Jedro

Določba 46. člena ZUstS določa pogoje za spremembo oziroma odpravo odločbe; z ustavno odločbo U-I-130/01 z dne 23. 5. 2002 pa je Ustavno sodišče pojasnilo, kako se morajo razlagati 3. točka 3. člena, 4. člen ter 31. in 32. člen ZDen, in zato ta odločba ni podlaga za uporabo pravnega sredstva po citirani določbi ZUstS.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožnice zoper sklep Upravne enote A. z dne 10. 10. 2002, s katerim je prvostopni organ zavrgel zahtevo tožnice za odpravo oziroma spremembo pravnomočnega denacionalizacijskega sklepa SOP Občine A. z dne 22. 11. 1993 na podlagi 46. člena Zakona o ustavnem sodišču (v nadaljevanju: ZUstS).

V obrazložitvi je tožena stranka navedla, da v navedeni zadevi ni podlage za odpravo oziroma spremembo denacionalizacijske odločbe na podlagi 46. člena ZUstS, saj Ustavno sodišče z odločbo št. U-I-130/01 z dne 23. 5. 2002 ni odpravilo podzakonskega ali splošnega akta, izdanega za izvrševanje javnih pooblastil, na podlagi katerega bi bil izdan določeni upravni akt, temveč je v zvezi s pobudo tretje osebe za presojo ustavnosti 3., 4., 31. in 32. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju: ZDen), v povezavi z 9. členom ZDen odločilo, da ti členi niso v nasprotju z Ustavo RS, če se razlagajo na način, kot je to navedeno v obrazložitvi. Zato po oceni tožene stranke sprememba ali odprava akta, izdanega v denacionalizacijskem postopku, na tej podlagi ni dovoljena in je prvostopni organ iz tega razloga pravilno zavrgel zahtevo tožnice.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da je upravni organ njeno zahtevo za denacionalizacijo zavrnil iz razloga, ker je njena mama, ki je obdržala pravico uporabe, s pogodbo o odstopu užitka z dne 24. 11. 1962 in z darilno pogodbo z dne 9. 12. 1962 v korist tožeče stranke razpolagala. Sodišče pa je zavrnilo predlog za denacionalizacijo na podlagi 5. člena ZDen. Dejstvo torej je, da tožničin zahtevek v nobenem od postopkov ni bil obravnavan z vidika njegove utemeljenosti. Ker pa je Ustavno sodišče v svoji odločbi št. U-I-130/01 spoznalo navedena pravna stališča za neskladna z ustavo, je tožnica na temelju 46. člena ZUstS vložila zahtevo za odpravo denacionalizacijske odločbe. Z razlogi izpodbijane odločbe se načeloma strinja, vendar pa meni, da je bilo z uveljavitvijo citirane ustavne odločbe povzročeno stanje, ki je v očitnem nasprotju z ustavnim načelom enakosti iz 14. člena Ustave, zaradi česar bi že prvostopni upravni organ moral enako, kot velja za sodišča, prekiniti postopek in pred ustavnim sodiščem začeti postopek za oceno ustavnosti citirane ustavne odločbe oziroma ustavno sodišče seznaniti z neustavnimi učinkimi njegove odločbe. Uporaba 1. odstavka 155. člena Ustave in 44. člena ZUstS bi v konkretnem primeru pomenila, da pravnomočne protiustavne denacionalizacijske odločbe ni mogoče spremeniti. Navedeno pomeni, da je v tem primeru povzročena neenakopravnost denacionalizacijskih upravičencev pri uveljavljanju njihovih pravic iz naslova denacionalizacije, saj so njihovi zahtevki odvisni od hitrosti odločanja upravnih organov. Inštitut pravnomočnosti je res v interesu pravne varnosti, vendar je v obravnavanem primeru ravno zaradi pravne varnosti državljanov potrebno poseči po izjemi od splošne prepovedi povratne veljave pravnih aktov, ki jo je ustavodajalec, da bi neustavne učinke preprečil, predvidel v 2. odstavku 155. člena Ustave. Torej načelo enakosti in načelo enakega varstva pravic zahtevata, da se posamični protiustavni akti odpravijo oziroma spremenijo tako, da bodo vsem upravičencem, tudi tožnici, priznana procesna jamstva in da bodo vse odločitve v enakih dejanskih stanjih enake in skladne z ustavo. Do opisanega stanja ne bi prišlo, če bi se Ustavno sodišče poslužilo pooblastila, ki ga ima na podlagi 2. odstavka 40. člena ZUstS in 2. odstavka 155. člena Ustave. Da Ustavno sodišče tako ravna v podobnih primerih, kaže tudi ustavnosodna praksa (U-I-43/96 in U-I-29/96). Predlaga odpravo odločbe tožene stranke.

Zastopnik javnega interesa je udeležbo v postopku priglasil. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene trditve in se sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe, pri kateri vztraja ter predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba je neutemeljena.

Tožena stranka je obravnavala zahtevo po 46. členu ZUstS (Uradni list RS, št. 15/94, 64/01), torej ali so v obravnavani zadevi podani pogoji za spremembo oziroma odpravo denacionalizacijske odločbe, glede na citirano podlago. Določba 46. člena ZUstS določa pogoje za spremembo oziroma odpravo odločbe v primerih, ko je Ustavno sodišče RS odpravilo podzakonski predpis oziroma splošni akt, izdan za izvrševanje javnih pooblastil in je določena oseba zaradi tega utrpela škodljivo posledico. Tožena stranka v izpodbijani odločbi pravilno pojasnjuje pomen in dopustnost spremembe oziroma odprave posamičnega akta na podlagi te določbe, ter se zato sodišče v izogib ponavljanju na navedene razloge v celoti sklicuje (2. odstavek 67. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00, v nadaljevanju: ZUS), dodaja pa še, da je z ustavno odločbo U-I-130/01 z dne 23. 5. 2002 Ustavno sodišče pojasnilo, kako se morajo razlagati 3. točka 3. člena, 4. člen ter 31. in 32. člen ZDen. Torej ustavna odločba, ki naj bi bila po mnenju tožnice podlaga za uporabo 46. člena ZUstS, ne odpravlja ne podzakonskega predpisa in tudi ne splošnega akta. V obravnavani zadevi torej okoliščine za uporabo določbe 46. člena ZUstS ne obstajajo, zato je prvostopni organ pravilno zavrgel zahtevo tožnice, saj po zahtevani pravni podlagi ta ni dovoljena. Neutemeljeni so glede na navedeno tudi vsi ostali tožbeni ugovori, s katerimi se tožeča stranka spušča v pravilnost odločitve v pravnomočni denacionalizacijski zadevi.

Neutemeljeni so nadalje tudi ugovori, v katerih tožnica uveljavlja kršitve upravnega postopka. Pristojnosti odločanja Ustavnega sodišča so določene v 21. členu ZUstS, postopek za preverbo ustavnosti lastne odločbe ni predviden. Tudi ni dolžnost organa, da prekinja upravni postopek za seznanitev Ustavnega sodišča z neustavnimi učinki njihove odločbe.

Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

Tožeča stranka je predlagala, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka, kar je v skladu z 3. odstavkom 23. člena ZUS, ki določa, da v primerih, ko sodišče odloča le o zakonitosti upravnega akta, tako je sodišče odločalo v tej zadevi, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.