Jedro

Določbe čl. 207 ZOZ določa pravna podlaga solidarne odgovornosti naročnika in izvajalca del po podjemni pogodbi in se ne nanaša le na odgovornost naročnika in izvajalca gradbene pogodbe, kot ene od podvrst podjemne pogodbe.

Izrek

Pritožba tožene stranke se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu.

Tožena stranka sama nosi svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 26.1.2004, izdano v postopku v sporu majhne vrednosti, razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 89.245,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.12.2001 dalje do plačila in ji povrniti 168.836,00 SIT s pp. pravdnih stroškov. Preostali obrestni del zahtevka tožeče stranke, ki se nanaša na obdobje od 10.11.2001 do 4.12.2001, je sodišče prve stopnje zavrnilo.

Zoper prisodilni del in izrek o stroških se je pravočasno pritožila tožena stranka. V pritožbi je uveljavljala pritožbena razloga absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlagala, da se njeni pritožbi ugodi in sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da se tožbeni zahtevek tožnice v celoti zavrne, tožeči stranki pa naloži v povrnitev pravdne stroške tožene stranke, podredno pa, da se sodba v izpodbijanem delu razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. V pritožbi je navajala, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožena stranka odgovorna za zimsko vzdrževanje in prevoznost ceste V.-R. T. in da ga je za sezono 2001/2002 na podlagi pogodbe o izvajanju zimske službe zaupala oz. oddala izvajalcu A. M. K. s.p. L.. Ta je s pogodbo prevzel tudi materialno in kazensko odgovornost za pravilno in vestno opravljanje pogodbenih zadolžitev. Pravilen je tudi zaključek sodišča, da je škodni dogodek s plužnim vozilom povzročil izvajalec M. K. s.p., čigar odgovornost izhaja tako iz dol. čl. 154/I in 174 ZOR, kot tudi iz določbe 4. čl. pogodbe o izvajanju. Sodišče prve stopnje pa je materialnopravno zmotno presodilo, da ugovor pasivne legitimacije tožene stranke ni utemeljen, ter v zvezi z odgovornostjo tožene stranke zmotno uporabilo določbo čl. 207 ZOR. Sodišče prve stopnje je namreč zmotno zaključilo, da je tožena stranka kot naročnik pluženja javne ceste, ki je v njenem upravljanju, v zvezi s katerim je prišlo do škodnega dogodka, na podlagi določbe čl. 207 ZOR tožnici solidarno odgovorna za škodo. Določba čl. 207 ZOR v konkretnem primeru ni uporabna in je sodišče prve stopnje tej določbi dalo preširok pomen. Navedena določba izrecno določa, da naročnik in izvajalec del na nepremičnini odgovarjata solidarno tretjemu za škodo, ki sta mu jo povzročila v zvezi z izvajanjem teh del, pri čemer je poudarek na besedni zvezi "izvajanje del na nepremičnini". V konkretnem primeru pa ni šlo za izvajanje gradbenih ali podobnih del na nepremičnini, ampak za izvajanje zimske službe. Sodišče prve stopnje sicer o tem, da gre pri izvajanju zimske službe za izvajanje del na nepremičnini nima nobenih razlogov, zato je podana absolutna bistvena kršitev po 14. tč. II. odst. 339. čl. ZPP. Tožena stranka je izvajalcu K. naročila izvajanje zimske službe na cesti, ne pa na dvorišču tožnika, kjer je prišlo do škodnega dogodka, tako da tudi zato tožena stranka kot naročnik ne more biti odškodninsko odgovorna, saj je do škodnega dogodka prišlo izven obsega predmeta naročila. Med toženo stranko in njenim izvajalcem zimske službe gre za klasičen podjem, zato pa ni podlage za uporabo določbe čl. 207 ZOR, ki je predpisana le kot izjema in sicer pri gradbeni podjemni pogodbi. Torej pravne podlage za odškodninsko odgovornost tožene stranke ni, ta bi bila le, če bi v pogodbi za izvajalca takšno odgovornost toženka izrecno prevzela. Tega pa ni. Sodišču pa se je pripetila tudi absolutna bistvena kršitev iz 14. tč. II. odst. 339. čl. ZPP zaradi protislovnih razlogov o odločilnih dejstvih. Sodišče prve stopnje namreč v obrazložitvi navaja, da je M. K. s.p. s prevzemom naročila prevzel materialno in kazensko odgovornost za opravljanje pogodbenih zadolžitev, s čemer je seveda razrešil te odgovornosti toženo stranko. Sodišče prve stopnje pa tudi navaja, da je tožena stranka kot naročnik tožnici na podlagi določbe čl. 207 ZOR solidarno odgovorna. Sodišče prve stopnje je tudi bistveno kršilo določbe postopka glede presoje višine tožbenega zahtevka. Sodišče je namreč pri tem kršilo določbo 4. in 243. čl. ZPP, ko je o višini zahtevka odločilo na podlagi lastnih zaključkov in cenitve sodnega izvedenca kmetijske stroke, pridobljenega pred pravdo, tožena stranka pa je uporabi le-tega nasprotovala. Sodišče bi moralo za ugotovitev višine zahtevka postaviti izvedenca, ki ima potrebno strokovno znanje. Odločitev sodišča o višini tožničinega zahtevka dejansko sploh nima razlogov in je s tem podana bistvena kršitev po 14. tč. II. odst. 339. čl. ZPP. Sodišče prve stopnje je v zvezi s prisojo zakonskih zamudnih obresti zmotno uporabilo materialno pravo, ko je zakonske zamudne obresti tožnici prisodilo od 4.12.2001 dalje. Glede na določbo II. odst. 189. čl. ZOR se namreč škoda odmerja po cenah na dan izdaje sodne odločbe. Zato pa gredo od tega dne dalje šele zakonske zamudne obresti.

Nasprotna stranka na tožbene trditve ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Neutemeljeni so pritožbeni očitki pritožnika o materialnopravni zmotnosti razlage in uporabe določbe čl. 207 ZOR kot pravne podlage za odločitev o obstoju toženčeve odgovornosti v predmetnem postopku. Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovitev, da je tožena stranka v izvrševanju svoje obveznosti zimskega vzdrževanja in prevoznosti ceste V.-R. T., med katere spada tudi odstranjevanje in pluženje snega, kot naročnik z podjemno pogodbo o izvajanju zimske službe to prenesla na izvajalca, ta pa je med opravljanjem pluženja te ceste s tovornim vozilom zadel v sadno drevo tožeče stranke in ga poškodoval, s tem pa tožnici povzročil škodo, za katero je podana njegova (krivdna in objektivna) odškodninska odgovornost, pravilno ob uporabi čl. 207 ZOR ugotovilo obstoj toženčeve odškodninske odgovornosti. Sodišče prve stopnje je ob tem ugotovilo (in to obrazložilo v drugem odstavku na strani 3 sodbe), da pluženje ceste predstavlja izvajanje del na nepremičnini (torej tudi pritožbeni očitek o podanosti absolutne bistvene kršitve iz 14. tč. II. odst. 339. čl. ZPP, ker sodba o tem naj ne bi imela razlogov, ni utemeljen) ter da je izvajalec teh del po podjemni pogodbi s toženko škodo tožnici povzročil ob izvajanju teh del, zato pa je podana podlaga za solidarno odgovornost tožene stranke kot investitorja teh del po določbi čl. 207 ZOR. Tudi po presoji pritožbenega sodišča predstavlja pluženje snega iz cestne površine s tovornim avtomobilom izvajanje del na nepremičnini, kakršno v takšnem primeru pač predstavlja zemljišče, po katerem poteka cesta. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno razlagalo vsebino določbe čl. 207 ZOR ter temu določilu dalo pravilen pomen. Že iz samega zapisa celotnega določila tega člena, ki se glasi "naročnik in izvajalec del na nepremičnini odgovarjata solidarno tretjemu za škodo, ki sta mu jo povzročila v zvezi z izvajanjem teh del" izhaja, da se navedena določba nanaša na pravna razmerja med naročniki in izvajalci del na nepremičnini, torej na vsa podjemna razmerja v zvezi z deli na nepremičninah in ne le na gradbeno pogodbo kot eno od podvrste podjemne pogodbe in na izvajanje nedoločno opredeljenih del na nepremičnini in ne le na gradbena dela na nepremičnini, kar je sicer značilnost gradbene pogodbe (kot to opredeljuje določba čl. 630 ZOR). Tudi umestitev določbe čl. 207 v ZOR-u v (2) oddelek "povzročitve škode" in v okviru le-tega v (8) odsek "odgovornost več oseb za isto škodo" in ne v 13. poglavje ZOR-a, kjer je sicer urejena gradbena pogodba in njene posebnosti, ne dopušča razlage določbe čl. 207 ZOR tako, kot to trdi pritožnik. Torej da bi naj ta urejala le odgovornost med naročnikom in izvajalcem gradbene pogodbe, torej pogodbe po kateri bi se po izvajalcu na določenem zemljišču ali objektu izvajala gradbena dela (kot sicer opredeljuje naravo izvajalčevih opravil v gradbeni pogodbi določba čl. 630 ZOR). Pritožbene trditve tožene stranke o napačni oz. preširoki razlagi določbe čl. 207 ZOR so tako neutemeljeni. Glede na zgornje ugotovitve, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je M. K. s.p. kot izvajalec škodo tožnici povzročil ob izvajanju pluženja snega na cesti V.-R. T., kar je bilo tudi predmet podjemne pogodbe s toženo stranko, škodo pa je povzročil ob samem izvajanju pluženja snega s ceste na tem odseku, ko je pri obračanju vozila zaradi izvajanja pluženja zapeljal s samega cestišča, pri tem pa z vozilom zadel v drevo tožnice, pa so neutemeljeni tudi pritožbeni očitki tožene stranke, da njena odgovornost ni podana, ker je do škode prišlo izven obsega predmeta njenega naročila. Po določbi čl. 207 ZOR za naročnikovo odgovornost za škodo tretjim zadošča, da je to izvajalec del povzročil v zvezi z izvajanjem del po podjemni pogodbi, to pa je sodišče prve stopnje z zgornjimi ugotovitvami ugotovilo.

Določba čl. 207 ZOR o solidarni odgovornosti naročnika je kogentne narave, zato se naročnik takšne odgovornosti napram tretjim ne more razbremeniti s pogodbenim prenosom na drugega. Zato pa so materialnopravno zmotne pritožbene trditve tožene stranke o pravni pomembnosti njegovega dogovora z izvajalcem, zapisanega v 4. tč. pogodbe o izvajanju zimske službe.

Sodišče prve stopnje je v četrtem odstavku na strani 2 sodbe zapisalo svoje ugotovitve o vsebini pogodbe, ki jo je tožena stranka sklenila z izvajalcem M. K. s.p., še zlasti o vsebini določbe 4. čl. te pogodbe. Vendar pa razen zaključka o vsebini te točke pogodbe sodišče prve stopnje ni napravilo nobenih drugih zaključkov. Zato pa so neresnične in neutemeljene pritožbene trditve o podanosti absolutne bistvene kršitve iz 14. tč. II. odst. 339. čl. zaradi nasprotja zaključkov sodišča o "pogodbeni razrešitvi odgovornosti" in solidarni odgovornosti po čl. 207 ZOR.

Po določbi I. odst. 458. čl. ZPP se sme sodba, s katero je končan spor v postopku v sporu majhne vrednosti, pritožbeno izpodbijati samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz II. odst. 339. čl. ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Na takšno omejitev pritožbenih razlogov so bile stranke v vabilih na glavno obravnavo in v pravnem pouku izpodbijane sodbe poučene. Zato pa pritožbeno zatrjevanje, da je sodišče prve stopnje kršilo določila čl. 4 in 243 ZPP ter tako bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, predstavlja uveljavljanje nedopustnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz I. odst. 339. čl. ZPP. Pritožbeno sodišče zato takšnih očitkov ni obravnavalo.

Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki o podanosti absolutne bistvene kršitve iz 14. tč. II. odst. 339. čl. ZPP, ker bi naj sodba ne vsebovala razlogov o višini tožbenega zahtevka. Sodba na strani 4 (III. odst.) in 5 (I. odst.) zajema obsežne razloge sodišča prve stopnje o višini zahtevka (o višini škode), ki znatno presegajo standard obrazloženosti, kot ga za sodbe v sporih majhne vrednosti predpisuje določilo čl. 457/III ZPP. Zato so očitki o neobstoju razlogov o višini zahtevka neresnični in neutemeljeni.

Sodišče prve stopnje je višino tožničine premoženjske škode (navadne škode in izgubljenega dobička) ugotavljalo po stanju in cenovnih razmerah na dan 17.11.2001, ko je izvedenec kmetijske stroke to škodo ugotovil, tožeči stranki pa je prisodilo zakonske zamudne obresti od tako ugotovljene škode od 4.12.2001 dalje, ko je bila sicer tožena stranka seznanjena z takšno ugotovljeno višino škode. Torej je dne 17.11.2001, ko je po vrednostih razmer na ta dan sodišče ugotovilo višino škode, do tedaj nečista denarna terjatev tožnice postala čista terjatev, saj je bila ugotovljena v določni višini denarnega zneska. Zato pa glede na določilo čl. 186 in 277 ZOR pritožbeno izpodbijane prisojene obresti niso v nasprotju z določbo čl. 189 ZOR, kot to pritožbeno zatrjuje tožena stranka. Pritožbo tožene stranke je bilo zato tudi v tem delu zavrniti kot neutemeljeno.

Zaradi neutemeljenosti pritožbenih razlogov in dejstva, da se sodišču prve stopnje ni pripetila nobena od kršitev, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (II. odst. 350. čl. ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v pritožbeno izpodbijanem delu (čl. 353 ZPP).

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (I. odst. 154. čl. ZPP v zvezi s I. odst. 165. čl. ZPP).