Jedro

Če ni več zakonske podlage (pravovarstvenega interesa) za meritorno odločanje o zahtevi za varstvo zakonitosti, jo Vrhovno sodišče zavrže kot nedovoljeno.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrže. II. Vložnik je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Celju je s sodbo Ko 254/47-13 z dne 24. 7. 1947 obdolžena M. V. in I. V. spoznalo za kriva kaznivega dejanja po 14. točki 3. člena Zakona o kaznivih dejanjih zoper ljudstvo in državo v zvezi z 2. členom istega zakona (v nadaljevanju ZKLD). M. V. je izreklo kazen 10 (desetih) let odvzema svobode s prisilnim delom in odvzemom političnih in državljanskih pravic za dobo 3 (treh) let, I. V. pa je izreklo 5 (pet) let odvzema svobode s prisilnim delom in odvzemom političnih in državljanskih pravic za dobo 2 (dveh) let. Vrhovno sodišče LRS je s sodbo Kž 641/47 z dne 27. 9. 1947 pritožbi obeh obsojencev kot neutemeljeni zavrnilo.

2. Pooblaščenec predlagatelja F. V., odvetnik F. P. je v zvezi z obsojeno I. V. vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona in kršitve določb kazenskega postopka ter predlagal, naj Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in I. V. oprosti obtožbe.

3. Iz spisa Vrhovnega sodišča I Ips 7110/2010 je razvidno, da je isti pooblaščenec dne 28. 12. 2010 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti v kazenski zadevi zoper obsojenega M. V. zaradi enakega kaznivega dejanja po 14. točki 3. člena ZKLD. Vrhovno sodišče je s sodbo I Ips 7110/2010-35 z dne 17. 3. 2011 o tej zahtevi odločilo ter obsojenega M. V., ter ob upoštevanju določbe drugega odstavka 424. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) obsojeno I. V. iz razloga po 1. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe, da sta storila kaznivo dejanje po 14. točki 3. člena ZKLD.

4. Po določbi drugega odstavka 424. člena ZKP mora sodišče, če spozna, da so razlogi, zaradi katerih je izdalo odločbo v obdolženčevo korist, podani tudi v korist kakšnega drugega soobdolženca, glede katerega ni bila vložena zahteva za varstvo zakonitosti, ravnati po uradni dolžnosti, kakor da bi bila taka zahteva vložena.

5. V takem položaju ni več zakonske podlage (pravovarstvenega interesa) za meritorno odločanje o zahtevi za varstvo zakonitosti, ki je bila vložena dne 15. 3. 2011. Zato jo je Vrhovno sodišče zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 423. člena ZKP.

6. Odločitev o stroških, nastalih pri odločanju o tem izrednem pravnem sredstvu, temelji na določilih 98. a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP.