Jedro

V predlogu za izrek ničnosti je legitimacijo za to pravno sredstvo treba izkazati. Organ, pri katerem je predlog vložen oziroma ki sprejme pristojnost za reševanje, mora v okviru formalnega preizkusa predloga preizkusiti, ali ga je vložil upravičeni predlagatelj, tj. predlagatelj iz 1. odstavka 280. člena ZUP, ter predlog zavreči, če legitimacija ni izkazana.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahtevek tožnikov za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnikov zoper odločbo Upravne enote A. šifra ... z dne 15. 5. 2006, s katero je le-ta zavrnila predlog tožnikov za izrek ničnosti pravnomočne delne odločbe Upravne enote A., Izpostave B., št. ... z dne 27. 7. 1992, ter izrek te odločbe odpravila in ga nadomestila z novim izrekom, s katerim se zavrne predlog za izrek ničnosti odločbe istega organa in iste številke ter z datumom 27. 7. 1993. Pritožbeni organ v obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja, da je pomanjkljivosti v izreku prvostopne odločbe odpravil na podlagi 1. odstavka 251. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), pritožbo pa je kot neutemeljeno zavrnil na podlagi 3. odstavka 248. člena ZUP. Navaja, da je pritožbo moral zavrniti, ker niso podani ničnostni razlogi, da se za nično izreče delna odločba z dne 27. 7. 1993, s katero je bilo odločeno, da se pok. C.C. kot upravičenki vrne lastninska pravica na stanovanjsko-poslovni hiši v A., ... ulica št. ..., v breme A. in D.D.D., A., kot zavezancev za vračilo. Čeprav se ne strinja z razlogi, na katere je prvostopni organ oprl zavrnitev zahteve tožnikov, in sicer da sta to: neobstoj ničnostnega razloga po 6. točki 279. člena ZUP in da je bilo pravno nasledstvo vlagateljice po pokojni upravičenki verjetno izkazano, tako kot določa zakon, z darilno pogodbo kot javno listino, ob čemer je prvostopni organ po uradni dolžnosti preizkusil tudi legitimacijo tožnikov za vložitev predloga za obnovo postopka ter pri tem ugotovil, da tožnika v predmetnem denacionalizacijskem postopku kot najemnika stanovanja v stavbi, ki je bila predmet denacionalizacije, nista imela statusa stranke v postopku, niti ga ne bi mogla imeti, zaradi česar tudi nista legitimirana za vložitev predloga za obnovo postopka. Po mnenju tožene stranke zavrnitev zahteve tožnikov za izrek predmetne denacionalizacijske odločbe za nično narekujejo naslednji zaključki: da ničnostni razlog po 1. točki 279. člena ZUP ni podan, saj je predmetno denacionalizacijsko odločbo, katere ničnost se uveljavlja, izdal upravni organ, ki je bil za to pristojen po določbi 54. člena Zakona o denacionalizaciji, da tudi ni podan uveljavljani ničnostni razlog iz 5. točke 279. člena ZUP, saj tožnika nista niti zatrjevala niti izkazala, da bi obstajal pritisk nad organom, ki je izdal predmetno denacionalizacijsko odločbo, prav tako pa tudi ni podan noben drug ničnostni razlog po zakonu, na ničnost pa ne morejo vplivati niti pritožbeni ugovori, ki se nanašajo na presojo zakonitosti odločbe, katere ničnost je predlagana.

Tožnika v tožbi navajata, da sta zakonca, ki kot najemnika živita in delata v stanovanjsko-poslovni hiši, ki je bila z denacionalizacijsko odločbo, katere ničnost uveljavljata, vrnjena prejšnji lastnici. Za vračilo te hiše je zahtevo za denacionalizacijo vložila E.E., zatrjevano - domnevno hčerka pok. F.F., moža pokojne upravičenke C.C. Poizvedbe, ki sta jih tožnika opravila, potrjujejo, da iz javnih listin in uradnih evidenc ne izhaja, da bi vlagateljica bila hči F.F., moža upravičenke do denacionalizacije. Zato sta pri pristojnem prvostopnem organu vložila zahtevo za izrek ničnosti denacionalizacijske odločbe, in sicer iz razlogov po 1. odstavku 279. člena ZUP, in v kateri sta izrecno opozorila na navedena dejstva, to je, da je bilo o zahtevi odločeno brez zahteve upravičenega vlagatelja, torej stranke. Vendar je prvostopni organ njuno zahtevo zavrnil, prav tako pritožbeni organ njuno pritožbo. Tožnika pa vztrajata, da vlagateljica ni z verodostojno javno listino izkazala pravnega nasledstva po prejšnji lastnici ter da je stališče prvostopnega upravnega organa, da je darilna pogodba javna listina, zmotno. Prav tako vztrajata, da ker denacionalizacijski organ z javno listino o pravnem nasledstvu vlagateljice po prejšnji lastnici ni razpolagal, da bi moral zahtevo za denacionalizacijo kot nedopustno zavreči. Ker vlagateljica ni mogla imeti statusa stranke v denacionalizacijskem postopku, je evidentno, da je bila sporna denacionalizacijska odločba izdana brez zahteve stranke (128. člen ZUP), niti stranka, ker je ni, ni pozneje izrecno ali molče mogla v tako odločbo privoliti, s čimer pa je podan ničnostni razlog po 4. točki 279. člena ZUP. Čeprav sta se tožnika doslej formalno sicer sklicevala na ničnostna razloga po 1. in 5. točki 279. člena ZUP, pa sta po vsebini že do zdaj zatrjevala ničnostni razlog po 4. točki 279. člena ZUP, sicer pa upravni organi na zatrjevano pravno kvalifikacijo strank pri odločanju niso vezani. Tožnika vlagata tožbo iz vseh tožbenih razlogov po 25. členu Zakona o upravnem sporu (ZUS) ter sodišču predlagata, naj odpravi odločbo pritožbenega organa ter prvostopno odločbo, delno denacionalizacijsko odločbo z dne 27. 7. 1993 pa izreče za nično, zahtevata pa tudi povrnitev stroškov postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in razlogih zanjo ter sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Zastopnik javnega interesa ni prijavil udeležbe v tem postopku.

Tožba ni utemeljena.

Po 1. odstavku 280. člena ZUP (Uradni list RS, št. 80/99, 70/00, 52/02, 73/04) se lahko odločba izreče za nično po uradni dolžnosti ali na predlog stranke ali državnega tožilca ali državnega pravobranilca. To pomeni, da je v predlogu za izrek ničnosti legitimacijo za to pravno sredstvo treba izkazati, in da mora organ, pri katerem je predlog vložen oziroma ki sprejme pristojnost za reševanje, v okviru formalnega preizkusa predloga preizkusiti, ali je predlog vložil upravičeni predlagatelj, tj. predlagatelj iz 1. odstavka 280. člena ZUP, ter predlog zavreči, če legitimacija ni izkazana.

Prvostopni organ v obravnavani zadevi tako ni postopal, in to niti potem, ko je ugotovil, da tožnika nista bila stranki v denacionalizacijskem postopku, ki je bil zaključen z odločbo, katere izrek za ničnost sta predlagala, čeprav sicer, kot navaja, po uradni dolžnosti pri preizkusu morebitne legitimacije tožnikov za vložitev predloga za obnovo postopka. Ob ugotovitvi namreč, ki jo potrjuje tudi spisna dokumentacija, ter je tudi tožnika ne prerekata, da (tožnika) v predmetnem denacionalizacijskem postopku nista bila stranki (ne glede na to, ali bi po zakonu morala biti udeležena v postopku kot stranki oziroma stranska udeleženca - torej drugače kot pri predlogu za obnovo postopka, ki ga po 9. točki 260. člena ZUP lahko vložijo tudi te osebe), bi organ njun predlog za izrek odločbe za nično moral zavreči, ne da bi ga meritorno obravnaval. Tudi tožena stranka je zmotno menila, da legitimacija za to pravno sredstvo ni predpisana ter je celo ob pritožbeni navedbi, da se na ničnost lahko sklicuje vsakdo, opravila le materialnopravno presojo odločbe prvostopnega organa (torej glede vprašanja, ali so podani uveljavljani ničnosti razlogi, ter jo celo dopolnila s svojo oceno obstoja še preostalih ničnostnih razlogov po 280. členu ZUP), ne pa tudi formalne, ter je odločbi prvostopnega organa pritrdila, čeprav je ta organ odločil meritorno, ne pa, kot bi moral, formalno. Ker pa je odločitev prvostopnega organa bila negativna, taka pa bi tudi po presoji sodišča morala biti, le da bi moral biti z njo predlog tožnikov zavržen, ne pa zavrnjen, in ker za stranko (tožnika) taka odločitev ni manj ugodna, sodišče v tem ni našlo razloga, da bi izpodbijani odločbi tožene stranke ne pritrdilo.

S tožbenimi trditvami, ki se nanašajo na meritorno obravnavo predloga tožnikov za izrek odločbe za nično ter na zatrjevane nepravilnosti, ki naj bi se zgodile v denacionalizacijskem postopku ter naj bi bile po mnenju tožnikov razlog za to, da se odločba, izdana v tem postopku, izreče za nično, tožnika na drugačno odločitev sodišča torej ne moreta vplivati, saj po povedanem predlog, ker ni bil vložen s strani legitimiranega predlagatelja, ni bil sposoben za meritorno obravnavo, in njegove meritorne obravnave tožnika po zakonu ne moreta doseči. Sodišče še dodaja, da ne glede na to, da po zakonu (1. odstavek 280. člena ZUP) pristojni organ lahko izreče odločbo za nično tudi po uradni dolžnosti, na vlogo oseb, ki po tej določbi niso upravičeni predlagatelji, ta organ (tudi) ni vezan v tem smislu, da bi moral uvesti postopek po uradni dolžnosti. Organ je namreč glede na 126. člen ZUP (zgolj) upravičen začeti postopek po uradni dolžnosti, če presodi, da je obstoječe dejansko stanje, za katero je izvedel, tako, da je ogrožena javna korist, ter da jo je treba zaradi tega zavarovati. Tožnika torej, ki stranki v predmetnem denacionalizacijskem postopku nista bila, in to ni sporno, tako po zakonu ne moreta zahtevati meritorne odločitve o njunem predlogu za izrek odločbe za nično; zakon namreč, kolikor stranke zatrjujejo, da je z aktom, katerega ničnost uveljavljajo, poseženo v njihove pravice oziroma pravne koristi, legitimacijo priznava le tistim osebam, ki so bile stranke v postopku (po povedanem niti ne tistim, ki zatrjujejo in izkazujejo, da bi morale biti udeležene), medtem ko je uveljavljanje ničnosti iz razlogov oškodovanja javne koristi po zakonu pridržano javnemu tožilcu in javnemu pravobranilcu (1. odstavek 280. člena ZUP) oziroma oceni organa v smislu 126. člena ZUP.

Sodišče je moralo na podlagi 3. alinee 2. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, ZUS-1) v zvezi z 2. odstavkom 105. člena tega zakona (o pooblastilih sodišča za odločanje po določbah ZUS-1 v postopkih, ki so ob uveljavitvi ZUS-1 v teku) tožbo kot neutemeljeno zavrniti, saj je spoznalo, da je izpodbijana odločba po zakonu utemeljena, čeprav iz drugih razlogov, kot jih je tožena stranka v odločbi navedla, ob tem pa je pravilne razloge v sodbi navedlo samo.

Stroškovni zahtevek tožnikov pa je sodišče zavrnilo na podlagi 1. odstavka 23. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 70/00, 92/05 - odl. US, 45/06 - odl. US, ZUS) ob uporabi (1. odstavek 16. člena ZUS v zvezi s 104. členom ZUS-1) določbe 1. odstavka 154. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 36/04 UPB), po kateri je do povračila stroškov upravičena le stranka, ki s tožbo uspe.

Pravni pouk temelji na določbi 1. odstavka 73. člena ZUS-1 v zvezi s 1. odstavkom 107. člena tega zakona.