Jedro

Že eno samo neskladje, ki ga prosilec za azil v zvezi s svojo zgodbo ne zna logično pojasniti, zadošča za utemeljen sklep, da prosilec zlorablja azilni postopek. Da je tožena stranka po tem, ko je ugotovila, da v tožnikovih izjavah obstajajo nelogičnosti, neskladja in nekonsistentnosti, tožnika soočila z njegovimi izjavami in mu dala možnost, da se glede tega opredeli in da zadevo pojasni, še ne pomeni, da je tožena stranka začela z izvedbo rednega azilnega postopka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) v zvezi z 2. odstavkom 39. člena Zakona o azilu (ZAzil-UPB1, Uradni list RS, št. 134/2003 in 85/2005 - odl. US) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 9.11.2005; s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je tožnika oprostilo plačila sodnih taks. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka kot očitno neutemeljeno zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje azila v Republiki Sloveniji, ki jo je podal dne 14.9.2005, in sicer na podlagi 1. alinee 2. odstavka 35. člena v zvezi z 2. in 5. alineo 36. člena ZAzil ter mu določila, da mora zapustiti Republiko Slovenijo v roku enega dne od pravnomočno končanega azilnega postopka.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje pritrdilo stališču tožene stranke, da so bili v obravnavanem primeru izpolnjeni pogoji za odločanje po 2. odstavku 35. člena ZAzil in da so podani razlogi za zavrnitev tožnikove prošnje kot očitno neutemeljene. Tožnik v tožbi navaja, da prevod njegovih izjav ni bil pravilen, do razhajanj v njegovih izjavah pa naj bi prišlo predvsem zaradi nestrokovnega prevoda prevajalca. Kot izhaja iz zapisnika z dne 14.9.2005, je tožnik izjavil, da se s tolmačem dobro razume, po zaslišanju pa je bil tožniku zapisnik prebran in nanj ni imel pripomb. Podpisal je vsako stran zapisnika posebej, če pa se s prevodom ni strinjal, je imel po mnenju sodišča prve stopnje možnost, da bi to tudi povedal, vendar takrat na zapisan prevod tožnik ni imel nobenih pripomb. Sodišče prve stopnje zato ne more sprejeti tožnikovih tožbenih ugovorov, da je do razhajanj v njegovih izjavah prišlo zaradi napačnega oziroma nestrokovnega prevoda tolmača. Tudi po presoji sodišča prve stopnje je tožena stranka pravilno ugotovila, da v tožnikovih izjavah prihaja do kontradiktornosti tako glede tega, kje je prebival po vrnitvi iz Nemčije, kako in kje je pridobil denar, s katerim se je preživljal, katere osebe oziroma družina se mu je želela krvno maščevati in od koga je to izvedel ter kolikokrat so ga iskale osebe, ki naj bi se mu krvno maščevale. Sodišče prve stopnje ugotavlja, da je tožena stranka po tem, ko je ugotovila, da v tožnikovih izjavah obstajajo nelogičnosti, neskladja in nekonsistentnosti, tožnika soočila z njegovimi izjavami in mu dala možnost, da se glede tega opredeli in da zadevo pojasni (199. odstavek Priročnika o postopkih in kriterijih za določitev statusa begunca, Visoki komisariat ZN za begunce, Ženeva, januar 1992, kar je tudi standard dokaznega prava po stališču pritožbenega sodišča, kot izhaja iz njegove sodbe, št. I Up 906/2001 z dne 24.10.2001), vendar tožnik neskladij med svojimi izjavami ni zadovoljivo pojasnil. Ena izmed dolžnosti, ki jo imajo prosilci za azil v azilnem postopku (in kar je bilo tožniku v njegovem jeziku razloženo kar dvakrat), je, da morajo govoriti resnico, ker navajanje lažnih in nepravilnih dejstev lahko pomeni takojšnjo sklenitev upravnega postopka v okviru očitno neutemeljene prošnje za azil. Iz sodbe pritožbenega sodišča, št. I Up 1611/2005, izhaja, da lahko že eno samo neskladje, ki ga prosilec za azil v zvezi s svojo zgodbo ne zna logično pojasniti, zadošča za utemeljen sklep, da prosilec zlorablja azilni postopek, to pa se je po presoji sodišča prve stopnje zgodilo tudi v obravnavanem primeru. V zvezi s presojo zakonitosti ocene verodostojnosti prosilca za azil v upravnem sporu je pritožbeno sodišče v zadevi I Up 867/2002 z dne 18.7.2003 postavilo standard, da mora biti prosilčeva izpoved, če v azilnem postopku ne predloži nobenega dokaza za svoje trditve o preganjanju v izvorni državi, jasna, natančna in konsistentna. Če je izpovedba prosilca notranje konsistentna in dovolj verjetna, ni potrebno, da bi bile navedbe prosilca za azil potrjene z določenimi listinami. Po presoji sodišča prve stopnje pa tožnikova izpoved ni notranje konsistentna, saj v njegovih izjavah prihaja do nasprotij, ki jih tožnik ni zadovoljivo pojasnil. Po presoji sodišča prve stopnje je tako tožnik lažno predstavil razloge za azil, prošnjo za azil pa je vložil z namenom, da bi odložil prisilno odstranitev iz države. Mednarodne pogodbe, na katere se v tožbi sklicuje tožnik, kot tudi Ustava Republike Slovenije, prepovedujejo izročitev oziroma izgon osebe, če obstaja realna nevarnost, da bo oseba v takem primeru izpostavljena nečloveškemu ravnanju, vendar pa po presoji sodišča prve stopnje takšna nevarnost v konkretnem primeru ne obstaja.

Tožnik v pritožbi zoper izpodbijano sodbo ponavlja tožbene navedbe in še dodaja: Dejstvo je, da krvno maščevanje obstaja, o čemer pričajo tudi objektivna poročila mednarodnih nevladnih organizacij. Prav tako je nedvomno resnično dejstvo, da takšna oblika nevarnosti grozi njemu v primeru vrnitve v izvorno državo. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo njegove obrazložitve o okoliščinah pri prevajanju, zaradi katerih je prišlo do določenih odstopanj med njegovimi izjavami, kot se tudi ni opredelilo do dejstva, da ga tožena stranka ni soočila z vsemi kontradiktornimi izjavami, ampak zgolj s tremi, ki pa jih je na zaslišanju pojasnil, s čimer je izkazal, da njegov namen nikakor ni zloraba azilnega postopka. Tožena stranka ni ugotavljala dejanskega namena vložitve njegove prošnje in po njegovem mnenju ni utemeljila, da ne bi potreboval zaščite v obliki azila. Iz navedenega izhaja, da se dejansko ne more vrniti na Kosovo, saj vrnitev zanj nikakor ne bi bila varna oziroma je utemeljeno lahko usodna. Tudi v primeru, če bi bila njegova vrnitev v izvorno okolje za njega kot Albanca sicer varna, glede na okoliščine, v katerih se nahaja, zanj osebno takšna vrnitev ni varna oziroma je utemeljeno lahko usodna. Določba 3. člena EKČP varuje osebo pred vračanjem v državo, v kateri obstoji realna možnost, da bo izpostavljena nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju. Ta pravica je absolutna in je države ne morejo omejiti (EKČP se nanaša na vse osebe, ki se nahajajo na ozemlju države podpisnice, država mora v EKČP zagotovljene pravice in svoboščine omogočiti vsakomur, ki se nahaja na njenem ozemlju). Predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbi, odpravi izpodbijano odločbo tožene stranke in vrne zadeve toženi stranki v ponoven postopek, podrejeno pa, da razveljavi izpodbijano sodbo in zadevo vrne sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Kot sta tožniku pravilno pojasnila že sodišče prve stopnje in tožena stranka, je mogoče prošnjo za azil zavrniti v pospešenem postopku na podlagi 2. odstavka 35. člena ZAzil, kadar je za to podan kateri izmed razlogov iz treh alinej navedenega odstavka. Za zavrnitev prošnje za azil kot očitno neutemeljene torej zadošča že obstoj enega od v treh alinejah navedenih razlogov. V tem primeru pa sta tudi po presoji pritožbenega sodišča izpolnjena razloga iz 1. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil v povezavi z 2. in 5. alineo 36. člena ZAzil. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, saj to izhaja iz podatkov in listin v upravnih spisih, da v tožnikovih izjavah prihaja do kontradiktornosti tako glede tega, kje je prebival po vrnitvi iz Nemčije, kako in kje je pridobil denar, s katerim se je preživljal, katere osebe oziroma družina se mu je želela krvno maščevati in od koga je to izvedel ter kolikokrat so ga iskale osebe, ki naj bi se mu krvno maščevale. Po tožnikovi prošnji za priznanje azila v Republiki Sloveniji, ki jo je podal dne 14.9.2005, je tožena stranka tožnika o teh okoliščinah in njihovem razčiščenju zaslišala dne 18.10.2005. Pritožbeno sodišče meni, da s tem tožena stranka ni začela z izvedbo rednega azilnega postopka, saj je le razčiščevala kontradiktornosti v prvih tožnikovih izjavah, podanih ob vložitvi prošnje, ki pa so že same po sebi zadoščale za ugotovitev očitne neutemeljenosti tožnikove prošnje. Po presoji pritožbenega sodišča je tožena stranka pravilno po tem, ko je ugotovila, da v tožnikovih izjavah obstajajo nelogičnosti, neskladja in nekonsistentnosti, tožnika soočila z njegovimi izjavami in mu dala možnost, da se glede tega opredeli in da zadevo pojasni, vendar tudi po mnenju pritožbenega sodišča tožnik neskladij med svojimi izjavami ni zadovoljivo pojasnil. Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da lahko že eno samo neskladje, ki ga prosilec za azil v zvezi s svojo zgodbo ne zna logično pojasniti, zadošča za utemeljen sklep, da prosilec zlorablja azilni postopek, to pa se je tudi po presoji pritožbenega sodišča zgodilo v obravnavanem primeru.

Tudi pritožbeno sodišče meni, da, glede na podatke in listine v upravnih spisih, ni mogoče sprejeti tožnikovih tožbenih ugovorov, ki jih ponavlja v pritožbi zoper izpodbijano sodbo, da je do razhajanj v njegovih izjavah prišlo zaradi napačnega oziroma nestrokovnega prevoda tolmača. Tudi po presoji pritožbenega sodišča, kar izhaja iz podatkov in listin v upravnih spisih, tožnikova izpoved ni notranje konsistentna, saj v njegovih izjavah prihaja do nasprotij, ki jih tožnik ni zadovoljivo pojasnil. Zato je tožena stranka na ustrezen način ugotovila ključna dejstva in tudi pravilno uporabila določbe ZAzil in zato tudi pritožbeno sodišče sledi utemeljitvi in razlogom, ki jih je v obrazložitvi izpodbijane odločbe navedla tožena stranka.

Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da mednarodne pogodbe, na katere se v tožbi sklicuje tožnik, kot tudi Ustava Republike Slovenije, prepovedujejo izročitev oziroma izgon osebe, če obstaja realna nevarnost, da bo oseba v takem primeru izpostavljena nečloveškemu ravnanju, vendar tudi po presoji pritožbenega sodišča takšna nevarnost za tožnika v konkretnem primeru ne obstaja, kar izhaja iz podatkov in listin v upravnih spisih.

Pritožbeno sodišče kot nedopusten zavrača pritožbeni ugovor zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Ta ugovor je mogoče s pritožbo v upravnem sporu uveljavljati le, če je dejansko stanje ugotavljalo sodišče prve stopnje samo, tega pa v obravnavanem primeru ni (5. odstavek 72. člena ZUS).

Kot neutemeljen pritožbeno sodišče zavrača tudi pritožbeni ugovor bistvene kršitve pravil postopka v upravnem sporu. Po 4. odstavku 72. člena ZUS je namreč takšna kršitev pravil postopka podana le, kadar je to vplivalo ali bi moglo vplivati na pravilnost in zakonitost sodbe. To pa v obravnavanem primeru tudi po presoji pritožbenega sodišča ni. Tožnikova prošnja za azil je bila namreč zavrnjena kot očitno neutemeljena, za kar so bili po presoji pritožbenega sodišča izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji. Vsako nadaljnje ugotavljanje okoliščin za priznanje azila pa ne bi moglo vplivati na spremembo pravilne presoje sodišča prve stopnje in tožene stranke, da je tožnik lažno predstavil razloge za azil, prošnjo za azil pa je vložil z namenom, da bi odložil prisilno odstranitev iz države. Tožnik pa niti v tožbi zoper izpodbijano odločbo tožene stranke niti v pritožbi zoper izpodbijano sodbo ni navedel okoliščin, ki naj bi jih ugotavljali v azilnem postopku in ki naj bi dokazovale, da njegova prošnja za azil ni očitno neutemeljena.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano sodbo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.