Jedro

Pravilna je ocena, da tožba za prekinitev stikov med mladoletnima otrokoma pravdnih strank in njuno materjo ter za njuno predodelitev očetu, ki je pravnomočno zavrnjena, ni bila v korist otrok, zato ni ovire, da bi se po prostem preudarku upošteval tudi uspeh v postopku. Toženki je namreč tožnik povzročil povsem nepotrebne stroške s postopkom.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom tožniku naložilo, da povrne v korist proračuna Republike Slovenije pravdne stroške tožene stranke, in sicer 112,36 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za izpolnitev dalje.

2. Zoper sklep se je tožnik pritožil in predlaga njegovo razveljavitev. Navaja, da je na prestajanju zaporne kazni brez kakršnihkoli dohodkov in da bi moralo sodišče po 413. čl. ZPP odločiti po prostem preudarku, da se jih krije iz proračuna. Ocena sodnice, da tožba ni bila vložena zaradi koristi otrok, je zmotna in pristranska. Pritožnik navaja, da mu je bila povzročena velika škoda in njemu ter otrokom kršena pravica do družinskega življenja. Navaja, da je odvetnica nasprotne stranke navedla lažne podatke o tem, zakaj je bil obsojen, ter ga s tem razžalila, sedaj pa naj bi ji še plačal stroške, namesto da bi bila kaznovana, kot je predlagal. Predlaga, naj bo njena kazen neplačilo stroškov in naj se sklep razveljavi ter se ga plačila stroškov oprosti.

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Izpodbijani sklep je pravilen in zakonit. 6. Prvostopenjsko sodišče je pravilno uporabilo prosti preudarek po določbi 413. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki sodišču nalaga odločanje o stroških v postopkih iz razmerij staršev in otrok po tem načelu. Pravilna je ocena, da tožba za prekinitev stikov med mladoletnima otrokoma pravdnih strank in njuno materjo ter za njuno predodelitev očetu (tožniku), ki je pravnomočno zavrnjena, ni bila v korist otrok, zato ni ovire, da bi se po prostem preudarku upošteval tudi uspeh v postopku. Toženki je namreč tožnik povzročil povsem nepotrebne stroške s postopkom. Očitek, da je bila z odločitvijo sodišča tožniku in otrokom povzročena škoda in kršene njihove pravice, je brez pravne in dejanske podlage, je povsem pavšalen, tožnik pa se proti zavrnitvi svojega zahtevka niti ni pritožil. 7. Dejstvo, da je pritožnik na prestajanju zaporne kazni in da naj ne bi imel dohodkov, samo po sebi na odločitev ne vpliva.

8. Brez podlage pa je končno predlog pritožnika, naj se neplačilo stroškov kompenzira z domnevno žalitvijo, ki naj bi jo zagrešila toženkina pooblaščenka.

9. Odmera stroškov ni izpodbijana, toženka pa je imela brezplačno pravno pomoč. Pritožbeno sodišče v izpodbijani odločitvi tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. tč. 365. čl. ZPP).