Jedro

Močnega deževja dne 15.6.1990 ni mogoče šteti za višjo silo. Deževje, v katerem je v dveh urah in pol padlo 58.0 mm padavin je sicer zunanji, od toženih strank neodvisen dogodek, a ga je bilo mogoče pričakovati in njegove posledice odkloniti. Tako intenzivne in dolgotrajne padavine, so redke, vendar jih je v daljšem časovnem razdobju mogoče pričakovati in zlasti je mogoče odkloniti poplavo s primerno zgrajeno in vzdrževano kanalizacijo. V danem primeru pa sta sodišči prve in druge stopnje ugotovili protipravno, torej krivdno ravnanje toženih strank, ki sta kanalizacijo predvideli in zgradili tako, da je bila poddimenzionirana, ter z njo nista dovolj skrbno upravljali in je strokovno vzdrževali.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo ugotovilo, da sta toženi stranki Komunala S., p.o. in Občina S. nerazdelno odgovorni za povrnitev škode, ki je 15.6.1990 nastala tožniku S. B. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbi prvo in drugotožene stranke kot neutemeljeni in potrdilo vmesno sodbo sodišča prve stopnje.

Revizijo proti sodbi sodišča druge stopnje pravočasno vlaga prvotožena stranka. Uveljavlja razloga po določilu 2. in 3. točke 385. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. SFRJ št. 4/77 do 27/90 in RS št. 55/92) in trdi, da je sodišče v pritožbenem postopku bistveno kršilo določbe iz prvega odstavka 354. člena ZPP in da je zmotno uporabilo materialno pravo. Revizijskemu sodišču predlaga razveljavitev sodbe. Navaja, da ji je višje sodišče pripisalo odgovornost tudi zaradi tega, ker ni dovolj skrbno upravljala s kanalizacijskim omrežjem, saj so bili nepravilno izvedeni detajli v kanalizacijskih jaških, ker so tla v njih neobdelana in ker so pritočne in odtočne cevi speljane v nepravilnih višinah. Taka ugotovitev o upravljanju prvotožene stranke pa nima opore v izvedenem dokaznem postopku. Zato gre za bistveno kršitev postopka, čeprav drugostopenjsko sodišče sledi prvostopenjski sodbi. Revidentka pojasnjuje, da je morala prvotožena stranka skrbeti samo za čiščenje kanalizacijskega sistema, ni pa izvajala nobenih investicijskih posegov in tudi ni projektirala sistema. V zvezi z napačno uporabo materialnega prava pa ponavlja svojo trditev, da je bila poplava dne 15.6.1990 nekaj izjemnega, tako po količini vode, ki je zalila S., kot po škodi, ki jo je prizadejala. Meni, da je šlo za višjo silo oz. za elementarno nesrečo in da poplave ni bilo mogoče preprečiti. Revizija je bila po določilu tretjega odstavka 390. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. SFRJ št. 4/77 do 27/90 in RS št. 55/92) vročena tožeči stranki in drugotoženi stranki, ki nanjo nista odgovorili. Vročena je bila tudi Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče uvodoma ugotavlja, da izpodbijanje dejanskih ugotovitev v revizijskem postopku ni več mogoče. Prepoved preizkusa ugotovljenega dejanskega stanja je navedena v tretjem odstavku 385. člena ZPP. Med dejanske ugotovitve sodi ugotovitev o tem, da so bili nepravilno izvedeni detajli v kanalizacijskih jaških, da so tla v njih neobdelana in da so speljane pritočne in odtočne cevi v nepravilnih višinah in smereh. To ugotovitev je sodišče druge stopnje prevzelo iz prvostopenjske sodbe in ji revidentka v pritožbi ni oporekala. Sploh pa niti prvo niti drugo sodišče nista zapisali, da bi prvotoženka projektirala in izvajala investicijske posege. Če pustimo ob strani navedene, iz stavka iztrgane besede, potem iz celotne vsebine sodb izhaja, da sta sodišči očitali prvotoženi stranki poleg preveč redkega čiščenja kanalov še druge nepravilnosti pri upravljanju, ki so natančno opisane in so navedeni dokazi na 3. in 4. strani prvostopenjske sodbe. Zato so drugačne trditve v reviziji parcialne in v nasprotju s podatki spisa.

Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno uporabili materialno pravo, ko sta odločili, da močnega deževja v S. dne 15.6.1990 ni mogoče šteti za višjo silo. Deževje, v katerem je v dveh urah in pol padlo 58.0 mm padavin je sicer zunanji, od toženih strank neodvisen dogodek, a ga je bilo mogoče pričakovati in njegove posledice odkloniti. Tako intenzivne in dolgotrajne padavine, kot dne 15.6.1990, so v S. redke, vendar jih je v daljšem časovnem razdobju mogoče pričakovati in zlasti je mogoče odkloniti poplavo s primerno zgrajeno in vzdrževano kanalizacijo. V danem primeru pa sta sodišči prve in druge stopnje ugotovili protipravno, torej krivdno ravnanje toženih strank, ki sta kanalizacijo predvideli in zgradili tako, da je bila poddimenzionirana, ter z njo nista dovolj skrbno upravljali in je strokovno vzdrževali. Kanalizacija je bila taka, da je vsak močnejši naliv preobremenil kanalizacijsko omrežje, poleg tega pa so bile vanjo speljane še zaledne vode. Zato je bilo pri tožniku ugotovljeno ozko grlo že v letu 1982 in je že prišlo do poplav pred 15.6.1990, ko je tožniku nastala škoda, ki je predmet te pravde.

Obseg in višina škode, ki so jo povzročile poplave v S., pa na vprašanje obstoja višje sile ne vplivata.

Ker revizijske navedbe niso utemeljene in ker ni podana kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, ki jo revizijsko sodišče upošteva po uradni dolžnosti, je revizijsko sodišče po določilu 393. člena ZPP zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.