Jedro

Kljub temu, da toženka ni obiskovala predavanj niti ni pristopila k nobenemu izpitu, je šele po koncu šolskega leta tožeči stranki pisno sporočila, da prekinja Pogodbo. Stališče, da vtoževana terjatev obstoji, je materialnopravno pravilno. Tožeča stranka tako ni bila dolžna toženke pozivati, naj se udeleži predavanj in opravlja izpite. Vtoževana terjatev ni zastarala.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Tožena stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je vzdržalo v veljavi 1. in 3. točko izreka Sklepa o izvršbi VL 88931/2011 z dne 23. 6. 2011, tako da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 680,00 EUR glavnice in 36,00 EUR stroškov izvršilnega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ter toženi stranki naložilo v plačilo 57,00 EUR nadaljnjih pravdnih stroškov tožeče stranke, s pripadki.

Toženka se pritožuje „iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP“ (Zakon o pravdnem postopku) in predlaga, da višje sodišče prvostopenjsko sodbo razveljavi in pošlje v ponovno odločanje ali pa samo odloči. Sodišče se je postavilo na izhodišče, da vtoževana terjatev nedvomno obstoji in presojalo le, ali je terjatev zastarana, čeprav je tožena stranka ugovarjala zahtevku tako po temelju kot po višini. V obrazložitvi ni razlogov o odločilnih dejstvih, zato sodbe ni mogoče preizkusiti. Ni pojasnjeno, zakaj sodišče ni upoštevalo ugovorov v smeri določil Pogodbe o izobraževanju, kjer ni nikjer navedeno, da je zavezana k plačilu celotne šolnine, čeprav predavanj in izpitov ne opravlja. Določila pogodbe niso jasna in jih je potrebno po 83. členu OZ (Obligacijski zakonik) razlagati v korist toženke. Podani sta procesni kršitvi po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je o odločilnih dejstvih podano nasprotje o tem, kar se navaja v razlogih sodbe ter med samo vsebino listin. Zmotno je tudi stališče, da za vtoževano terjatev velja petletni zastaralni rok, saj gre nedvomno za občasno terjatev, ki po 347. členu OZ zastara v treh letih od zapadlosti vsake posamezne dajatve.

Pritožba ni utemeljena.

Za spore, kakršen je obravnavani, ko tožbeni zahtevek ne presega 2.000,00 EUR, ZPP predpisuje poseben postopek – postopek v sporih majhne vrednosti (442. do 458. člen ZPP). V teh sporih sta poudarjani načeli pospešitve in ekonomičnosti postopka, zaradi česar je omejeno načelo materialne resnice, kar se med drugim odraža v tem, da prvostopenjske sodbe ni mogoče izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in relativnih bistvenih kršitev določb postopka (prvi odstavek 458. člena ZPP). Pritožbeno sodišče zato pritožbo obravnava ob upoštevanju dejanskih ugotovitev prvega sodišča. Sicer pa teh pritožba niti ne izpodbija obrazloženo.

Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da sta pravdni stranki 26. 9. 2007 sklenili Pogodbo o izobraževanju (v nadaljevanju: Pogodba). Za razsojo relevantno materialno pravo so določila te Pogodbe. Pogodba v 5. členu jasno določa, da se lahko prekine na podlagi pisne zahteve ene od pogodbenih strank. Ker gre za jasno določilo, posebna razlaga ni potrebna. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženka plačala le prvi obrok šolnine. Kljub temu, da ni obiskovala predavanj niti ni pristopila k nobenemu izpitu, je šele po koncu šolskega leta, več kot pet mesecev od zapadlosti zadnjega obroka šolnine, tožeči stranki pisno sporočila, da prekinja Pogodbo, in sicer je to bilo 18. 9. 2008. Čeprav prvostopenjsko sodišče ni izrecno zapisalo, da Pogodba ni bila prekinjena, to jasno izhaja iz ugotovitev v sodbi, tako da jo je mogoče preizkusiti in uveljavljana kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Stališče, da vtoževana terjatev obstoji, je materialnopravno pravilno.

Obrazložitev izpodbijane sodbe vsebuje tudi odgovore na ugovorne trditve tožene stranke, da ji šolnine ni bilo potrebno plačati, ker ni obiskovala predavanj in opravljala izpitov. Prvostopenjsko sodišče je pojasnilo, da obiskovanje predavanj ni obvezno, toženka se je očitno odločila, da jih ne bo obiskovala in ne bo opravljala izpitov. Tožeča stranka torej ni bila dolžna toženke pozivati, naj se udeleži predavanj in opravlja izpite. Toženka bi morala tožeči stranki skladno s 5. členom Pogodbe sporočiti, da se izobraževanja ne bo udeleževala, le v tem primeru bi bila prosta obveznosti plačila ostalih obrokov šolnine, razen prvega, ki je nevračljiv (3. člen Pogodbe). Pogodba je tako dovolj jasna. Le če se iz nje iztrga le tretji člen, kot je storila tožena stranka, se jo lahko prikaže kot nejasno. Nasprotij med ugotovitvami prvostopenjskega sodišča in zapisi v pogodbi ni, tako da tudi uveljavljana kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

O ugovoru zastaranja je prvostopenjsko sodišče zavzelo pravilna materialnopravna stališča, ki jih je tudi jasno in natančno obrazložilo, tako da se pritožbeno sodišče v tem delu v celoti sklicuje na obrazložitev prvostopenjskega sodišča. Iz 2. člena Pogodbe povsem nedvoumno izhaja, da sta se pravdni stranki dogovorili za obročno plačilo šolnine, za obročna odplačila pa glede na drugi odstavek 347. člena OZ ni predpisan triletni zastaralni rok; torej velja splošni petletni zastaralni rok (346. člen OZ). Vtoževana terjatev ni zastarala.

Ker niso podani ne v pritožbi uveljavljani pritožbeni razlogi, ne tisti, na katere je dolžno pritožbeno sodišče skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Nosi jih tožena stranka sama, saj s pritožbo ni uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP).