Jedro

Pri odločanju o znesku denarne odškodnine je ostalo dejansko stanje nepopolno razjasnjeno, ker sodišče ni ugotavljalo, ali je bila akontacija na odškodnino za poškodovan avtomobil, ki jo je tožnik (oškodovanec) prejel od tožene zavarovalnice pred vložitvijo tožbe tolikšna, da je po merilih ob izplačilu pomenila povrnitev celotne škode, pa tudi, ker ni ugotavljalo, ali ni bila škoda delno oz. v celoti reparirana še preden je o zahtevku odločalo s sodbo.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in zadeva vrne prvemu sodišču v novo sojenje.

O stroških pritožbenega postopka bo odločeno s končno odločbo.

Obrazložitev

Prvo sodišče je v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika, da naj mu povrne tožena stranka gmotno škodo v višini 62.182,00 SIT z obrestmi, ki jo je utrpel, ker je zavarovanka tožene stranke s svojim avtomobilom dne 12.6.1988 poškodovala njegov avtomobil. Od škode ocenjene po cenah ob izdaji sodbe 79.526,20 SIT je odštelo nominalne zneske, ki jih je že izplačala tožena stranka na račun odškodnine z obrestmi, skupaj 17.344,20 SIT. Toženi stranki je tudi naložilo, da je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka 43.661,00 SIT z obrestmi.

Tožena stranka izpodbija omenjeno sodbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava.

Višjemu sodišču predlaga, da naj sodbo spremeni, ali jo razveljavi ter vrne zadevo prvemu sodišču v novo sojenje. Tožena stranka trdi, da je svojo obveznost do tožeče stranke izpolnila s tem, da ji je izplačala dne 25.1.1988 znesek 116,94 SIT in dne 24.6.1991 še 2.028,00 SIT s čemer je poravnala prvič 70 % škode, ki je nastala zaradi prometne nezgode in drugič preostalih 30 % te škode. Ne drži, da je bilo izplačano šele 17.344,20 SIT odškodnine. Sodišče opira odločitev na mnenje izvedenca z upoštevanjem obresti, ki niso realna osnova za izračun revalorizirane odškodnine. Pravilen obračun temelji na rasti cen na drobno.

V odgovoru na pritožbo obrazlaga tožeča stranka okoliščine zaradi katerih je mnenja, da prisojena odškodnina tudi po višini ni neutemeljena ter predlaga zavrnitev pritožbe.

Pritožba je utemeljena.

Med pravdnima strankama ni sporno, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki vso škodo na avtomobilu, ki jo je utrpela ob nezgodi 12.6.1988. Sodišče, ki upošteva tudi okoliščine, nastale po povzročitvi škode, prisodi oškodovancu odškodnino v znesku, ki je potreben, da postane njegov gmotni položaj takšen, kakršen bi bil, če ne bi bilo škodljivega dejanja (190. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju ZOR, Ur.l. SFRJ št. 29/78 do 57/89). V zvezi z pravilno uporabo tega in drugih pravil materialnega prava pa je po mnenju drugostopnega sodišča ostalo nepojasnjenih nekaj vprašanj, na katera utemeljeno opozarja že tožena stranka. Predvsem je potrebno odgovoriti na vprašanje, ali je bila akontacija na odškodnino, ki jo je tožeča stranka nesporno prejela od tožene stranke pred vložitvijo tožbe, v času izplačila tolikšna, da je po merilih ob izplačilu pomenila povrnitev celotne škode. V takem primeru niti ne moremo več govoriti o akontaciji na odškodnino, pač pa le o plačilu popolne odškodnine, kot to trdi tožena stranka, kar je ob času plačila imelo za posledico, da je tožnikov zahtevek ugasnil (Poročilo VS SRS 1987/II, str. 20, tč. 1). V tej smeri prvo sodišče ni izvajalo dokazov in je ostalo dejansko stanje nepopolno razjasnjeno predvsem na podlagi vprašanj, na katera bi moral odgovoriti izvedenec.

Povračilo škode se praviloma odmerja po cenah ob izdaji sodne odločbe (2. odst., 189. čl. ZOR), kar pa velja predvsem za primere, ko škoda ob izdaji sodbe sodišča prve stopnje še ni reparirana. V konkretnem primeru sodišče druge stopnje v to močno dvomi, potem ko je od takrat, ko je bil avtomobil poškodovan, preteklo že precej časa in tožnik sam omenja rezervne dele, katere je moral kupiti, da je avto usposobil. Tožnik v odgovoru na tožbo tudi navaja, da je poškodovani avto prodal. Dejansko stanje je bilo zato, po mnenju sodišča druge stopnje, nepopolno razjasnjeno tudi o teh vprašanjih. V primeru, če je tožnik sam v celoti ali deloma popravil vozilo, se je njegov odškodninski zahtevek v celoti ali deloma spremenil v čisti denarni zahtevek, ki ga uveljavlja proti toženi stranki, glede katerega je potrebno uporabiti načelo denarnega nominalizma določeno v 394. členu ZOR, pri čemer se trenutek nastanka obveznosti ocenjuje po času nakupa nadomestnih delov oziroma opravljenega plačila cene popravila.

Padec vrednosti zneska, ki ga mora po omenjenem pravilu sodišče prisoditi v nominalnem znesku, krijejo v tem primeru le zamudne obresti.

Sodišče druge stopnje je mnenja, da je za pravilno ugotovitev dejanskega stanja v nakazanih smereh treba opraviti novo glavno obravnavo pred sodiščem prve stopnje ter je predvsem iz teh razlogov (355. člen Zakona o pravdnem postopku ZPP, Ur.l. SFRJ št. 4/77 do 27/90) razveljavilo s sklepom sodbo sodišča prve stopnje in mu vrnilo zadevo v novo sojenje (prvi odstavek 370. člena ZPP). S končno odločbo bo treba odločiti tudi o vseh pravdnih stroških med katere spadajo stroški tožeče stranke zaradi odgovora na pritožbo (tretji odstavek 166. člena ZPP).