Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Delavec ne more skleniti delovnega razmerja niti ne more biti razporejen na delovno mesto, ki ni bilo s splošnim aktom delodajalca sistemizirano. S takšno ureditvijo se omogoča preizkus izpolnjevanja predpisanih, s kolektivno pogodbo ali splošnim aktom delodajalca določenih oz. zahtevanih pogojev za opravljanje dela. Onemogoča pa mu zlorabo z zakonom in kolektivnimi pogodbami danih pravic.
Revizija se zavrne.
: Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku in kot nezakonito razveljavilo 2. točko sklepa tožene stranke z dne 09.05.1996 o razporeditvi tožnika na delovno mesto analitika v računovodstvu. V posledici te odločitve je toženi stranki naložilo, da tožniku za obdobje od 01.07.1996 do 26.03.1998 obračuna razliko med bruto plačo, kakršno je prejemal na delovnem mestu analitika v računovodstvu in bruto plačo, kakršno bi prejemal na delovnem mestu direktorja finančno računovodskega sektorja, mu obračuna in odvede prispevke in akontacije dohodnine ter izplača neto razlike v plači v skupni višini 2.987.409,50 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dospelosti posameznih mesečnih zneskov razlike v plači, vse v 8 dneh. Zavrnilo pa je del tožbenega zahtevka na ugotovitev, da je bila tožnikova razrešitev z delovnega mesta direktorja finančno računovodskega sektorja nezakonita. Hkrati je sklenilo, da je tožena stranka dolžna povrniti tožniku stroške postopka v višini 349.482,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi in s sklepom ustavilo postopek v delu, ki se je nanašal na izplačilo razlik v plači za maj in julij 1996 v znesku 44.904,40 SIT. Sodišče je za ugoditev zahtevku uporabilo določbo 2. odstavka 17. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89 in 42/90 - ZTPDR), za katero je ugotovilo, da je bila pri razporeditvi tožnika kršena.
Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno in v ugoditvenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, ker je v celoti soglašalo z njegovimi dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo.
Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo iz vseh revizijskih razlogov. V obrazložitvi revizije ponavlja predhodne trditve, da je bila razporeditev tožnika zakonita, saj je bil v razporeditvenem sklepu le zmotno uporabljen naziv analitik v računovodstvu. Po sistemizaciji se to delovno mesto imenuje diplomirani ekonomist za računovodske analize. To okoliščino je v postopku na prvi stopnji razjasnila kot priča zaslišana T. L. Zato predlaga spremembo oziroma razveljavitev obeh izpodbijanih sodb nižjih sodišč ter novo sojenje na prvi stopnji.
Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 - ZPP) vročena Državnemu tožilstvu in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.
Revizija ni utemeljena.
Pred obrazložitvijo opravljenega preizkusa pravilne uporabe materialnega prava je treba opozoriti, da revizijsko sodišče opravi ta preizkus na podlagi dejanskega stanja, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje (3. odstavek 370. člena ZPP). Zato se revizijske navedbe o obstoju delovnega mesta analitika v računovodstvu in zmotni dokazni oceni sodišča ne morejo upoštevati. Tožena stranka se s temi očitki spušča v grajo o pravilnosti in popolnosti ugotovljenega dejanskega stanja, ki je po določbi 3. odstavka 370. člena ZPP v revizijskem postopku prepovedana. Ugotovitev obeh sodišč, da delovno mesto analitika v računovodstvu ni obstajalo, temelji na predloženih splošnih aktih tožene stranke. Njihova vsebina pomeni za sodišče ne samo ugotovitev dejanskega stanja, temveč tudi uporabo materialnega prava.
Pri svoji odločitvi je bilo revizijsko sodišče tako vezano na bistveno dejansko ugotovitev obeh sodišč, da tožnikova razporeditev ni bila skladna z določbo 17. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja. Po določbi 2. odstavka tega člena je delavec zaradi nujne potrebe delovnega procesa in organizacije dela lahko razporejen na vsako delovno mesto, ki ustreza stopnji njegove strokovne izobrazbe za določeno vrsto poklica, znanju in zmožnostim. Zakon torej pogojuje zakonitost razporeditve delavca z obstojem delovnega mesta. Po 3. odstavku 8. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89, 42/90 - ZTPDR) se s splošnim aktom določijo vrsta in stopnja strokovne izobrazbe za določeno vrsto poklica, znanja in zmožnosti ter drugi posebni pogoji, potrebni za opravljanje del delovnega mesta. V tem določilu je vsebovan pojem delovnega mesta, s katerim so označena dela, pri katerih gre za trajno aktivnost delavca (ali več delavcev), kot tudi dela, ki se opravljajo le občasno. Delovno mesto je temeljna organizacijska enota in pomeni predvsem organizacijski pojem, ki je nastal z delitvijo dela v organizaciji. Vendar je z opisom dela vsakega delovnega mesta določena njegova vsebina. Pri opredelitvi delovnega mesta je zato potrebno določiti še vrsto in stopnjo strokovne izobrazbe, znanja in zmožnosti, delovne razmere ter mesto in stopnjo odgovornosti.
Delavec zato ne more skleniti delovnega razmerja niti ne more biti razporejen na delovno mesto, ki ni bilo s splošnim aktom delodajalca sistemizirano. S takšno ureditvijo se omogoča preizkus izpolnjevanja predpisanih, s kolektivno pogodbo ali splošnim aktom delodajalca določenih oziroma zahtevanih pogojev za opravljanje dela. Onemogoča pa mu zlorabo z zakonom in kolektivnimi pogodbami danih pravic.
Ob ugotovitvi obeh sodišč, da v obravnavanem primeru ni bil izpolnjen zakoniti pogoj, to je obstoj delovnega mesta za razporeditev tožnika na drugo delovno mesto, je njuna odločitev materialnopravno pravilna. Za presojo zakonitosti razporeditvenega sklepa tožene stranke je odločilnega pomena, da ni obstajal v zakonu predpisan pogoj za dopustnost tožnikove razporeditve (obstoj drugega delovnega mesta).
Sodišči prve in druge stopnje sta tako o sporu pravilno odločili, zato revizijski očitek o zmotni uporabi materialnega prava ni utemeljen. Revizijsko sodišče je zato revizijo na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno.