Jedro

V izpodbijanem sklepu se ugotavlja obstoj izrazite nevarnosti, da bo tožnik pred predajo pobegnil ter razlogi za takšen zaključek, obrazloženo z obširnim opisom razmer v Azilnem domu ,se ugotavlja tudi, zakaj drugih učinkovitih, manj prisilnih ukrepov, kot je namestitev tožnika v Center za tujce ni, in da je zato le z namestitvijo v omenjenem Centru za tujce kot edinim preostalim razpoložljivim prisilnim ukrepom mogoče učinkovito zagotoviti izvedbo postopka predaje. Pri tem sodišče ugotavlja še, da je bila ocena posameznih individualnih okoliščin konkretnega primera, opravljena glede na posamezne kriterije za opredelitev pojma „znatna nevarnost pobega“.

Na tožnikovo izrazito begosumnost kažejo tožnikova dejanja in navedbe v dosedanjem postopku, zlasti dejstvo, da je tožnik pred prihodom v Slovenijo prehajal na nedovoljen način številne državne meje, med drugim tudi držav članic EU, kot sta Avstrija in Francija, v katerih je po lastnih navedbah tudi zaprosil za mednarodno zaščito, vendar na sprejem odločitev pristojnih organov oziroma zaključke postopkov ni počakal, kar tudi sodišče utrjuje v prepričanju, da bi tožnik, kolikor ne bi bil pridržan v Centru za tujce, ampak v Azilnem domu, zapustil tako Azilni dom kot tudi Slovenijo in s tem onemogočil predajo odgovorni državi članici na podlagi Uredbe Dublin III.

V izpodbijanem sklepu se ugotavlja tudi, zakaj drugih, manj prisilnih ukrepov, kot je namestitev tožnika v Center za tujce, ni in da je zato le z namestitvijo v omenjenem Centru kot edinim razpoložljivim prisilnim ukrepom mogoče zagotoviti predajo. Ob ugotovljenem obstoju znatne nevarnosti, da bo tožnik pobegnil, je zato šteti ukrep pridržanja za legitimen in v konkretnem primeru glede na opisane razmere v Azilnem domu tudi nujen za izvršitev namena, zaradi katerega je bil izrečen. Stanje v Azilnem domu v Ljubljani, kot se podrobno in neprerekano opisuje v izpodbijanem sklepu, namreč ne onemogoča pobega in zato namestitev tožnika v Azilni dom, kar bi bil v konkretnem primeru milejši ukrep, ni mogoča.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je Ministrstvo za notranje zadeve odločilo, da se tožnika kot prosilca za mednarodno zaščito, ki trdi, da je A.A., rojen ... 1999 v kraju B., državljan Afganistana, pridrži za namen predaje na prostore in območje Centra za tujce do predaje odgovorni državi članici po Uredbi (EU) št. 604/2013 od ustne naznanitve pridržanja, in sicer od 7. 3. 2019 od 12.00 ure dalje do predaje odgovorni državni članici, ki mora biti opravljena najkasneje v šestih tednih od sprejema odgovornosti odgovorne države članice ali od trenutka, ko preneha veljati odložilni učinek tožbe zoper sklep, s katerim se določi odgovorna država članica.

2. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da sprejeta odločitev temelji na določilih 2. in 3. odstavka 28. člena Uredbe Dublin III v povezavi s 5. alinejo 1. odstavka in 4. odstavkom 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ-1) ter na podatkih, zbranih v dotedanjem upravnem postopku, in sicer na podatkih, ki so razvidni iz registracijskega lista in depeše Policijske postaje za izravnalne ukrepe ..., tožnikove prošnje za mednarodno zaščito ter iz razgovora, ki je bil ob ustni seznanitvi z izrečenim pridržanjem opravljen s tožnikom, o čemer je bil sestavljen zapisnik, ter na podatkih v bazi EURODAC, iz katerih izhaja, da je tožnik predhodno že v dveh državah članicah Evropske unije zaprosil za mednarodno zaščito, in sicer 11. 2. 2016 v Avstriji in 29. 9. 2018 v Franciji. Tožnik je izpovedal, da je v Avstriji zaprosil za mednarodno zaščito leta 2016. Nato je septembra 2018 Avstrijo zapustil, ker je prejel negativno odločitev o njegovi prošnji in ker se je bal, da bo deportiran v Afganistan. Zato je odšel v Francijo in tudi tam zaprosil za mednarodno zaščito. Ko so mu v Franciji rekli, da se mora vrniti v Avstrijo, saj je že tam zaprosil za mednarodno zaščito, je po pomoti, ker je zaspal na vlaku, prispel v Slovenijo. V zvezi z morebitno vrnitvijo v Avstrijo ima tožnik zadržke, ker se boji, da ga bodo - tako kot že veliko Afganistancev, deportirali nazaj v Afganistan. Na posebno vprašanje, ali se je pritožil na negativno odločitev v Avstriji, je tožnik odgovoril pritrdilno in pojasnil, da pisnega odgovora na pritožbo še ni prejel. Ob upoštevanju 1. odstavka 84. člena ZMZ-1 ter 1. odstavka 3. člena Uredbe Dublin III, ki določa, da mora prošnjo za mednarodno zaščito obravnavati ena sama država članica EU, in sicer tista, ki je za obravnavo odgovorna, se je tožena stranka glede na merila iz poglavja III. Uredbe Dublin III odločila, da bo pristojnim organom Avstrije in Francije posredovala prošnjo za ponovni sprejem tožnika in zaprosila za nujen odgovor na podlagi 3. odstavka 28. člena Uredbe Dublin III. Po oceni tožene stranke je tožniku potrebno omejiti gibanje skladno z 2. odstavkom 28. člena Uredbe Dublin III, pri čemer je najprej presojala, ali je tožnik dejansko izrazito begosumen, ob upoštevanju stališč Vrhovnega sodišča v sodbi št. I Up 26/2016 z dne 15. 3. 2016, saj ugotovljene okoliščine ter njegove navedbe in dejanja kažejo na utemeljen sum, da bi tožnik v primeru, če mu gibanje ne bi bilo omejeno, samovoljno zapustil azilni dom in tako onemogočil zaključek postopka oziroma predajo pristojni državi članici, saj je tožnik predhodno za mednarodno zaščito zaprosil že v Avstriji, a tam ni počakal na zaključek postopka; ko je bila njegova prošnja zavrnjena, se je tožnik na odločitev sicer pritožil, vendar je Avstrijo zapustil in odšel v Francijo, kjer je prav tako zaprosil za mednarodno zaščito in tudi tam ni počakal na zaključek postopka ter se ni vrnil v Avstrijo, pač pa je prišel v Slovenijo, kjer je po prijetju s strani policije še tretjič zaprosil za mednarodno zaščito, zato je utemeljeno pričakovati, da bo zapustil tudi Republiko Slovenijo še preden bo zaključen postopek za predajo tožnika pristojni državi članici za obravnavo njegove prošnje. Pri tem je pomembno tudi dejstvo, da se v Avstrijo tožnik ne želi vrniti, in sicer zaradi strahu pred deportacijo v Afganistan. Zato je po oceni tožene stranke tožnik dejansko izrazito begosumen in je bilo zato nujno potrebno izreči ukrep omejitve gibanja, kar je tudi v skladu s stališči Vrhovnega sodišča, izraženimi v sodbi št. I Up 26/2016 z dne 15. 3. 2016, ki jo v svoji obrazložiti obširno povzema, glede na relevantne okoliščine nesodelovanja v postopku iz 5. alineje 1. odstavka 68. člena ZTuj-2, saj je tožnik predhodno zaprosil tako v Avstriji kot v Franciji za mednarodno zaščito, vendar je obe državi zapustil še pred odločitvijo pristojnih organov o njegovih prošnjah, kar bi enako storil tudi v Sloveniji, ki je bila za tožnika zgolj tranzitna država, in bi jo, tako kot je to storil že v Avstriji in Franciji, zapustil še pred odločitvijo pristojnega organa. S tem pa bi onemogočil predajo pristojni državi članici EU, kar bi ponovno pomenilo nesodelovanje v postopku. S takimi dejanji bi onemogočil katerikoli državi, da bi postopek odločanja o mednarodni zaščiti za tožnika izpeljala do zaključka. Pri preverjanju, ali bi bil milejši ukrep, to je pridržanje na območje azilnega doma v tožnikovem primeru primeren, je tožena stranka v skladu s stališči Vrhovnega sodišča, izraženimi v sodbi št. I Up 346/2014 z dne 5. 11. 2014, iz katere izhaja, da z uporabo milejšega ukrepa, kot je na primer pridržanje na območje azilnega doma, ne bi bilo mogoče doseči namena, saj bi tožnik, ker v azilnem domu ni ustreznih mehanizmov za preprečitev odhoda iz azilnega doma, lahko le-tega zapustil oziroma bi lahko odšel v drugo državo. Ob upoštevanju navedenih dejstev, da je tožnik že prehajal meje držav na nedovoljen način in da tožnik ve, da bo vrnjen v Avstrijo, kamor se zaradi strahu pred deportacijo ne želi vrniti, navedeno po presoji tožene stranke še dodatno utemeljuje obstoj znatne nevarnosti, da bo tožnik pobegnil in tako onemogočil izvedbo postopkov v zvezi s predajo po Uredbi Dublin III. Po oceni tožene stranke je izrečeni strožji ukrep nujen in sorazmeren ter skladen tudi z določili Recepcijske direktive, ki v 10. odstavku pod določenimi pogoji dopušča nastanitev prosilca tudi v zaporu, zaradi česar meni, da okoliščine pridržanja tožnika v Centru za tujce ne morejo vplivati na zakonitost odrejenega ukrepa, ki bo trajal od ustne naznanitve dne 7. 3. 2019 od 12.00 ure do predaje, ki mora biti v primerih pridržanja opravljena najkasneje v šestih tednih od sprejema odgovornosti ali od trenutka, ko preneha veljati odložilni učinek sodbe zoper dublinski sklep, po preteku tega časa pa oseba ne sme biti več pridržana.

3. Tožnik v tožbi uveljavlja tožbene ugovore nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. V tožbi navaja, da je Afganistan zapustil zaradi vojne in novačenja s strani Talibanov v začetku januarja 2016 ter ilegalno potoval preko naštetih držav, njegova ciljna država pa je bila Avstrija, kjer je bival od leta 2016 do 2018. Ker je prejel v Avstriji negativno odločitev o njegovi prošnji, je zaradi strahu pred vrnitvijo v Afganistan odšel v Francijo in tudi tam zaprosil za mednarodno zaščito, po nasvetu svoje matere, da naj raje menja države, kot da se vrne nazaj v Afganistan. Zato je odšel v Francijo, kjer mu je bilo rečeno, da se mora vrniti nazaj v Avstrijo. Toženi stranki očita, da ostalo neugotovljeno, ali se bo tožnika dejansko vračalo v Avstrijo in kaj je s postopkom v Avstriji. Tožnik še očita, da zaključek o znatni begosumnosti nima dejanske podlage in da je najmanj preuranjen, češ da razlogi oziroma okoliščine, ki jih navaja tožena stranka, ne zadoščajo za objektivno ugotovitev, da gre za nesodelovanje tožnika v postopku. Toženi stranki še očita, da ni ovrednotila tožnikovih navedb o tem, zakaj želi ostati v Sloveniji in da se v Avstrijo boji vrniti zaradi morebitne deportacije v Afganistan. Njegove navedbe, da želi ostati v Sloveniji, ker se boji vrnitve v Avstrijo, ki je že deportirala večje število Afganistancev, pa naj bi kazale precenjeno znatno nevarnost, da bo tožnik pobegnil, češ da tožena stranka ni pravilno ocenila njegove želje ostati v Republiki Sloveniji. Dodaja še, da bi zaradi strahu pred deportacijo tožnik v Sloveniji zaprosil za azil tudi v primeru, če ga policija ne bi prijela. Tožnik očita, da je bilo tako dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, posledično pa napačno uporabljeno materialno pravo in da te pomanjkljivosti ne more odpraviti niti ugotovitev tožene stranke, da je tožnik nezakonito prehajal državne meje, kot tudi, da v Republiki Sloveniji nima možnosti bivanja, kar sta okoliščini iz 1. in 3. alineje 2. odstavka 68. člena ZTuj-2. V tožbi še navaja, da ni razlogov za zaključek tožene stranke, da obstaja utemeljen sum, da bo tožnik v primeru, da mu gibanje ne bi bilo omejeno, samovoljno zapustil azilni dom in tako onemogočil zaključek postopka, to je predajo pristojni državi članici. Prav tako naj v konkretnem primeru ne bi bila izkazana znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, kot to določa 2. odstavek 28. člena Uredbe Dublin III, niti ni izkazana sorazmernost tožniku izrečenega ukrepa pridržanja, češ da tožena stranka v vseh podobnih primerih sorazmernost opredeljuje z identičnimi razlogi, kar je po mnenju tožnika nedopustno in da sorazmernosti ukrepa ni mogoče utemeljevati na podlagi statistike. Kljub obširni obrazložitvi sorazmernosti ukrepa le-ta ni v ničemer konkretiziran glede tožnika, oziroma ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih. Sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep odpravi, oziroma podredno, naj mu izreče blažji ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma.

4. Tožena stranka je po pozivu sodišča na podlagi 38. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) predložila predmetne upravne spise, odgovora na tožbo pa ni vložila.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Sodišče je v skladu z določbo 6. odstavka 84. člena ZMZ-1 na glavni obravnavi dne 20. 3. 2019 vpogledalo v upravni spis, ki ga je predložila tožena stranka, ter tožbo s prilogami in zaslišalo tožnika. Tožnik je na naroku izpovedal, da pri sebi nima nobenega osebnega dokumenta s fotografijo za izkazovanje istovetnosti, da je Afganistan, kjer ima še mamo, tri brate in tri sestre, zapustil v tretjem ali četrtem mesecu leta 2016; tedaj je bila njegova ciljna država Avstrija, kjer kot prosilec za mednarodno zaščito ni dobil nobenega osebnega dokumenta. Avstrijo je zapustil v devetem mesecu leta 2018 in odšel v Francijo. Na posebno vprašanje, zakaj je zapustil Avstrijo in odšel v Francijo, če je bila njegova ciljna država Avstrija, je odgovoril, da je odšel iz Avstrije zato, ker je prejel negativno odločitev pristojnega organa za mednarodno zaščito, zato se je bal, da bo deportiran nazaj v Afganistan; ko je v Franciji ob prejemu negativne odločitve pristojnega organa izvedel, da se mora vrniti v Avstrijo, je sam z avtobusom odpotoval preko Dortmunda in Munchna v Nemčiji k prijatelju v Salzburg, da bi se zatem vrnil v mesto Graz v Avstriji, kjer je bil predhodno nastanjen, ko je v Avstriji prvič zaprosil za mednarodno zaščito; ker je na poti z vlakom iz Salzburga preko Villacha proti Grazu zaspal, se je prebudil v Sloveniji, avstrijski policisti pa mu niso dovolili vrnitve nazaj v Avstrijo, ker ni imel pri sebi nobenega dokumenta; nato je po prijetju s strani slovenske policije na policijski postaji zaprosil za mednarodno zaščito v Sloveniji. Na vprašanje, zakaj ni počakal na uradno deportacijo oziroma predajo iz Francije v Avstrijo je tožnik odgovoril, da je od svojega odvetnika izvedel, da bi ga v Avstriji zaprli za 45 dni po izvršitvi deportacije po uradni poti in ker ni želel v zapor se je sam odpravil na pot, da ga ne bi zaprli.

7. V obravnavanem primeru je predmet sodne presoje odločitev tožene stranke, ki je z izpodbijanim sklepom tožnika kot prosilca za mednarodno zaščito pridržala za namen predaje na prostore in območje Centra za tujce v Postojni do predaje odgovorni državi članici po Uredbi Dublin III in še odločila, da se tožnik pridrži za namen predaje od ustne naznanitve dne 7. 3. 2019 od 12:00 ure do predaje odgovorni državi članici, ki mora biti opravljena najkasneje v 6-ih tednih od sprejema odgovornosti odgovorne države članice ali od trenutka, ko preneha veljati odložilni učinek tožbe zoper sklep, s katerim se določi odgovorna država članica. Pri svoji odločitvi se je tožena stranka oprla na 2. in 3. odstavek 28. člena Dublinske uredbe III v zvezi s 1. in 4. odstavkom 84. člena ZMZ-1. 8. Uredba Dublin III v 2. odstavka 28. člena določa, da kadar obstaja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, lahko države članice na podlagi presoje vsakega posameznega primera zadevno osebo pridržijo, da bi omogočile izvedbo postopka za predajo v skladu s to uredbo, vendar le, če je ukrep pridržanja sorazmeren in ni mogoče učinkovito uporabiti drugih manj prisilnih ukrepov, medtem ko 1. odstavek 28. člena Uredbe Dublin III določa, da države članice ne smejo pridržati osebe zgolj zato, ker v zvezi z njo poteka postopek predaje odgovorni državi članici.

9. Po 1. odstavku 84. člena ZMZ-1 lahko prosilcu pristojni organ odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma (tudi) v skladu z 28. členom Uredbe Dublin III (5. alineja 1. odstavka 84. člena ZMZ-1), po 2. odstavku 84. člena ZMZ-1 pa se lahko prosilcu, ki ni mladoletnik ali mladoletnik brez spremstva, odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce, če pristojni organ ugotovi, da v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa iz prejšnjega odstavka ali če prosilec samovoljno zapusti območje obveznega zadrževanja.

10. Sodišče se sicer strinja s tožnikom, da gre za ukrep, ki po vsebini ustreza odvzemu prostosti, kakor je presodilo tudi že vrhovno sodišče v tožnikovemu primeru primerljivih zadevah št. I Up 39/2015 z dne 1. 4. 2015, I Up 15/2016 z dne 24. 2. 2016 in I Up 26/2016 z dne 15. 3. 2016, vendar je obenem tudi presodilo, da je izrek tovrstnega ukrepa v postopkih predaje prosilcev odgovorni državi članici mogoč in dopusten, kot med drugim izhaja tudi iz sodbe in sklepa Vrhovnega sodišča št. I Up 26/2016 (10. točka obrazložitve), na katero se v svoji obrazložitvi sklicuje tudi tožena stranka.

11. Ob upoštevanju prej citiranih določb 84. člena ZMZ-1 in 2. odstavka 28. člena Uredbe Dublin III mora biti za sprejem odločitve, da se prosilca pridrži na način, da se mu omeji gibanje na Center za tujce z namenom omogočiti izvedbo postopka za njegovo predajo odgovorni državi članici EU, ugotovljeno, da obstaja znatna nevarnost, da bo prosilec pobegnil, in da je ukrep pridržanja sorazmeren ter ni mogoče učinkovito uporabiti drugih manj prisilnih ukrepov, kot tudi, da je za izvedbo postopka predaje nujen.

12. Sodišče je v številnih svojih odločitvah, med drugim v pravnomočni sodbi št. I U 2743/2017-14 z dne 5. 12. 2017, razlagalo na način, da pojem „nevarnost pobega“ iz točke (n) 2. člena Uredbe Dublin III pomeni nevarnost, da bo prosilec ali državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, v zvezi s katero poteka postopek predaje, pobegnil, v skladu z individualno oceno posameznega primera na podlagi objektivnih kriterijev, ki so določeni z zakonom. Slovenski zakonodajalec teh objektivnih kriterijev begosumnosti z ZMZ-1 sicer (še) ni posebej uredil, vendar sta tako Upravno kot tudi Vrhovno sodišče že zavzeli stališče, da ustrezno uporabo Uredbe Dublin III omogoča opredelitev pojma „nevarnost pobega“, ki je vsebovana v 68. členu Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2). Vrhovno sodišče je s tem v zvezi v zadevah I Up 15/2015 z dne 24. 2. 2016 in I Up 26/2016 z dne 15. 3. 2016 tudi navedlo, da sicer ni mogoče uporabiti vseh kriterijev iz 68. člena ZTuj-2, pač pa le tiste, ki so skladni s posebnimi značilnostmi in cilji Uredbe Dublin III, to pa so najmanj kriteriji po tretji, četrti in peti alineji prvega odstavka 68. člena ZTuj-2. Zakonodajalec pa je z določili ZTuj-2 poleg tega določil, da nevarnost pobega pomeni, da so v posameznem primeru podane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče utemeljeno sklepati, da bo oseba pobegnila.

13. Nevarnost pobega mora biti po dikciji 2. odstavka 28. člena Uredbe Dublin III „znatna“, pri čemer je Upravno sodišče v sodbah št. I U 801/2016 z dne 7. 6. 2016 in I U 1102/2016 z dne 29. 7. 2016 in nadaljnjih že navedlo, da je ta standard treba razlagati bližje standardu „velike“ nevarnosti kot pa morebiti standardu zgolj „zaznavne“ nevarnosti, kar sledi iz primerjave navedenega standarda z angleško različico („significant“), italijansko različico („notevole“) in hrvaško različico („velika opasnost“), medtem ko francoska različica Uredbe Dublin III govori o pomembni oziroma nezanemarljivi nevarnosti („un risque non négliegable“). Nevarnost pobega mora biti torej znatna oziroma velika.

14. Iz sodbe Sodišča EU v zadevi št. C-528/15, Al Chodor, sicer izhaja obveznost države članice, da mora „v splošno zavezujoči določbi določiti objektivna merila, na katerih temeljijo razlogi za sum pobega prosilca za mednarodno zaščito“. Po mnenju sodišča iz te dikcije, skupaj z obrazložitvijo odločbe izhaja, da morajo biti kriteriji zapisani v zakonu ter da mora biti kvaliteta teh kriterijev taka, da jih je mogoče šteti za „objektivna merila“, vendar pa v konkretnem primeru sodišče ne dvomi, da navedena pravna podlaga, ki je za odločanje v konkretnem primeru relevantna, v povsem zadostni meri izpolnjuje te kriterije za odločanje. Zgolj to, da so kriteriji zapisani v zakonu, ki se ne nanaša neposredno na odločanje o mednarodni zaščiti, pač pa ureja očitno sorodno pravno področje tujcev, v ničemer ne zmanjšuje njene nomotehnične kvalitete ali pomena v tem smislu, da bi šlo za predpis nižjega ranga v hierarhiji pravnih aktov veljavnega nacionalnega pravnega reda in tudi ne zahtevane kvalitete objektivnosti. Zaradi sorodnosti obeh pravnih področij po presoji sodišča tudi ni mogoče govoriti proti temu, da bi bili razlogi za pridržanje, ki veljajo na enem pravnem področju, analogno preneseni na drugega, kar smiselno prav tako izhaja iz citirane odločbe Vrhovnega sodišča, na katero se je pri odločitvi sklicevala tudi tožena stranka. Sodišče nenazadnje še pripominja, da kljub nekaterim drugačnim stališčem, izraženim med drugim v nedavni sodbi št. I U 2588/2018-13 z dne 31. 12. 2018 (zlasti 55. točka obrazložitve), še tudi po izdaji sodbe Sodišča EU v zadevi Al Chodor tako Vrhovno sodišče ( na primer v sklepu št. X Ips 7/2017 z dne 19. 4. 2017), kot tudi Upravno sodišče RS (na primer v sodbah št. I U 1080/2017 z dne 18. 5. 2017, I U 2382/2017 z dne 30. 10. 2017, I U 2743/2017 z dne 15. 12. 2017 in I U 121/2019 z dne 21. 1. 2019) v svoji prevladujoči praksi nista našli razlogov za spremembo stališč, ki izhajajo iz citirane sodbe in sklepa Vrhovnega sodišča št. I Up 26/2016 z dne 15. 3. 2016. 15. Predmet presoje v konkretnem primeru je torej sklep, s katerim je tožena stranka izrekla izpodbijani ukrep pridržanja za namen predaje odgovorni državi članici EU po Uredbi Dublin III na prostore in območje Centra za tujce v Postojni, ki ga je oprla na 2. in 3. odstavek 28. člena Uredbe Dublin III ter 5. alinejo 1. odstavka 84. člena ZMZ-1 in na svojo presojo, da je tožnik izrazito begosumen, sporno pa je tožnikovo pridržanje v prostorih in na območju Centra za tujce in s tem obstoj pogojev, ki so za pridržanje oseb, v zvezi s katerimi poteka postopek predaje, predpisani v 2. odstavku 28. člena Uredbe Dublin III.

16. Drugi odstavek 28. člena Uredbe Dublin III, na katerega se (v povezavi z omenjeno 5. alinejo 1. odstavka 84. člena ZMZ-1) opira sklep o tožnikovem pridržanju, določa, da kadar obstaja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, lahko države članice na podlagi presoje vsakega posameznega primera zadevno osebo pridržijo, da bi omogočile izvedbo postopkov za predajo v skladu s to uredbo, vendar le, če je ukrep pridržanja sorazmeren in ni mogoče učinkovito uporabiti drugih manj prisilnih sredstev.

17. Presoja okoliščin konkretnega primera, ki se zahteva v skladu s citirano določbo, je bila, glede na razloge sklepa, s strani tožene stranke nedvomno opravljena. Tako se v izpodbijanem sklepu ugotavlja obstoj izrazite nevarnosti, da bo tožnik pred predajo pobegnil ter razlogi za takšen zaključek, obrazloženo z obširnim opisom razmer v Azilnem domu pa se ugotavlja tudi, zakaj drugih učinkovitih, manj prisilnih ukrepov, kot je namestitev tožnika v Center za tujce ni, in da je zato le z namestitvijo v omenjenem Centru za tujce kot edinim preostalim razpoložljivim prisilnim ukrepom mogoče učinkovito zagotoviti izvedbo postopka predaje. Pri tem sodišče ugotavlja še, da je bila ocena posameznih individualnih okoliščin konkretnega primera, ki je razvidna iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, kot je predhodno povzeta pod točko 1. in 2. obrazložitve te sodbe, opravljena glede na posamezne kriterije za opredelitev pojma „znatna nevarnost pobega“.

18. Sodišče se strinja tudi s presojo in zaključki tožene stranke, ki so razvidni iz izpodbijanega sklepa. Na tožnikovo izrazito begosumnost kažejo tožnikova dejanja in navedbe v dosedanjem postopku, zlasti dejstvo, da je tožnik pred prihodom v Slovenijo prehajal na nedovoljen način številne državne meje, med drugim tudi držav članic EU, kot sta Avstrija in Francija, v katerih je po lastnih navedbah tudi zaprosil za mednarodno zaščito, vendar na sprejem odločitev pristojnih organov oziroma zaključke postopkov ni počakal, kar tudi sodišče, enako kot toženo stranko, utrjuje v prepričanju, da bi tožnik, kolikor ne bi bil pridržan v Centru za tujce, ampak v Azilnem domu, zapustil tako Azilni dom kot tudi Slovenijo in s tem onemogočil predajo odgovorni državi članici na podlagi Uredbe Dublin III, v konkretnem primeru Republiki Avstriji, ki je, kot izhaja iz podatkov predloženega upravnega spisa, tudi že sprejela pristojnost za obravnavanje tožnikove prošnje na podlagi Uredbe Dublin III ter o tem pisno obvestila toženo stranko dne 13. 3. 2019. 19. Obrazloženo (z obširnim opisom razmer v azilnem domu) pa se v izpodbijanem sklepu ugotavlja tudi, zakaj drugih, manj prisilnih ukrepov, kot je namestitev tožnika v Center za tujce, ni in da je zato le z namestitvijo v omenjenem Centru kot edinim razpoložljivim prisilnim ukrepom mogoče zagotoviti predajo. Na ta način je tožena stranka obrazložila sorazmernost odrejenega ukrepa pridržanja v smislu določb Uredbe Dublin III in hkrati tudi uporabo določb drugega odstavka 84. člena ZMZ-1, po katerih se prosilcu lahko odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce, če v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa obveznega zadrževanja na območje Azilnega doma, kot je sicer predvideno v prvem odstavku istega člena. Ob ugotovljenem obstoju znatne nevarnosti, da bo tožnik pobegnil, je zato šteti ukrep pridržanja za legitimen in v konkretnem primeru glede na opisane razmere v Azilnem domu tudi nujen za izvršitev namena, zaradi katerega je bil izrečen. Stanje v Azilnem domu v Ljubljani, kot se podrobno in neprerekano opisuje v izpodbijanem sklepu, namreč ne onemogoča pobega in zato namestitev tožnika v Azilni dom, kar bi bil v konkretnem primeru milejši ukrep, ni mogoča. Kot možna zato ostane le izpodbijana nastanitev tožnika v Centru za tujce. Pri tem gre sicer za strožji ukrep, ki pa ga ZMZ-1 v 2. odstavku 84. člena izrecno dopušča in ki hkrati ne presega kriterijev iz Direktive 2013/33/EU, ki v 10. členu dopušča celo nastanitev prosilcev v zaporu, kadar država ne more zagotoviti nastanitve v posebni ustanovi za pridržanje, na kar pravilno opozarja tudi tožena stranka v izpodbijanem sklepu.

20. Prekomeren poseg pa tudi ni razviden iz tožbenih navedb in iz tožnikove izpovedbe na naroku za glavno obravnavo glede opisanih razmer v Centru za tujce. Bistveno kar ga moti je to, da mu je gibanje omejeno na zaprto območje in prostore, kar pa po presoji sodišča ne pretehta ugotovljenih razlogov za pridržanje.

21. Sodišče je zato, glede na povedano, sledilo ključnim razlogom izpodbijanega sklepa kot pravilnim in skladnim z zakonom, tožbo pa zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1.