo in se najkasneje takrat torej zavedel, da je s svojim načinom vključevanja in nadaljnje vožnje posegel v potek prometa na glavni cesti. Glede na to bi moral tudi v nadaljevanju ostati pozoren na dogajanje ob sebi in za sabo ter se pred samim zavijanjem levo ponovno prepričati, ali lahko nameravani manever izvede varno. Glede na ugotovitve izvedenca bi lahko, če bi to storil v času dveh sekund pred prečkanjem sredinske črte, zaznal tožnikovo prehitevanje ter nameravano zavijanje odložil. S tem bi trk preprečil. Tožnik takrat, ko je zaznal nevarnost (nakazan ali že začet zavoj vozila Mercedes), tega ni mogel več storiti, saj se je to zgodilo na razdalji 32,5 metrov od trka, s kritičnim zaviranjem pa bi trk lahko preprečil, če bi nevarnost zaznal na razdalji 35,5 metrov od mesta trka.
Do nevarne prometne situacije je torej prišlo v trenutku, ko se je tožnik zaradi upočasnitve vožnje Mercedesa odločil za prehitevanje, voznik Mercedesa pa je med tožnikovim manevrom prehitevanja zavil levo čez sredinsko črto.
Do trka je prišlo zaradi nepravilnega in nedovoljenega ravnanja obeh udeležencev. Tožnik se je namesto za zaviranje odločil za nedovoljeno prehitevanje (kršitev 2. točke prvega odstavka 52. člena in prvega odstavka 98. člena ZPrCP), voznik Mercedesa pa ni dovolj skrbno spremljal prometa in je izvedel manever zavijanja levo čez drug prometni pas, ne da bi se zadostno prepričal, ali lahko to stori varno za vse udeležence v prometu (kršitev prvega odstavka 42. člena ZPrCP). Kršitvi obeh udeležencev sta v vzročni zvezi s prometno nesrečo, saj bi opustitev nedovoljenega ravnanja kateregakoli od njiju trk preprečila.
Oba udeleženca prometne nesreče sta lahko v skladu z načelom zaupanja v prometu od drugega udeleženca pričakovala ravnanje v skladu s predpisi. Voznik Mercedesa je lahko pričakoval, da tožnik ne bo nedovoljeno prehiteval, tožnik pa, da bo voznik Mercedesa v situaciji, ko je zaradi njegovega načina vožnje nastala potreba po prilagoditvi tožnikove vožnje, posebej skrbno spremljal dogajanje na vozišču in mu med manevrom prehitevanja z zavijanjem levo ne bo zaprl poti.
Teža kršitve cestnoprometnih predpisov, stopnja krivde in prispevek tožnika k prometni nesreči so večji. Tožnik sprva na prisotnost vozila Mercedes na cesti ni reagiral, ko je zaznal, da bo vozilo zaradi svoje upočasnjene vožnje predstavljalo oviro, pa se je namesto za dovoljen in varen način prilagoditve vožnje z zaviranjem zavestno odločil za prepovedani manever prehitevanja.
Po drugi strani so tudi teža kršitve, prispevek in krivda voznika Mercedesa znatni. Njegov manever zavijanja levo je bil sicer dovoljen, vendar že v fazi vključevanja na glavno cesto ni izkazal zadostne pazljivosti in skrbnosti. Zlasti pa je malomarno ravnal v nadaljevanju, ko kljub zavedanju, da je ob vključevanju na glavno cesto spregledal vozilo tožnika in da je s svojim načinom vožnje posegel v potek prometa na glavni cesti, ni dovolj pozorno spremljal dogajanja in se ni zadostno prepričal, ali lahko zavijanje levo izvede varno.
Pritožbeno sodišče zato ugotavlja, da je materialnopravno pravilna porazdelitev odgovornosti za prometno nesrečo takšna, da sta zanjo odgovorna oba udeleženca, pri čemer prispevek tožnika k nastali škodi znaša 60 %, prispevek voznika Mercedesa pa 40 % (drugi odstavek 154. člena Obligacijskega zakonika).
Iz zgornje obrazložitve je razvidno, zakaj pritožbeno sodišče ne sprejema nekaterih drugačnih stališč sodišča prve stopnje in kako vrednoti pritožbene navedbe. Zato se do njih posebej ne opredeljuje. Dodaja le, da pravdno sodišče ni vezano na odločitve, sprejete v prekrškovnem postopku, strokovno mnenje, pridobljeno izven postopka, pa predstavlja le navedbe strank in ne izvedenskega mnenja. Sklicevanja pravdnih strank na ugotovitve in odločitev v sodbi Okrajnega sodišča v Ljubljani ZSV 1835/2015 z dne 2. 10. 2017 ter na mnenje, ki ga je pridobila druga toženka, zato za odločitev v tej zadevi niso relevantna in se pritožbeno sodišče do njih posebej ne opredeljuje.