Jedro

Če je bilo premoženje podržavljeno s pravnim poslom, ki v trenutku sklenitve ni bil ničen, ničnost pa je bila določena s 6. členom Odloka AVNOJ o prehodu sovražnikovega imetja v državno svojino, o državnem upravljanju imetja odsotnih oseb in o zasegi imetja, ki so ga okupatorske oblasti prisilno odtujile (Ur.l. DFJ, št. 2/45), je potrebno pri pravnem vprašanju, komu je bilo premoženje podržavljeno, upoštevati stališče Ustavnega sodišča RS (odločba Up 332/97 z dne 19.3.1998), po katerem je potrebno šteti, da je bilo premoženje podržavljeno že s samo uveljavitvijo Odloka AVNOJ.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 2846/97-20 z dne 27.10.1999.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugodilo tožbi tožečih strank in odpravilo odločbo tožene stranke št. ... z dne 23.9.1997 in zadevo vrnilo v ponoven postopek. Z navedeno odločbo je tožena stranka odpravila 1. točko izreka sklepa Upravne enote L., Izpostave C., št. ... z dne 26.6.1997 in zavrnila zahtevek prve tožeče stranke za vrnitev stavbnega zemljišča parc. št.6/3, vl. št. 153., k.o. G. predmestje 1, v naravi in za plačilo odškodnine za porušeni objekt G. v L.. S 1. točko izreka navedenega sklepa je organ prve stopnje zavrgel zahtevo prve tožeče stranke za denacionalizacijo predmetne nepremičnine, ker je ugotovil, da prva tožeča stranka in njen oče L.B. nista upravičenca do denacionalizacije. To ugotovitev je obrazložil z dejstvom, da se odločba Mestne zaplembne komisije št. Zpl ... v L. z dne 23.10.1945, s katero je bila predmetna nepremičnina podržavljena, glasi na ime H.W. Kupna pogodba z dne 23.11.1942, s katero sta prva tožeča stranka in njen oče L.B. pridobila predmetno nepremičnino, pa je bila razveljavljena z odločbo Okrajnega sodišča v Ljubljani, št. I Sp 2210/46-2 z dne 29.10.1946 na podlagi 7. člena Zakona o prenosu sovražnikovega premoženja v državno last in sekvestraciji premoženja odsotnih oseb (Uradni list FLRJ, št. 63/46 in 74/46). Ker je bila kupna pogodba razveljavljena, je organ prve stopnje štel, da predmetna nepremičnina ni bila podržavljena prvi tožeči stranki in njenemu očetu L.B. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbi tožečih strank in odpravilo odločbo tožene stranke na podlagi 2. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 65/97). V obrazložitvi izpodbijane sodbe navaja, da je bila ničnost pravnih poslov, sklenjenih po 6.4.1941, določena s 6. členom Odloka AVNOJ o prehodu sovražnikovega imetja v državno svojino, o državnem upravljanju imetja odsotnih oseb in o zasegi imetja, ki so ga okupatorske oblasti prisilno odtujile (Uradni list DFJ, št.2/45, v nadaljevanju Odlok AVNOJ), ki je začel veljati 21.11.1944. Odlok AVNOJ je bil naknadno potrjen z Zakonom o prenosu sovražnikovega premoženja v državno last in o sekvestraciji premoženja odsotnih oseb, ki je začel veljati 14.8.1946. V 6. členu Odloka AVNOJ je bila določena ničnost pravnih poslov oseb iz 1. člena tega odloka, ki so bili sklenjeni od 6.4.1941 do objave tega odloka ali so bili sklenjeni po njegovi objavi z namero, da preprečijo odvzem imovine. Navaja, da je pri pravni razlagi, komu je bilo v obravnavanem primeru premoženje podržavljeno, vezano na odločbo Ustavnega sodišča RS, št. Up 332/97 z dne 19.3.1998 (Uradni list RS, št. 33/98). V tem primeru je Ustavno sodišče Republike Slovenije odločilo, da je potrebno šteti, da je bilo premoženje podržavljeno že s samo uveljavitvijo Odloka AVNOJ. V obravnavanem primeru izhaja iz izpiska zemljiške knjige, da sta bila ob uveljavitvi tega odloka lastnika predmetne nepremičnine prva tožeča stranka in njen oče L.B. Zato bo v ponovnem postopku moral upravni organ upoštevati navedeno stališče Ustavnega sodišča Republike Slovenije in o zahtevku ponovno odločiti. Prav tako pa bo moral v ponovljenem postopku ugotoviti, kdo je stranka v obravnavanem postopku. Z odločbo je tožena stranka odločila o zahtevi prve tožeče stranke, iz upravnega spisa pa izhaja, da je prva tožeča stranka v zahtevi navedla, da kot pravni nasledniki po L.B. pridejo v poštev še L.B., L.B. in L.A.B. V pritožbi tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da zavrne tožbo tožečih strank. Meni, da temeljita njena odločba in odločitev organa prve stopnje na pravilno ugotovljenem dejanskem stanju. ZDen v 20. točki 3. člena določa, da so upravičenci do denacionalizacije po tem zakonu tudi osebe, ki jim je bilo premoženje podržavljeno na podlagi Odloka AVNOJ. V obravnavani zadevi je bil pravni posel sklenjen v obdobju, ki ga navaja ta odlok. Ničnost pa pomeni, da pravni posel sploh ni bil sklenjen in iz njega tudi niso nastale pravne posledice. V tem smislu je bila izdana tudi zaplembna odločba, ki je podržavila premoženje H.W. Vpis lastništva prve tožeče stranke in njenega očeta L.B. v zemljiško knjigo je zato v tem primeru brezpredmeten. Meni, da je bilo v upravnem postopku na prvi stopnji pravilno ugotovljeno, da prva tožeča stranka in njen oče L.B. nista upravičenca do denacionalizacije.

Tožeče stranke v odgovoru na pritožbo predlagajo, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo tožene stranke. Navajajo, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in skladna s pravnim mnenjem, ki ga je v podobni zadevi zavzelo že Ustavno sodišče Republike Slovenije.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno odločilo in za svojo odločitev navedlo pravilne razloge, s katerimi se pritožbeno sodišče strinja in jih v izogib ponavljanju ponovno ne navaja.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča je v obravnavanem primeru potrebno pri odločitvi, komu je bilo premoženje podržavljeno, upoštevati pravno stališče, ki ga je sprejelo Ustavno sodišče Republike Slovenije v odločbi št. Up 332/97 z dne 19.3.1998. Navedeno pravno stališče je bilo sprejeto v postopku odločanja o ustavni pritožbi proti denacionalizacijski odločbi, ki je bila izdana v zadevi, ki se opira na istovetne okoliščine podržavljenja. Glede na obvezujoč učinek odločitev Ustavnega sodišča Republike Slovenije in ob upoštevanju ustavne pravice do enakega varstva pravic v postopku pred sodiščem in drugimi državnimi organi, je sodišče prve stopnje tudi pravilno štelo, da je na takšno pravno stališče vezano in da se mora po njem ravnati pri odločanju tudi upravni organ.

Pritožbeno sodišče je spoznalo, da niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 73. člena Zakona o upravnem sporu pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.