Jedro

Ustavno sodišče je odločilo, da je treba osebam, ki so bile s priglasitvami brez kazenskih sodb razglašene za vojne zločince in narodne sovražnike oziroma njihovim pravnim naslednikom, ki so do tega zakonsko upravičeni, dopustiti da zahtevajo v postopku obnove spremembo pravnomočne odločitve oziroma priglasitve, ki ne temelji na kazenski sodbi. S tem je Ustavno sodišče tudi tem osebam dalo pravico do moralne rehabilitacije, ki jo lahko dosežejo v postopku obnove po

416. členu ZKP.

Za začetek teka obresti je odločilen datum pravnomočnosti odločbe o razveljavitvi kazni zaplembe premoženja, ker je s tem dnem neupravičeno obsojenemu priznana pravica do vrnitve zaplenjenega premoženja oziroma nastane s tem dnem obveznost zavezanca za njegovo vrnitev.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom naložilo prvi nasprotni udeležnki, da upravičencu pok. J.B. ml., roj. xx.yy.mmmm, umrlemu xx.yy.mmmm vrne zaplenjeno premoženje v obliki odškodnine v višini 12.240,65 USD v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan izdaje tega sklepa, v obveznicah Republike Slovenije, izdanih na podlagi Zakona o izdaji obveznic za plačilo odškodnine za zaplenjeno premoženje zaradi razveljavitve kazni zaplembe premoženja (ZIOOZP) in Uredbe o izdaji obveznic za plačilo odškodnine zaradi razveljavitve kazni zaplembe premoženja, z obrestmi od 5.7.1999 do izdaje obveznic, v višini vlog na vpogled pri treh največjih bankah po deležu varčevalcev v Republiki Sloveniji, od dneva izdaje obveznic do izročitve pa z obrestmi, kot jih določa Uredba na podlagi ZIOOZP. Hkrati je zavrnilo predlagateljičin predlog v delu, v katerem zahteva, da ji drugi nasprotni udeleženec da brezplačno in časovno neomejeno uporabo poslovnega prostora v pritličju hiše. Proti takšni odločitvi sta predlagateljica in prva nasprotna udeleženka vložili pravočasni pritožbi.

Predlagateljica uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga, da pritožbeno sodišče razveljavi izpodbijani sklep in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Sodišču prve stopnje očita, da bi moralo za oceno vrednosti zaplenjenega premoženja uporabiti realne kriterije, ne pa uredbo, izdano za potrebe Zakona o denacionalizaciji. V obravnavanem primeru premoženje namreč ni bilo zaplenjeno na podlagi kazenske sodbe, saj je bil pok. J.B. ml. v vojni ubit, ne da bi mu bila izrečena kakršnakoli sodba. S sklepom I Kr 34/98 je bila razveljavljena samo priglasitev javnega tožilca št. U 97/45 z dne 19.12.1945, ne pa tudi kazenska sodba, saj ta sploh ni bila izdana. Pokojni mož predlagateljice J.B. ml. je uporabljal poslovni prostor v pritličju hiše. Bil je lastnik trgovine, ki je poslovala v navedenem poslovnem prostoru. Če ne bi prišlo do zaplembe zalog in gotovine, bi predlagateljica kot edina dedinja po pok.

J.B. ml. lahko nadaljevala z opravljanjem dejavnosti v trgovini. Z zaplembo ji je bilo to onemogočeno, zato je utemeljen njen zahtevek za vzpostavitev stanja, kakršno je bilo pred zaplembo.

Prva nasprotna udeleženka uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga spremembo izpodbijanega sklepa tako, da naj se določi njena obveznost plačila obresti za čas od dneva izdaje izpodbijanega sklepa (3.10.2003) do dneva izdaje obveznic Republike Slovenije, ne pa od 5.7.1999 dalje.

Navaja, da je ob upoštevanju 5. odst. 3. člena ZIOOZP in 3. odst. 145. ZIKS-G nepravilna odločitv sodišča prve stopnje, ki je izračunalo višino odškodnine po vrednosti na dan izdaje izpodbijanega sklepa 3.10.2003 in istočasno odločilo, da so obresti zanjo tekle že skoraj 4 leta prej, to je od 5.7.1999, torej preden je bila vrednost sploh ugotovljena in ko po omenjeni določbi ZOOOZP sploh še ni bilo pogojev za izročitev obveznic. Opozarja na že sprejete odločitve Višjega sodišča v Ljubljani, ki je nekajkrat zavzelo prav takšno stališče, kot ga v pritožbi zastopa tudi sama.

Pritožba predlagateljice ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila Josipu Bahovcu ml. izrečena kazen zaplembe premoženja na podlagi priglasitve javnega tožilca za Okrožno mesto Ljubljana-Center, opr. št. U 97/45 z dne

19.12.1945, temelječa na 28. členu Zakona o konfiskaciji premoženja in izvrševanju konfiskacije (Ur. l. DFJ, št. 40/45, v nadaljevanju ZKIK). Tisti oziroma njegovi pravni nasledniki, katerega premoženje je prešlo v državno last na podlagi navedenega predpisa, je upravičenec do njegove vrnitve po določbah Zakona o denacionalizaciji - ZDEN (18. točka 3. člena). Pritrditi je treba pritožbeni ugotovitvi, da je prišlo v obravnavani zadevi do zaplembe premoženja J.B. ml., ne da bi mu bila izrečena kakršnakoli kazenska sodba. Z vprašanjem pravne narave priglasitve se je ukvarjalo Ustavno sodišče v odločbi U-I-249/96 z dne 12.3.1998. V omenjeni odločbi je zavzelo stališče, da je sama priglasitev vzpostavljala fikcijo kazenske obsodbe. Če priglasitev torej ni temeljila na kazenski sodbi, jo je po svoji vsebini nadomestila. Zakonska ureditev takrat je bila pač taka, da je dopuščala kazensko obsodbo, ne da bi bilo treba zanjo predhodno izvesti kazenski postopek, ki bi posamezniku zagotavljal temeljna načela poštenega sojenja. Na tej podlagi je Ustavno sodišče odločilo, da je treba osebam, ki so bile s priglasitvami brez kazenskih sodb razglašene za vojne zločince in narodne sovražnike oziroma njihovim pravnim naslednikom, ki so do tega zakonsko upravičeni, dopustiti da zahtevajo v postopku obnove spremembo pravnomočne odločitve oziroma priglasitve, ki ne temelji na kazenski sodbi. S tem je Ustavno sodišče tudi tem osebam dalo pravico do moralne rehabilitacije, ki jo lahko dosežejo v postopku obnove po

416. členu ZKP. Predlagateljica je vložila takšno vlogo za obnovo kazenskega postopka, ki ji je Okrajno sodišče v Ljubljani s sklepom z dne 29.6.1999, opr. št. I Kr 34/98, ki je postal pravnomočen dne

5.7.1999 tudi ugodilo. Prav navedeni sklep je bil podlaga predlagateljičinemu predlogu za vrnitev premoženja v smislu 145. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS). Glede na navedeno gre torej za vrašanje zaplenjenega premoženja v kazenskih postopkih, ki so bili pravnomočno končani do 31.12.1958, kazen zaplembe premoženja pa je bila razveljavljena na podlagi izrednih pravnih sredstev, za katere se glede oblik in osega vračanja, omejitev v zvezi z vračanjem in glede vrednotenja premoženja smiselno uporabljajo določbe III. poglavja Zakona o denacionalizaciji, tako kot to določaa 145.a člen ZIKS. Sodišče prve stopnje je zato pravilno uporabilo navedeno določilo in za oceno vrednosti zaplenjenega premoženja uporabilo določbe ZDEN.

Predlagateljica pa se tudi neutemeljeno pritožuje proti zavrnitvi njenega predloga, da ji drugi nasprotni udeleženec da v brezplačno in časovno neomejeno uporabo poslovni prostor v pritličju hiše Levstikov trg 7. Predlagateljica je sama v svojem predlogu za vrnitev premoženja navajala, da je njen pokojni mož J.B. ml. imel pravico uporabe poslovnega prostora v katerem je izvrševal poklic trgovca v zgradbi, ki je bila last njegovega očeta J.B. st.. Iz podatkov spisa izhaja, da je bila v upravnem denacionalizacijskem postopku zgradba, v kateri je pok. J.B. ml. opravljal trgovsko obrt, vrnjena v last oziroma v last in posest pravnim naslednikom lastnika zgradbe J.B. st. Gre torej za nepremičnino, ki je v zasebi lasti, zato bo morala predlagateljica, če šteje, da ima na spornem prostoru kakšno pravico, to uveljavljati v ustreznem (pravdnem) postopku, ne pa v postopku vrnitve zaplenjenega premoženja oziroma po določbah III. poglavja ZDEN. Pritožba preddlagateljice se tako izkaže v celoti za neutemeljeno, zato jo je bilo treba zavrniti in v izpodbijanem delu potrditi sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku, v nadaljevanju ZNP).

Pritožba prve nasprotne udeleženke ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je odločilo, da pripadajo upravičencu obresti od zneska odškodnine za zaplenjeno premoženje od dneva pravnomočnosti odločbe o razveljavitvi priglasitve javnega tožilca, t.j. dne

5.7.1999, torej od dneva, ko je nastala njegova pravica do vrnitve zaplenjenega premoženja. Vprašanje kdaj začnejo teči obresti iz 5. odst. 3. člena ZIOOZP, ali od dneva pravnomočnosti odločbe o razveljavitvi kazni zaplembe premoženja, ali šele od dneva pravnomočnosti odločbe o določitvi odškodnine v obliki obveznic Republike Slovenije, je bilo sprva v sodni praksi res sporno in neenotno reševano. Sodna praksa pa je poenotena od odločbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 20.5.2004, opr. št. II Ips 628/2003. V omenjeni odločbi je Vrhovno sodišče zavzelo enako stališče kot sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu in sicer, da je odločilen datum pravnomočnosti odločbe o razveljavitvi kazni zaplembe premoženja, ker je s tem dnem neupravičeno obsojenemu priznana pravica do vrnitve zaplenjenega premoženja oziroma nastane s tem dnem obveznost zavezanca za njegovo vrnitev. Pritožbeno stališče nasprotne udeleženke, češ da je sodišče prve stopnje izračunalo višino odškodnine po vrednosti na dan izdaje izpodbijanega sklepa

3.10.2003, istočasno pa odločilo, da obresti zanjo tečejo že skoraj 4 leta prej, t.j. od 5.7.1999, zanemarja pravno naravo teh obresti.

Narava obravnavanih obresti je neke vrste odškodnina oziroma nadomestilo za donos denarne vrednosti zaplenjenega premoženja za obdobje po pravnomočnosti razveljavitve kazni zaplembe premoženja.

Vrhovno sodišče se je s takim stališčem pridružilo stališču Ustavnega sodišča v odločbi U-I-156/99-12, po katerem je s tako ureditvijo vsaj delno uravnotežen položaj upravičencev do vrnitve zaplenjenega premoženja v obliki denarne odškodnine, s položajem upravičencev do vrnitve zaplenjenega premoženja v naravi, saj slednji lahko za obdobje od razveljavitve kazni zaplembe premoženja do vrnitve tega premoženja na podlagi noveliranega 145.a člena ZIKS, uveljavljajo odškodnino zaradi nemožnosti uporabe in upravljanja tega premoženja.

Hkrati je trenutek pravnomočne razveljavitve kazni zaplembe premoženja glede uveljavljanja pravic v zvezi z vrnitvijo zaplenjenega premoženja primerljiv s trenutkom uveljavitve ZDEN v zvezi s pravicami iz 2. odst. 72. člena ZDEN. Glede na navedeno se tudi pritožba nasprotne udeležnke izkaže za neutemeljeno, zato jo je bilo treba zavrniti in potrditi izpodbijani sklep tudi v obrestnem delu (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).