Jedro

Tožnik bi moral najprej pravico do gradnje, potem pa ustrezno upravno (gradbeno) dovoljenje za oba objekta pridobiti še pred začetkom gradnje vsakega od njiju. Za odločitev pa tudi ni relevantno tožnikovo sklicevanje na soglasje staršev kot prejšnjih lastnikov objekta, saj v zadevi ni sporno, da je bil investitor objektov ravno tožnik.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je prvostopni organ odločil, da mora tožnik kot zavezanec takoj po prejemu odločbe ustaviti gradnjo vkopane kleti tlorisnih dimenzij 3 x 6 m + 1,50 x 1 m, ki jo je pričel brez gradbenega dovoljenja graditi v letu 2000 in gradnjo nadstrešnice tlorisnih dimenzij 3 x 5 m, ki jo je pričel brez gradbenega dovoljenja graditi v letu 2010, vse na parc. št. 423/2 k.o. ... (1. točka izreka). Zavezanec mora oba objekta odstraniti do 1. 1. 2011 ter zemljišče pa vzpostaviti v prvotno stanje, sicer se bo opravila izvršba po drugi osebi na njegove stroške (2. točka izreka). V 3. točki izreka so določene prepovedi, ki veljajo za objekt, v naslednjih točkah pa je določeno, da pritožba zoper to odločbo ne zadrži izvršitve odrejenega ukrepa, da bo o stroških postopka izdan poseben sklep in da je dolžan zavezanec o odpravi pomanjkljivosti takoj obvestiti organ, ki je izdal odločbo. V obrazložitvi navaja, da je gradbena inšpektorica iz inšpekcijske pisarne Slovenska Bistrica z ugotovitvenim zapisnikom z dne 6. 7. 2010 in z zapisnikom o zaslišanju stranke z dne 14. 7. 2010 ugotovila, da je tožnik kot investitor v letu 2000 pričel z gradnjo navedene vkopane kleti tako, da je v lastni režiji zgradil zidano klet z ravno AB stropno ploščo zgoraj navedenih dimenzij. Pred pričetkom del si je pridobil lokacijsko informacijo Občine Slovenska Bistrica št. 50/35/79672004 z dne 16. 9. 2004, iz katere pa je razvidno, da ne gre za gradnjo enostavnega objekta za lastne potrebe (za katerega gradbeno dovoljenje ne bi bilo potrebno), temveč za gradnjo nezahtevnega objekta po pogojih takrat veljavnega Pravilnika o vrstah zahtevnih, manj zahtevnih in enostavnih objektov, o pogojih za gradnje enostavnih objektov brez gradbenega dovoljenja in o vrstah del, ki so v zvezi z objekti in pripadajočimi zemljišči (Pravilnik, Uradni list RS, št. 114/03, 130/04), za katerega pa je gradbeno dovoljenje potrebno. Zemljiškoknjižna lastnika parcele posega št. 423/2 k.o. ... sta tožnik A.A. (ki je tudi investitor) do ½ in tožnikov pokojni oče B.B. starejši do ½, zapuščinski postopek po pokojnem B.B. st. pa še ni zaključen. Do dneva inšpekcijskega pregleda je bila gradnja zidane vkopane kleti z ravno AB stropno ploščo končana, nedokončana nadstrešnica pa obsega le gramozno nasutje in štiri točkovne temelje z vgrajenimi kovinskimi sidri za sidranje predvidenih stebrov. Nadstrešnico je investitor pričel brez gradbenega dovoljenja graditi v letu 2010, po obvestilu upravne enote z dne 30. 6. 2010, da mu zanjo ne more izdati gradbenega dovoljenja, pa je gradnjo ustavil. Ob zaslišanju je investitor izjavil, da gradbenega dovoljenja za gradnjo spornih objektov ne more dobiti, ker je le solastnik parcele posega do ½, zapuščinski postopek po umrlem očetu kot lastniku druge polovice parcele pa se vleče že 18 let. Glede na določbo 33. člena takrat veljavnega Zakona o graditvi objektov (ZGO, Uradni list SRS, št. 14/84 in 59/96), bi moral tožnik kot investitor vkopane kleti imeti gradbeno dovoljenje že ob začetku gradnje leta 2000, prav tako pa tudi po sedaj veljavnem ZGO-1 (Zakon o graditvi objektov, Ur. list RS, št. 102/04-UPB1 s spremembami). Po določbah ZGO-1 in sedaj veljavne Uredbe o vrstah objektov glede na zahtevnost (Uredba, Uradni list RS, št. 37/2008) si je treba tako za nadstrešek, kot tudi za vkopano klet, pridobiti gradbeno dovoljenje, saj se gradnja obeh prišteva med manj zahtevne objekte po določbah 1.8 točke 2. člena ZGO-1 in določbah Uredbe. Niti navedena klet, niti nadstrešek, se torej ne prištevata med enostavne objekte, ki se lahko gradijo brez gradbenega dovoljenja. Poleg tega tudi sicer niso izpolnjeni pogoji po 12. in 13. členu Uredbe, saj investitor ne razpolaga s pravico gradnje na zemljišču posega (ni edini lastnik), poleg tega na predmetni parceli tudi ni drugih legalno zgrajenih objektov, h katerim bi nadstrešnica lahko spadala.

Drugostopni organ v svoji odločbi, s katero je tožnikovo pritožbo zavrnil kot neutemeljeno, navaja, da gre za objekta, za katera bi pritožnik moral imeti gradbeno dovoljenje, pa ga nesporno nima. V kakšne namene je pritožnik sporno klet postavil, na odločitev v obravnavani zadevi ne vpliva, prav tako ne vplivajo njegove težave glede lastništva, dolgotrajnega zapuščinskega postopka in prizadevanje v smeri pridobivanja gradbenega dovoljenja.

Tožnik v tožbi navaja, da je zemljišče posega zazidljivo stavbno zemljišče, na katerem je možna gradnja stanovanjskih in ne-stanovanjskih objektov. Lastnik polovice predmetne parcele je postal v letu 2010 na podlagi darilne pogodbe s strani svoje mame C.C. Sporno klet je ob očetovi pomoči zgradil leta 2000 na zemljišču svojih staršev in ob njihovi privolitvi. Takrat je mislil, da za njeno izgradnjo ne potrebuje gradbenega dovoljenja. Po očetovi smrti sta objekt skupaj z mamo potrebovala za hrambo orodja in kmetijskih pridelkov, saj ima (tožnik) tam brajde in veliko sadnih dreves. Čeprav se trudi, mu še ni uspelo pridobiti gradbeno dovoljenje, ker še ni končana zapuščinska obravnava po pokojnem očetu. Glede gradnje nadstrešnice pa je leta 2010 opravil samo pripravljalna dela, katera je ustavil takoj, ko je dobil s strani upravne enote obvestilo, da mu ne morejo izdati gradbenega dovoljenja. Smiselno predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo, sam pa si bo gradbeno dovoljenje uredil takoj, ko bo končana zapuščinska obravnava, saj ima arhitekturen načrt že v celoti pripravljen.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri napadeni odločbi iz razlogov, ki so razvidni iz njene obrazložitve in predlaga, da se tožba kot neutemeljena zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi tožnik smiselno priznava, da je investitor in uporabnik sporne vkopane kleti, katero je sicer leta 2000 zgradil ob soglasju in pomoči obeh staršev, ki sta bila takrat lastnika zemljišča posega. Sporno nadstrešnico, ki še ni končana, pa je začel postavljati sam leta 2010. Tudi ni sporno, da si za gradnjo navedenih dveh objektov ni pridobil gradbenega dovoljenja, prav tako ne prereka dejstva, da bi gradbeno dovoljenje moral imeti. Razlog, da ga ne more pridobiti zaradi neurejenih lastninskih odnosov, pa je neutemeljen oz. za odločitev ni relevanten.

V času, ko je tožnik kot investitor, ob soglasju in pomoči staršev kot takratnih lastnikov, zgradil sporno klet, je veljal ZGO, ki je v 33. členu določal, da se lahko začne graditi na podlagi gradbenega dovoljenja. Sporne kleti tudi po takrat veljavnih določbah ZGO ni bilo mogoče graditi brez gradbenega dovoljenja. Enako potrebuje gradbeno dovoljenje tudi po sedaj veljavnih določbah ZGO-1 oz. po določbah prej veljavnega Pravilnika in sedaj veljavne Uredbe. Ker je tožnik klet nesporno zgradil brez potrebnega gradbenega dovoljenja, gre za nelegalno gradnjo, zoper katero mora gradbeni inšpektor ukrepati po določbah 152. člena ZGO-1, zato je izpodbijani akt v tem delu zakonit. Vsebinsko enako velja za gradnjo sporne nadstrešnice, za katero tožnik kot investitor sam pravi, da je gradnjo ustavil takoj, ko je prejel obvestilo upravne enote, da zanjo potrebuje gradbeno dovoljenje.

Poleg tega, da je za oba sporna objekta gradbeno dovoljenje potrebno že zato, ker niti po prej veljavni, niti po sedanjih predpisih (Pravilniku in sedaj Uredbi) ne spadata med enostavne objekte, za katere gradbeno dovoljenje ni potrebno, pa tožnik ne izpolnjuje pogojev za kakršnokoli gradnjo na parceli posega že zato, ker ni izkazal pravico graditi, saj ni lastnik te parcele do celote (ampak le do ½), niti ni pravico do gradnje izkazal na kakšen drugi način (npr. z ustrezno listino drugega solastnika ali sedaj njegovih pravnih naslednikov).

Tožbeni ugovor, da kljub trudu ne uspe pridobiti gradbenega dovoljenja, je glede na povedano neutemeljen, saj bi si tožnik moral najprej pravico do gradnje, potem pa ustrezno upravno (gradbeno) dovoljenje za oba objekta pridobiti še pred začetkom gradnje vsakega od njiju.

Prav tako je glede kleti neutemeljeno oz. za odločitev ni relevantno tožnikovo smiselno sklicevanje na soglasje staršev kot prejšnjih lastnikov, saj v zadevi ni sporno, da je bil investitor obeh objektov ravno tožnik, ki tega dejstva niti ne prereka. Okoliščina, da je klet gradil s soglasjem in celo ob pomoči staršev, pa na samo odločitev ne vpliva.

V ostalem se sodišče sklicuje še na razloge obeh upravnih organov v skladu z drugim odstavkom 71. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Ur. list RS št. 105/06, 62/010).

Glede na navedeno je sodišče ugotovilo, da je bila odločitev upravnega organa zakonita, zato je tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.