Jedro

Vzdrževani družinski člani, ki ostanejo v Sloveniji, štejejo za rezidenčno vez posameznika v Sloveniji, v času, ko je v tujini, slednje pa je kot ključna okoliščina upoštevano pri odločanju v konkretnem primeru.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju finančni, tudi davčni organ) je z izpodbijano odločbo zahtevo tožnika za pridobitev statusa nerezidenta Slovenije za namene Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2) za obdobje od 12. 3. 2019 zavrnila (točka 1 izreka). Davčnemu organu posebni stroški niso nastali (točka 2 izreka). Iz obrazložitve je razvidno, da je tožnik vložil 12. 3. 2019 zahtevek za pridobitev statusa nerezidenta Slovenije, kjer je navedel, da se je zaposlil v Avstriji za nedoločen čas ter da dnevne ali tedenske migracije niso možne zaradi oddaljenosti in stroškov. V Avstriji biva v najetem stanovanju, Slovenijo bo obiskoval občasno zaradi še živečih staršev in izvenzakonskega otroka A.A., ki je v skrbništvo dodeljen materi in plačuje preživnino. Sicer pa nima pogostih stikov. Ima slovenski potni list, vozniško dovoljenje, lastništvo vozila, ki je registrirano v Slovenije in odprt bančni račun pri B.. Finančni organ se sklicuje na pravno podlago 5. točke 6. člena ZDoh-2, po kateri je zavezanec rezident Slovenije v kateremkoli času v davčnem letu, če ima svoje običajno bivališče ali središče osebnih in ekonomskih interesov v Sloveniji. Tožnik je imel do 11. 3. 2019 stalno prebivališče prijavljeno v Sloveniji, zato od tega dne ne izpolnjuje pogoje iz 1. točke 6. člena ZDoh-2, saj ima prijavljeno stalno prebivališče v Avstriji, na naslovu, kot ga navaja. Pri navajanju centra življenjskih interesov je pomembna presoja, ki temelji na osebnih okoliščinah in predvsem tudi ravnanje vsakega posameznika. V primeru, ko oseba ustvari nov dom v drugi državi, pri tem pa hkrati obdrži dom v okolju, v katerem je do odhoda živel daljše obdobje, v katerem je delala ter ohranila družino in lastnino, so lahko dejstva, ki skupaj s presojo drugih navedenih vezi kažejo, da je zavezanec ohranil center življenjskih interesov v tej prvi državi. Otroci kot vzdrževani družinski člani, skupaj s partnerjem v zakonski ali zunajzakonski skupnosti kot družina štejejo za temeljno rezidenčno vez pri presoju centra življenjskih interesov po ZDoh-2. V primeru ločitve, kjer eden od staršev, v zvezi s katerim se ugotavlja rezidentski status, plačuje le preživnino, dejansko pa so dodeljeni drugemu partnerju, se otroci tudi v takem primeru še vedno štejejo za osebno rezidenčno vez zavezanca. Osebni interesi imajo prednost pred ekonomskimi. V zvezi s tujino je tožnik izkazal samo okoliščine, ki so povezane z zaposlitvijo v tujini. Ni izkazal nobenih okoliščin, ki bi dokazovale tudi osebni interes, ni navedel nobenih socialnih ali družbenih povezav. Okoliščina, da je vzdrževani družinski član A.A. ostal v Sloveniji pri materi in tožnik zanj plačuje preživnino, je temeljni pogoj, da so osebni interesi tožnika (družina) močnejši v Republiki Sloveniji. Finančni organ ugotavlja, da ima tožnik v Sloveniji ekonomski interes ter močne osebne interese, v Avstriji pa ekonomski interes. Ob tehtanju vseh interesov pretehtajo osebni interesi, ki jih ima tožnik samo v Sloveniji.

2. Pritožbeni organ se z odločitvijo strinja. Kriteriji v 6. členu ZDoh-2 so med seboj v enakovredni veljavi. V praksi se izoblikovalo stališče, da se kriterij središča osebnih in ekonomskih interesov zaradi določitve statusa rezidenta po določbah ZDoh-2 presoja na enak način, kot se presoja pri uporabi t.i. prelomnih pravil iz mednarodnih konvencij o izogibanju dvojnega obdavčenja, ki jih pojasni. Po komentarju Vzorčne konvencije OECD in OZN se upošteva predvsem družinske in družbene povezave, poklicne, kulturne in druge podobne dejavnosti posameznika. Okoliščine, ki se upoštevajo, so zakonec ali zunajzakonski partner oziroma otroci in drugi vzdrževani družinski člani v Sloveniji, osebno premoženje v Sloveniji, družbene vezi s Slovenijo, ekonomske vezi s Slovenijo (zaposlitev, kreditne kartice, kapitalske naložbe, lastništvo nepremičnin). Šteje se, da posameznik središča svojih življenjskih interesov ni prenesel v državo, kjer dela, če je obdržal prebivališče, družino, lastnino, kjer je delal in prebival pred odhodom v tujino. Tožnik v Sloveniji ohranja pomembne rezidenčne vezi, zaradi katerih je prvostopenjski organ utemeljeno presodil, da je tožnik v Sloveniji ohranil središče življenjskih interesov, in sicer močan osebni interes tožnika oziroma osebno vez v Sloveniji predstavlja mld. sin A.A., do katerega ima tožnik preživninsko obveznost. V povezavi s tujino pa je tožnik izkazal samo tiste okoliščine, ki so povezane z njegovo zaposlitvijo, torej okoliščine, ki predstavljajo predvsem ekonomski interes. Tožnik v razmerju s tujino ni izkazal nobenih družbenih povezav, ki bi predstavljali njegove osebne interese, ki bi bili močnejši od tistih v Sloveniji. Da imajo pri presoji vprašanja središča življenjskih interesov posameznika osebni interesi prednost pred ekonomskimi pa izhaja tudi iz upravno sodne prakse (npr. sodba Upravnega sodišča U 2330/2007).

3. Tožnik v tožbi izpodbija navedeno odločitev. V zahtevku je navedel, da se je zaposlil v Avstriji pri tujem delodajalcu za nedoločen čas in da zaradi oddaljenosti dela - zaposlitve v Avstriji in s tem povezanih stroškov prevoza dnevne ali tedenske migracije niso možne. V Avstriji ima najeto stanovanje, Slovenijo pa obišče zgolj občasno zaradi še živečih staršev in njegovega izven zakonskega sina A.A., za katerega plačuje preživnino, nima pa z njim pogostih stikov. V Sloveniji ima registrirano vozila, pri B. d.d. ima tudi odprt račun, ima vozniško dovoljenje in tudi slovensko potno listino. Odločitev finančnega organa je nezakonita, saj iz obrazložitve izhaja, da je status nerezidenta presojal po 5. točki 6. člena ZDoh-2 in to izključno ob upoštevanju kriterija središča osebnih interesov posameznika, takšno stališče je povzel tudi pritožbeni organ. Citira 5. točko 6. člena ZDoh-2, ki določa dva samostojna pogoja in ne tri, kot to razumeta in razlagata oba organa. Prvi je običajno bivališče, drugi in enotni pogoj pa središče osebnih in ekonomskih interesov v Sloveniji. Iz navedenega izhaja, da je zavezanec rezident Slovenije pod pogojem, da ima v Sloveniji ali svoje običajno bivališče ali središče svojih osebnih in ekonomskih interesov. Da je izpolnjen drugi pogoj mora zavezanec v Sloveniji imeti tako središče svojih osebnih kot tudi ekonomskih interesov in oba kriterija morata biti izpolnjena kumulativno. Zato je odločitev, ki jo tožnik izpodbija, nezakonita. Nepravilno je stališče toženke in ni v skladu z navedeno določbo, saj je jasno navedeno, da morata biti za status rezidenta Slovenije izpolnjena oba kriterija tega pogoja kumulativno, torej središče osebnih interesov in ekonomskih interesov. Tožnik je v vlogi navedel, da ga na Slovenijo ne veže nič, nima premoženja v Sloveniji, nima začasnega prebivališča, ne družinske, ne partnerske skupnosti, ne ustvarja nobenega dohodka ali zaslužka. Ima otroka, za katerega plačuje preživnino, prav tako ima tudi starše, ki jih obišče največ enkrat mesečno za dva dni. Vse svoje ekonomske kot tudi osebne interese ima v Avstriji, otrok je dodeljen v varstvo in vzgojo materi. Tako med tožnikom in njegovim otrokom ni nobene povezanosti v smislu družinske skupnosti. Zgolj izvrševanje stikov in plačevanje preživnine vsebinsko ne izpolnjuje kriterija središča njegovih osebnih interesov. Ekonomskih interesov pa tožnik v Sloveniji sploh nima. Razlogi toženke nimajo podlage v dokazih v spisu, hipotetične situacije, kot jih razloguje pritožbeni organ, v danem primeru niso podane, pa tudi če bi bile, je enotni kriterij za rezidenta središče življenjskih in ekonomskih interesov, ne pa zgolj osebni življenjski interesi. Odnos, ki ga imata tožnik in njegov otrok, tega kriterija ne izpolnjuje. Tožnik se v Sloveniji nikjer aktivno družbeno ne udejstvuje, prav tako nima prijateljev, svoje osebno in družabno življenje si je uredil v Avstriji. Bistvo spora je v tem, da je toženka pri odločanju upoštevala le kriterij središče svojih osebnih interesov, ne pa tudi ekonomskih interesov tožnika, saj morata biti oba navedena kriterija podana kumulativno. Razen tega pa tudi kriterij osebnih interesov tožnika v Republiki Sloveniji dokazno v spisu ni podprt. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo razsodi kot nezakonito in da se tožniku od 12. 3. 2019 prizna status nerezidenta Republike Slovenije, toženki pa naloži plačilo stroškov postopka v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. V odgovoru na tožbo toženka v celoti prereka tožbene navedbe tožnika in vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb, sodišču pa predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, pravilni in skladni z zakonom so tudi razlogi, na katerih temelji izpodbijana odločbi in tisti, s katerimi pritožbeni organ zavrne pritožbo, zato se sodišče po pooblastilu iz 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sklicuje na razloge iz izpodbijane odločbe.

7. Predmet izpodbijane odločbe je opredelitev tožnikovega rezidentskega statusa za namene ZDoh-2. Po 5. točki 6. člena ZDoh-2, ki je podlaga za presojo rezidenstva tožnika v konkretnem primeru, je zavezanec rezident Slovenije v kateremkoli času v davčnem letu, če ima svoje običajno bivališče ali središče svojih osebnih in ekonomskih interesov v Sloveniji. Kot pomembne vezi, ki se upoštevajo pri presoji, so torej običajno bivališče in življenjski (osebni in ekonomski) interesi.

8. Kar se tiče ekonomskih interesov, je iz izpodbijane odločbe razvidno v zadostni meri, da je tožnik vzpostavil oziroma ima ekonomske vezi v Avstriji. Vendar pa imajo po ustaljeni upravno sodni praksi osebni interesi prednost pred ekonomskimi, kar oba organa pravilno pojasnita. Vzdrževani družinski člani, ki ostanejo v Sloveniji, štejejo za rezidenčno vez posameznika v Sloveniji, v času, ko je v tujini, slednje pa je kot ključna okoliščina upoštevano pri odločanju v konkretnem primeru. Tožnik sicer v tožbi navaja, da si je svoje osebno in družabno življenje uredil v Republiki Avstriji, za kar pa v postopku ni predložil nobenih dokazil, kakor tudi ne v tožbi, zato njegove razloge sodišče kot brezpredmetne zavrača. 9. Razlogi tožnika, da materialno pravo ni pravilno uporabljeno in da je toženka upoštevala le kriterij središča osebnih interesov, ne pa tudi ekonomskih interesov tožnika v Sloveniji, ker da morata biti oba navedena kriterija po 5. točki 6. člena ZDoh-2 podana kumulativno, ne držijo. Da se pri odločanju lahko upoštevajo različne okoliščine, ki jih davčni organ tehta, odvisno od vsakega konkretnega primera, izhaja tudi iz sodne prakse.1 Tožnik pa v konkretnem primeru za tujino ni navedel takšne okoliščine, ki bi bile drugačne od tistih, kot jih je ugotovil davčni organ, in gre nedvomno za zgolj ekonomske interese oziroma okoliščine, ki so povezane z njegovo zaposlitvijo. Zato je po presoji sodišča pravilna odločitev prvostopenjskega organa, da tožnik v Sloveniji ohranja pomembne rezidenčne vezi in močan interes, ki ga tudi po presoji sodišča nedvomno predstavlja njegov mld. sin A.A., za katerega tudi tožnik sam navaja, da ga obiskuje. Dejstvo je tudi, da tožnik zanj v Slovenijo nakazuje sodno določeno preživnino, kar vse pomeni, da osebna vez v Sloveniji obstoji, in to takšna, ki se ji kot urejeni s predpisi, ki so kongentne narave, tožnik ne more kar odpovedati. Glede na to, da so pomembne dejanske okoliščine oziroma dejanska situacija, v kateri se nahaja tožnik, v konkretnem primeru pravilno ugotovljene in ocenjene, je na tej podlagi narejen pravilen zaključek, po katerem je tudi po presoji sodišča tožnika po določbah ZDoh-2 šteti za rezidenta Slovenije na podlagi 5. točke 6. člena ZDoh-2. Pri tem pa ne gre prezreti, da ima tožnik v Sloveniji tudi starše, ki jih tudi obiskuje, največ enkrat mesečno za dva dni, kot tudi tožnik sam navaja v tožbi. Kakšne osebne interese pa ima v Avstriji pa tožnik posebej ne pojasni.

10. Sodišče strinja tako s pravno podlago, na kateri temelji izpodbijana odločitev, to je 5. točka 6. člena ZDoh-2, kakor tudi z načinom njene uporabe, po katerem so pri opredelitvi središča življenjskih interesov zavezanca osebne vezi posameznika prvo navedene in ekonomski interesi kot drugo navedeni, kar pomeni, da se prvi ocenjujejo in lahko prevladajo, če so dovolj močni, kar je konkretni primer, pri tem pa ima tožnik tudi ekonomske interese, saj ima v Sloveniji odprt bančni račun, in registrirano vozilo. Po presoji sodišča so relevantne osebne okoliščine oziroma dejanska situacija, v kateri se tožnik nahaja, pravilno ugotovljene in ocenjene ter na tej podlagi narejen pravilni pravni zaključek, po katerem je tožnika po določbah 5. točke 6. člena ZDoh-2 šteti za rezidenta Slovenije. Po povedanem v obravnavnem primeru sodišče ocenjuje, da je bilo materialno pravo glede na konkretno dejansko stanje pravilno uporabljeno.

11. Ker se torej tožbeni ugovori po navedenem neutemeljeni, sodišče pa nepravilnosti, na katere pazi uradoma tudi ni našlo, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo .

12. Sodišče je na podlagi prvega odstavka 59. člena v zvezi z drugim odstavkom 51. člena ZUS-1 v zadevi odločilo na nejavni seji, ker so bili dokazi izvedeni in pravilno presojani že v postopku izdaje izpodbijane odločitve. Zaslišanje tožnika (zgolj kot navedba med drugimi pisnimi dokazi: potrdilom o stalnem prebivališču, obvestilom o uskladitvi preživnine, potrdilom zdravnika, izdatkom poravnave, obvestilom o uskladitvi preživnine, odločb toženke), sodišče tudi kot nesubstanciranega zavrača. V zadevi po povedanem ni sporno dejansko stanje, temveč je glede na dejansko stanje sporna uporaba določbe 5. točke 6. člena ZDoh-2, torej razlaga prava, ki pa je v pristojnosti upravnega organa in sodišča. 13. Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1. 1 Npr. sodba Upravnega sodišča RS I U 694/2019 z dne 2. 6. 2020.