Jedro

Poseg v mirujoč stroj s strani tožnice ni bil vzrok za poškodbo, ki jo je utrpela. V kolikor njena sodelavka stroja ne bi vklopila, do poškodbe sploh ne bi prišlo. V skladu s teorijo o adekvatni vzročnosti tako tožeči stranki ni moč očitati, da bi ob upoštevanju vseh okoliščin primera (v stroj je posegla v mirujočem stanju in na podlagi prošnje sodelavke), nastanek škode (tj. da bo sodelavka pritisnila na stikalo) lahko pričakovala.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se ugodi tožbenemu zahtevku, ki se glasi: „1. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati 2.100,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 1. 2011 dalje do plačila, vse v roku 15 dni, da ne bo izvršbe.

2. Tožena stranka je dolžna tožeči plačati pravdne stroške v znesku 836,10 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje, pod izvršbo.“

II. .Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati stroške pritožbenega postopka v znesku 390,60 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje, pod izvršbo.

Obrazložitev

1.Z odločbo z dne 6. 9. 2011 je sodišče prve stopnje zaradi delnega umika tožbe postopek s sklepom delno končalo, preostali tožbeni zahtevek za plačilo zneska 2.100,00 EUR pa s sodbo zavrnilo. Toženi stranki je naložilo plačilo 403,05 EUR pravdnih stroškov.

2.Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov (prvi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP) pritožuje tožeča stranka ter v bistvenem navaja, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da stroj, na katerem je tožnica utrpela škodo, ni nevarna stvar. Stroj namreč deluje na iztisnjen zrak in če na mesto delovanja stroja zaide del telesa, neogibno pride do poškodbe. Meni, da dvoročni vklop stroja še ne pomeni, da stroj ni nevarna stvar, sodišče pa bi moralo glede vprašanja varnosti stroja postaviti izvedenca. Ta bi lahko sodišču tudi odgovoril na vprašanje, ali je zavarovanec tožene stranke storil vse potrebno, da bi poškodbo preprečil. V ta namen se sklicuje na 58. člen Pravilnika o varnosti in zdravju pri uporabi delovne opreme, ki smiselno določa, da mora imeti stroj naprave, ki ob dostopu roke v nevarno območje prekinejo dovod energije. Ker tožena stranka ni zagotovila varnega delovnega procesa, je podana tudi njena krivdna odgovornost, še zlasti ob dejstvu, da je odpravljanje zastojev na strojih prepustila delavcem samim, jih v ta namen ni usposobila ter jim ni dala nobenih navodil. V nadaljevanju pritrjuje odločitvi sodišča v zvezi z odgovornostjo tožene stranke po prvem odstavku 147. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), vendar pa nasprotuje ugotovljenemu soprispevku. Meni, da tožnica navodil za varno delo ni kršila, ampak je samo pomagala sodelavki pri odpravljanju zastoja na stroju. Vzrok za nezgodo tako ne predstavlja tožničin poseg v stroj, temveč ravnanje sodelavke M. B., ki je stroj vklopila, kljub temu da je v nevarnem področju videla roko tožnice. Dodaja, da tožnica k nastanku škode ni prispevala, saj instiktivnega ravnanja sodelavke M. B. ni mogla pričakovati.

3.Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4.Pritožba je utemeljena.

5.Splošno načelo odškodninskega prava je, da vsakdo odgovarja za svoja dejanja ali opustitve. Odškodninsko pravo pa določa izjeme od tega splošnega načela s pravili o odgovornosti za drugega, med katera sodi tudi odgovornost za delavce po 147. členu OZ. Za takšno odgovornost gre tudi v konkretnem primeru. Odgovornost zavarovanca tožene stranke ni objektivna po drugem odstavku 131. člena OZ in tudi ne krivdna po prvem odstavku tega člena, in sicer iz razlogov, kot jih je navedlo sodišče prve stopnje in ki jih pritožbeno sodišče v celoti sprejema (točki 6 in 7 obrazložitve). Pritožbene navedbe s tem v zvezi so neutemeljene. Utemeljene pa so pritožbene navedbe, ki prvostopenjskemu sodišču očitajo zmotno uporabo 171. člena OZ. Po navedenem členu ima oškodovanec, ki je tudi sam prispeval k nastanku škode, pravico samo do sorazmerno zmanjšane odškodnine, pravilo pa se uporablja tako v primeru razbremenitve krivdne kot tudi objektivne odškodninske odgovornosti ter tako za premoženjsko kot tudi za nepremoženjsko škodo. Vendar vsako ravnanje oškodovanca, ki je objektivno prispevalo k nastanku škodnega dogodka, nima značilnosti ravnanja, ki je razlog za (delno) razbremenitev odškodninske odgovornosti odgovorne osebe. To dejanje mora namreč imeti znake neskrbnega ravnanja (merilo je povprečen razumen odrasel človek), ki vodi v nastanek škodljive posledice.

6.Iz ugotovljenega dejanskega stanja sodišča prve stopnje (ki ga pritožba ne izpodbija) izhaja, da je do škode prišlo med tem, ko je tožnica pomagala sodelavki M. B.. Ta je tožnico prosila, da odpravi napako pri zatikanju sornikov (tj. jeklenih zatičev) v cevki. Škoda je nastala v trenutku, ko je tožnica potresla cevko s sorniki, njena sodelavka B. pa je nepričakovano pritisnila na dvoročno stikalo, kar je povzročilo stisk tožničinega sredinca. Glede na ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnica v stroj posegla, ko je ta še miroval, tožnici ni moč očitati kršitev Navodil za varno delo (priloga B6, v nadaljevanju Navodila) in s tem soprispevka k nastanku škode. Navodila namreč dopuščajo poseg v stroj in njegovo nastavljanje, ko ta miruje in ko ne obstoji možnost nehotenega vklopa. Da nehoten vklop stroja ni bil možen, je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje (točka 6 sodbe). Mehanizem stroja zaradi dvoročnega vklopa ne omogoča istočasnega poseganja vanj in njegovega vklopa. Stroj zato tudi po mnenju pritožbenega sodišča ni nevarna stvar, v mirujočem stanju pa posledično tudi ne more predstavljati nevarnega območja, v katerega poseganje je z Navodili prepovedano. Zato tožničino ravnanje (stresenje cevke s sorniki) samo po sebi ni moglo povzročiti nobene negativne posledice, takšne posledice tožnica tudi ni mogla predvideti. Poseg v mirujoč stroj s strani tožnice tudi ni bil vzrok za poškodbo, ki jo je utrpela. Če njena sodelavka stroja ne bi vklopila, do poškodbe sploh ne bi prišlo. V skladu s teorijo o adekvatni vzročnosti tako tožnici ni moč očitati, da bi ob upoštevanju vseh okoliščin primera (v stroj je posegla v mirujočem stanju, pri čemer je bila možnost nehotenega vklopa izključena, na podlagi prošnje sodelavke), nastanek škode (tj. da bo sodelavka pritisnila na stikalo) lahko pričakovala. Sodišče prve stopnje je tako delno zmotno uporabilo materialno pravo, zato je bilo potrebno pritožbi ugoditi, sodbo sodišča prve stopnje pa spremeniti tako, kot izhaja iz izreka te sodbe (peti odstavek 358. člena ZPP), pri čemer višina škode za toženo stranko ni bila sporna.

7.Posledica spremembe sodbe na drugi stopnji je tudi sprememba pravdnega uspeha. Ker je tožeča stranka s tožbenim zahtevkom v celoti uspela, ji je tožeča stranka dolžna povrniti njene pravdne stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP). Stroški tožeče stranke obsegajo stroške nagrade za postopek, za udeležbo njenega pooblaščenca na naroku, administrativne stroške, vse skupaj povečano za DDV in stroške njenega prihoda na narok ter stroške pričnin, kar vse je odmerjeno na predloženem stroškovniku (list. št. 26) in v skladu z veljavno odvetniško tarifo ter skupno znaša 836,10 EUR.

8.Odločitev o stroških pritožbenega postopka je v skladu z drugim odstavkom 165. člena in prvim odstavkom 154. člena ZPP. Pritožnica je s pritožbo uspela v celoti, zato se ji prizna 168 EUR za pritožbo, 20 EUR za materialne stroške in 20% za DDV (37,6 EUR) ter 165 EUR za takso za pritožbo, kar skupno znaša 390,60 EUR.