Jedro

Carinarnica lahko podvomi v verodostojnost cene, navedene v fakturi (41. člen CZ). V tem primeru ugotovi carinsko osnovo carinarnica v skladu z določbami 35. - 37. člena CZ.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 175/97-7 z dne 21.4.1999.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je upravno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 31.12.1996. Z njo je ta zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Carinarnice C. z dne 13.11.1995. Z navedeno prvostopno odločbo je bil zavrnjen tožnikov ugovor zoper zapisnik Carinske uprave C. z dne 1.4.1994 o netočni prijavi blaga, carinjenega po uvozni carinski delaraciji z dne 31.3.1994 in določena carinska osnova za po navedeni deklaraciji uvožen osebni avto, v znesku 652.509,00 SIT ter tožniku naloženo naknadno plačilo carine in carinskih dajatev v skupnem znesku 11.748,00 SIT.

Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je tožnik prijavil za carinjenje rabljen in poškodovan osebni avto v vrednosti 380 CHF oziroma 369,48 SIT. Iz predložene fakture H.A.G. z dne 24.3.1994, naj bi bila vrednost vozila 3800 CHF. Carinarnica je menila, da navedena faktura ne more biti dokaz dejansko plačane cene, ker nima zaporedne številke in ne predstavlja registriranega poslovnega dogodka. Tudi cena v fakturi odstopa od vrednosti enakega ali podobnega vozila v državi izvoza. Ker ni imela podatkov, da bi vzela za carinsko vrednost dogovorjeno ceno za enako blago, kupljeno za uvoz v Slovenijo, ki bi se uvozilo v istem ali približno istem času, je carinsko osnovo določila v skladu s 1. odstavkom 37. člena Carinskega zakona (CZ), torej na drug ustrezen način. Vrednosti novega vozila, ki je po katalogu Evro taks 24.990 CHF, je prištela izven serijsko opremo - radio aparat s kasetofonov v vrednosti 170 CHF, zaradi poškodovanosti znižala vrednost za nadomestne dele, avtoličarska in kleparska dela za 5017 CHF, zaradi izrabljenosti zaradi uporabe treh let in enega meseca odštela 10356 CHF, zaradi več prevoženih kilometrov znižala vrednost za 2490 CHF, na način naveden v katalogu. Ker je bilo vozilo izvoženo iz Š., je odštela še 6,20 % davek. Tako ugotovljena vrednost znaša 6.871 CHF in skupaj s stroški prevoza v znesku 18.298,00 SIT predstavlja carinsko osnovo v znesku 652.509,00 SIT.

Po presoji sodišča prve stopnje drži, da je po določbi 34. člena CZ carinska osnova vrednost uvoženega blaga, to je dejansko plačana cena in se po določbi 1. odstavka 41. člena za carinsko osnovo vzame vrednost blaga, ki je navedena v prodajalčevi fakturi, pod pogojem, da ustreza določbam zakona, ki se nanašajo na dogovorjeno ceno.

Vendar ima carinarnica v določbi 3. odstavka 41. člena CZ pooblastilo, da v primeru, če faktura iz opravičenih razlogov ni predložena oziroma, če je carinarnica glede na okoliščine uvoza mnenja, da vrednost v fakturi ne ustreza določbam zakona o dogovorjeni ceni, ugotovi carinsko osnovo v skladu z določbami 35. - 37. člena CZ. Tudi po presoji sodišča prve stopnje pomanjkljiva faktura (brez številke), ob dejstvu da gre za uvoz rabljenega in poškodovanega vozila, je okoliščina, zaradi katere carinarnica utemeljeno ni vzela vrednosti blaga, navedenega v fakturi, ampak je osnovo določila po določbi 37. člena CZ. Po tej določbi se v primeru, če se carinska osnova ne more ugotoviti na podlagi 34., 35. in 38. člena tega zakona, ugotovi na drug ustrezen način. Zato je neutemeljen ugovor, da ni bilo osnove za določitev carinske osnove po določbi 37. člena CZ. Ker je bila ta osnova določena na podlagi posebej imenovane komisije o dejanskem stanju vozila in o njegovi vrednosti, sodišče ne dvomi, da je bila osnova pravilno določena.

Tožnik vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve v novo odločanje. Sodišče tožniku ni vročilo odgovora tožene stranke na tožbo. V upravnem postopku mu ni bila dana možnost, da se pred izdajo odločbe izjavi o dejstvih in okoliščinah. Sodišče prve stopnje ni razpisalo glavne obravnave. Sodba je nerazumljiva in je ni mogoče preizkusiti. Navajanje členov CZ se ne ujema z vsebino teh členov. Sodba nima dejanske utemeljitve. Sodišče določb 34. člena CZ sploh ni uporabilo. Člen 37 CZ ni podlaga za določitev. Sodišče ni dognalo ali je v fakturi in švicarski izvozni carinski deklaraciji navedena transakcijska vrednost ali ne. Odsotnost številke na fakturi še ne pomeni, da navedena vrednost ni transakcijska. Toženka v drugih postopkih upošteva tudi neoštevilčeno fakturo. Za uporabo člena 41/3 CZ niso bile izpolnjene predpisane predpostavke. Sodišče in toženka ignorirajo določbe CZ o transakcijski vrednosti. Pri odločanju je bilo dejansko uporabljeno navodilo bivše Zvezne carinske uporave (obvezna inštrukcija št. 1/87), ki napotuje na uporabo tujih katalogov. Tožena stranka je primerjala nekaj, kar je povsem neprimerljivo: ceno poškodovanega vozila s kataloško ceno nepoškodovanega vozila. Kršena je bila določba 37. člena CZ. Ni dopustno mešati domačih cen s tujimi. Ker je izpodbijal pravilnost carinske osnove, je jasno, da je izpodbijal tudi obračun razlike.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Zakon o upravnem sporu ne nalaga sodišču prve stopnje, da mora odgovor na tožbo vročiti tožniku, še zlasti ne tedaj, če odgovor na tožbo vsebuje le stališče, da tožena stranka vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe in predlaga zavrnitev tožbe. Sodišče prve stopnje je v zadevi odločilo na seji in na podlagi dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno v carinskem postopku, glavne obravnave pa tožnik niti ni zahteval. Izpodbijana sodba ima razloge, tako v pravnem kot dejanskem pogledu, sklicevanje na posamezne člene CZ se ujema z razlogi. Uveljavljane kršitve postopka zato niso utemeljene.

Tudi materialno pravo je bilo pravilno uporabljeno. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da lahko carinarnica podvomi v verodostojnost cene navedene v fakturi. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je carinarnica v konkretnem primeru utemeljeno podvomila v ceno. V takšnem primeru se ugotovi carinska osnova po določbah, kot je to pravilno navedlo sodišče prve stopnje. Pravilna je ocena, da carinske osnove ni bilo mogoče ugotoviti po določbah 35. in 36. člena zakona. Tožnik temu neutemeljeno ugovarja, pri tem pa niti ne navaja, da bi bile podane dejanske okoliščine za uporabo teh določb. V skladu z določbami carinskega zakona je bila tudi po presoji pritožbenega sodišča ugotovljena carinska osnova na podlagi ugotovitev posebej za to imenovane komisije (264. člen CZ) o dejanskem stanju vozila in njegovi vrednosti ter ob upoštevanju podatkov že navedenega kataloga. Katalog je bil pri tem uporabljen le kot pripomoček. Vsi pritožbeni ugovori v tej smeri zato nimajo podlage. Iz podatkov poslanih spisov sicer ni razvidno, da bi tožniku bil vročen zapisnik o komisijski ocenitvi uvoženega avtomobila z dne 1.4.1994, vendar po presoji pritožbenega sodišča ta kršitev pravil postopka ni vplivala na odločitev. Tožniku je namreč po podatkih spisov bil vročen zapisnik o ugotovljenem dejanskem stanju uvoženega avtomobila z dne 17.5.1994 in ker je tožnik tem ugotovitvam ugovarjal, je bila v skladu z zakonom opravljena še komisijska cenitev.

Pritožbeno sodišče tudi zavrača pritožbeni ugovor o nepravilnem obračunu dajatev, saj tožnik šele v pritožbi in to ne da bi konkretno zatrjeval drugačen obračun, le pavšalno izpodbija tudi sam obračun dajatev.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.