Jedro

Tožnica je s tem, ko je iz košarice pri blagajni vzela denar in ga uporabila za lastni nakup, huje kršila pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja (33., 34. in 37. člen ZDR-1). Tožnica ni ravnala vestno, kršila je navodila toženke o ravnanju z najdenim in puščenim denarja, njena kršitev pa je tudi materialno škodovala toženki. Pri presoji obstoja hujše kršitve je pomembno, kakšnega pomena je narava kršitve, torej vsebina same kršitve glede na obveznosti delavca in možne posledice kršitve za delodajalca. Tožnica je bila zaposlena kot prodajalka, zato je bila v stiku z denarjem, s katerim pa je na sporna dneva ravnala v nasprotju z jasnimi navodili delodajalca. Višina denarja (kovancev), ki ga je tožnica na sporna dneva porabila za lastni nakup, ni pomembna. Za presojo teže kršitve je namreč ključna vsebina ter pomen kršitve, in ne vrednost prilaščenega denarja. Kadar ima delavec dostop do denarja, je ključno, da mu delodajalec lahko zaupa, da bo navodila glede ravnanja z denarjem spoštoval, zato se po ustaljeni sodni praksi kršitev navodil delodajalca glede ravnanja z denarjem in blagajniškega poslovanja šteje za hujšo kršitev delovnih obveznosti.

Izrek

I.Pritožbi se ugodi in se izpodbijani del sodbe v I., II., III., IV. in VII. točki spremeni tako, da se na novo glasi:

"I. Zavrne se tožbeni zahtevek, ki se glasi:

1.Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 15. 7. 2024, ki jo je tožena stranka dne 15. 7. 2024 vročila tožeči stranki, je nezakonita in se razveljavi.

2.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki za obdobje od nezakonite odjave dne 15. 7. 2024 do 14. 8. 2024 in od 1. 9. 2024 do 4. 12. 2024 dalje priznati vse pravice iz delovnega razmerja, vključno z obračunom vsakokratne mesečne bruto plače (v višini 1.253,00 EUR bruto), plačilom davkov in prispevkov ter izplačilom vsakokratnih mesečnih neto plač (zapadlih vsakega 18. v mesecu), vse skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti neto zneskov plač pa do plačila, ter tožečo stranko prijaviti v vsa zavarovanja (pokojninsko, zdravstveno, starševsko, za brezposelnost), vključno z vpisom delovne dobe v matično evidenco ZPIZ, vse v roku 15 dni, pod izvršbo."

II.Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

11.Sodišče prve stopnje je razsodilo, da se izredna odpoved z dne 15. 7. 2024 razveljavi in da tožnici delovno razmerje ni prenehalo 15. 7. 2024, ampak je, razen v obdobju od 15. 8. 2024 do 31. 8. 2024, trajalo do vključno 4. 12. 2024 (I. in II. točka izreka). Toženki je naložilo, da tožnici plača nadomestilo plače v višini in za obdobja, kot izhajajo iz III. točke izreka, ter denarno povračilo v znesku 5.334,84 EUR bruto (III. točka izreka). Toženki je naložilo še, da tožnico za čas od 16. 7. 2024 do vključno 14. 8. 2024 in od 1. 9. 2024 do vključno 4. 12. 2024 prijavi v vsa zavarovanja, vključno z vpisom delovne dobe v matično evidenco ZPIZ (IV. točka izreka). Zavrnilo je zahtevek za poziv na delo ter priznanje delovnega razmerja in pravic iz delovnega razmerja za čas od 15. 8. 2024 do vključno 31. 8. 2024 in od 5. 12. 2024 dalje (V. točka izreka). Odločilo je, da stranki sami krijeta vsaka svoje stroške postopka (VI. točka izreka) in da je toženka dolžna plačati sodno takso (VII. točka izreka).

2.V prvem sojenju je Višje delovno in socialno sodišče s sklepom Pdp 87/2025 z dne 9. 4. 2025 pritožbi toženke ugodilo, razveljavilo ugodilni del sodbe (I., II., III., IV. in VII. točka izreka) in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Vrhovno sodišče RS je s sklepom Dsp 4/2025 z dne 10. 11. 2025 pritožbi toženke ugodilo in razveljavilo sklep pritožbenega sodišča in zadevo vrnilo pritožbenemu sodišču v novo sojenje.

3.Toženka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe iz vseh pritožbenih razlogov. V zvezi z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je tožnica iz košarice vzela kovance, ki so ji bili pred tem dani kot napitnina, in jih je sama odložila v košarico, uveljavlja protispisnost. Tožnica je namreč ravno nasprotno izpovedala, da ne ve, kako je denar, ki ga je na sporna dneva vzela, prišel v košarico, zato je podana kršitev postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Poudarja, da ima kot delodajalec, lastnik trgovine in organizator delovnega procesa izključno pravico odločanja o tem, kako se bo ravnalo z denarjem oziroma drobižem, ki ga kupci pustijo ali pozabijo na hitri blagajni in ga zaposleni odlagajo v za to namenjeno košarico, ter da ima vzpostavljeno jasno pravilo, da si prodajalci denarja ne smejo prilaščati, kar so skladno potrdile vse zaslišane priče. Takšen denar je (v relaciji med toženko in zaposlenimi) last toženke. Tožnica si je denar iz košarice na hitri blagajni, neoziraje se na pravilo, ki ga je poznala, protipravno prilastila in z njim opravila osebni nakup. Iz določbe Hišnega reda toženke v točki 8. 8. 2 je razvidna ničelna toleranca do kakršnih koli odtujitev, ne glede na to, kdo je oškodovanec dejanja. Očitek, da toženka ni izkazala, da bi imela jasno določena pravila ravnanja s kovanci iz košarice, je neutemeljen. Za presojo obstoja tožničine kršitve je pomembno le pravilo, da si zaposleni ne smejo prilaščati denarja iz košarice, pri čemer je tudi tožnica na več mestih svoje izpovedi potrdila razumevanje tega pravila. Tudi sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe poudarilo, da zaslišane sodelavke niso potrdile navedb tožnice, da bi denar iz košarice pripadal zaposlenim. Okoliščina, da so posamezne priče v svojih izpovedih navedle tudi primere drugačne uporabe tega denarja, poleg knjiženja med sredstva toženke, ne vpliva na obstoj pravila, da si zaposleni tega denarja ne smejo jemati zase, niti ne na presojo, ali je tožnica kršila delovne obveznosti, kot se ji očita v izredni odpovedi. Drugačni načini uporabe tega denarja, ki so jih primeroma navedle posamezne priče, ne predstavljajo izvršitve kaznivega dejanja. Nasprotuje stališču, da naj bi izvajala sporno prakso protipravnega prilaščanja denarja strank in napitnin. Glede drobiža, ki se najde na blagajnah, ker so ga kupci tam pustili ali pozabili, toženka nima učinkovitih možnosti, da bi ugotovila identiteto kupcev za to, da bi jim tak drobiž lahko vrnila, glede na določila Stvarnopravnega zakonika pa za takšne najdbe ni zavezana k obveščanju policije. V predpisih, ki urejajo trgovinsko dejavnost, napitnine niso urejene, zato ji ni mogoče očitati, da bi z oblikovanjem lastnih pravil, kako morajo zaposleni ravnati z denarjem, ki ga pustijo ali pozabijo stranke, kršila kakršne koli zavezujoče predpise. Nasprotuje tudi višini prisojenega denarnega povračila in meni, da bi bila tožnica lahko upravičena do največ 4 mesečnih plač.

4.Pritožba je utemeljena.

5.Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih v povezavi z drugim odstavkom 350. člena ZPP v mejah razlogov, navedenih v pritožbi in pri preizkusu po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da tožnica s tem, ko je vzela kovance iz košarice pri hitrih blagajnah, ni kršila delovnih obveznosti. Ker sodišče prve stopnje zaradi te zmotne presoje ni ugotavljalo, kako je to ravnanje tožnice vplivalo na možnost nadaljevanja delovnega razmerje do izteka odpovednega roka glede na vse okoliščine in interese obeh pogodbenih strank, je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, zato je pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 347. člena ZPP dne 18. 11. 2025 opravilo pritožbeno obravnavo. V soglasju s strankama je ponovilo vse s strani prvostopnega sodišča izvedene dokaze. Vpogledalo je v listine od A1 do A8, B1 do B29 ter C1, prebralo zapisnike in prepise zvočnih posnetkov z izpovedbami tožnice in prič A. A., B. B., C. C., D. D., E. E., F. F., G. G., H. H., I. I. in J. J. ter dodatno zaslišalo pričo A. A. Ostalih predlaganih dokazov ni izvedlo iz enakih razlogov, kot jih je navedlo sodišče prve stopnje v 35. točki obrazložitve, zato se pritožbeno sodišče sklicuje na te utemeljene razloge in jih ne ponavlja.

6.Toženka je tožnici dne 15. 7. 2024 podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi na podlagi 1. in 2. alineje prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1), ker je dne 1. 6. 2024 in nato ponovno dne 6. 6. 2024 vzela denar iz košarice pri hitrih blagajnah in z njim med delovnim časom opravila osebni nakup brez dovoljenja nadrejenega, česar tožnica ni zanikala.

7.Pritožbeno sodišče se strinja z zaključki sodišča prve stopnje v 12. točki obrazložitve, da je izredna odpoved pravočasna. Delodajalec mora podati izredno odpoved v 30 dneh, odkar izve za razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi (drugi odstavek 109. člena ZDR-1). Zgolj sum, da je prišlo do kršitve, ne zadošča. Delodajalec mora biti seznanjen z vsemi bistvenimi elementi delavčeve kršitve in okoliščinami, ki lahko vplivajo na presojo le-te. Toženka je bila seznanjena z očitanima kršitvama naprej 17. 6. 2024, ko je služba notranje revizije glede na prijavo, podano dne 14. 6. 2024, vpogledala v video nadzor in evidenco delovnega časa ter sporočila, da je tožnica na navedena dneva opravila osebna nakupa s kovanci, s katerimi delavci niso smeli razpolagati, v času nakupa pa ni bila na odmoru. Toženka tako z odpovednim razlogom ni bila seznanjena že dne 1. 6. in 6. 6. 2024, ko je tožnica opravila sporna nakupa, ampak najprej 17. 6. 2024, zato je odpoved z dne 15. 7. 2024 pravočasna.

8.Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da očitek oprave osebnega nakupa brez registracije odmora in dovoljenja nadrejenega ne predstavlja hujše kršitve obveznosti iz delovnega razmerja, niti ne izpolnjuje pogoja, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank delovnega razmerja ni bilo mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka. Toženka zaključkom sodišča prve stopnje s tem v zvezi ne nasprotuje, temveč se osredotoča izključno na prvostopenjski zaključek, da ni izkazana utemeljenost očitka iz naslova protipravne prisvojitve denarja delodajalca oziroma denarja, ki je bil tožnici zaupan v zvezi z zaposlitvijo.

9.Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so se v košarici na pultu pri hitrih blagajnah zbirali kovanci oziroma drobiž, ki so ga kupci v trgovini bodisi pozabili ali pustili v hitri blagajni ali po tleh, bodisi so ga dali zaposlenim kot napitnino. Pritožba glede zaključka v sodbi, da je tožnica iz košarice vzela kovance, ki so ji bili poprej dani kot napitnina in jih je sama odložila v košarico, neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sicer drži, da je navedeni zaključek v nasprotju z izpovedjo tožnice, saj je na izrecno vprašanje svojega pooblaščenca izpovedala, da ne ve, kako je denar prišel v košarico, vendar pa okoliščina, ali je vzeti denar iz košarice predstavljal napitnino ali ne, ni odločilno dejstvo za obstoj tožničine kršitve, zato očitana protispisnost ni podana.

10.Za presojo obstoja očitane kršitve je odločilna ugotovitev v izpodbijani sodbi, da denar iz košarice ni pripadal toženkinim zaposlenim. V zvezi s tem pritožba utemeljeno nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da zaposlenim pri toženki niso bila dana jasna in enotna navodila (pravila) glede ravnanja s kovanci iz košarice. Bistveno je, da denarja iz košarice (četudi gre tudi za napitnino kupcev) zaposleni ne smejo vzeti zase, seznanjenost s tem pravilom pa je poleg prič A. A., B. B., C. C., D. D. (tožničine nadrejene), E. E., F. F., H. H., I. I., J. J. (tožničine sodelavke), v svoji izpovedi potrdila tudi tožnica. Tudi sicer je tožnica v primeru, da je našla bankovec, ki ga je pozabila stranka, slednjega izročila delodajalcu in ga ni porabila za osebni nakup, kar pomeni, da je bila seznanjena s pravilom, da si ne sme prilastiti najdenega oziroma puščenega denarja. Da je zaposlenim prepovedano odtujevanje denarja, torej tudi kovancev, izhaja tudi iz točke 8. 8. 2 Hišnega reda toženke. To, da so posamezne priče v svojih izpovedih omenile tudi druge primere uporabe kovancev iz košarice (npr. darovanje strankam, otrokom, ko jim je zmanjkal kakšen kovanec za nakup, zamenjava kovanca, ki ga hitra blagajna ni prepoznala), na obstoj pravila, da si tega denarja zaposleni ne smejo prilaščati, in s tem na presojo tožničine kršitve nima vpliva. Prav tako ni relevantno, da ne gre za denar, ki bi ga toženka pridobila kot kupnino za prodano blago, kot tudi ne zatrjevana spornost toženkine ureditve oziroma prakse v zvezi z napitninami in pozabljenim ali puščenim denarjem strank, do česar se je opredeljevalo sodišče prve stopnje.

11.Tožnica je s tem, ko je iz košarice pri blagajni vzela denar in ga uporabila za lastni nakup, huje kršila pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja (33., 34. in 37. člen ZDR-1). Tožnica ni ravnala vestno, kršila je navodila toženke o ravnanju z najdenim in puščenim denarja, njena kršitev pa je tudi materialno škodovala toženki. Pri presoji obstoja hujše kršitve je pomembno, kakšnega pomena je narava kršitve, torej vsebina same kršitve glede na obveznosti delavca in možne posledice kršitve za delodajalca. Tožnica je bila zaposlena kot prodajalka, zato je bila v stiku z denarjem, s katerim pa je na sporna dneva ravnala v nasprotju z jasnimi navodili delodajalca. Višina denarja (kovancev), ki ga je tožnica na sporna dneva porabila za lastni nakup, ni pomembna. Za presojo teže kršitve je namreč ključna vsebina ter pomen kršitve, in ne vrednost prilaščenega denarja. Kadar ima delavec dostop do denarja, je ključno, da mu delodajalec lahko zaupa, da bo navodila glede ravnanja z denarjem spoštoval, zato se po ustaljeni sodni praksi kršitev navodil delodajalca glede ravnanja z denarjem in blagajniškega poslovanja šteje za hujšo kršitev delovnih obveznosti.

12.Tožnica je vedela, da najdenega in puščenega denarja ne sme porabiti za lasten nakup, pa je kljub temu ta navodila kršila, njeno ravnanje pa je bilo storjeno najmanj iz hude malomarnosti. Toženka je tako dokazala, da je za izredno odpoved obstajal utemeljen odpovedni razlog po drugi alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Ker za zakonitost izredne odpovedi zadostuje že obstoj kršitve po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 pritožbeno sodišče ni presojalo, ali je tožnica s svojim ravnanjem izpolnila tudi zakonske znake kaznivega dejanja in s tem obstoj kršitve po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1.

13.Podan je tudi nadaljnji pogoj za izredno odpoved, to je nezmožnost nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank (prvi odstavek 109. člena ZDR-1).

14.Toženka je že v odpovedi navedla, da je zaradi nespoštovanja pravil o ravnanju z denarjem tožnica zlorabila njeno zaupanje in ogrozila normalni delovni proces ter materialno škodovala toženki. Pri kršitvah glede denarja ima ničelno toleranco, saj ne gre samo za materialno škodo, ampak škodo ugledu in vrednotam, ki jih toženka zasleduje. Tožnica ni priznala protipravnosti svojega ravnanja, niti se ni opravičila, zato ji ne more več zaupati, da bo korektno in dobroverno izpolnjevala svoje delovne obveznosti. Slednje je potrdila A. A., ki je izpovedala, da je za toženko ključno zaupanje. V tako veliki organizaciji, kjer imajo zaposleni dostop do denarja in trgovskega blaga večje vrednosti, je ključno zaupanje, da bodo upoštevali pravila, saj lahko nekdo odtuji tudi premoženje večje vrednosti. Pri toženki zato velja ničelna toleranca do kršitev pravil ravnanja z denarnimi sredstvi in prisvajanjem ter odtujevanjem blaga, tudi v primeru odtujitve limone ali čokolade, neupravičene uporabe bonov za popust, ker morajo zagotovitvi kontrolo nad blagom in denarnimi sredstvi.

15.Po presoji pritožbenega sodišča je toženka glede na vse navedeno dokazala, da zaradi narave dejavnosti in delovnih zadolžitev tožnice, ki je pri svojem delu redno prihajala v stik z denarjem in z blagom tudi večje vrednosti, ter pomena kršitve za poslovanje toženke, nadaljevanje delovnega razmerja do izteka odpovednega roka ni bilo mogoče. Na izgubo zaupanja ne vpliva okoliščina, da je šlo za manjše zneske, saj vsako neutemeljeno ravnanje z denarjem predstavlja škodo za toženko in vpliva na medsebojno zaupanje, ki je ključno glede na naravo dela tožnice in dejavnosti toženke. Tudi dejstvo, da je tožnica porabila denar, ki so ga pozabile ali pustile stranke, tega ne spremeni. Vse prodajalke so bile seznanjene, da denarja iz košarice pri hitrih blagajnah ne smejo uporabiti za lastne potrebe, kakršnokoli odtujevanje denarja pa prepoveduje že hišni red toženke. Tožnica ni spoštovala ključnih navodil glede ravnanja z denarjem, kar je glede na vse pojasnjeno temelj za možnost nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka, zato ji je toženka utemeljeno podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

16.Toženka je dokazala, da se je odpoved podala izključno zaradi ugotovljenih kršitev tožnice, zato se pritožbeno sodišče strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da so neutemeljeni pavšalni ugovori tožnice, da je odpoved posledica uveljavljanja delavskih pravic in njene sindikalne dejavnosti.

17.Ker je toženka dokazala tako obstoj utemeljenega odpovednega razloga iz 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1, kot tudi nezmožnost nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka, je tožničin zahtevek neutemeljen. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi toženke ugodilo in izpodbijani del sodbe spremenilo tako, da je zavrnilo še preostali del tožbenega zahtevka (peta alineja 358. člena ZPP). Ker je toženka v postopku uspela, je posledično odpadla tudi odločitev o taksni obveznosti, saj mora delodajalec plačati takso za spore glede prenehanja delovnega razmerja le v primeru, če delavec z zahtevkom uspe (drugi odstavek 3. člena Zakona o sodnih taksah).

18.Ker je toženka s pritožbo uspela, tožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v povezavi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

-------------------------------

1Tožnica ni kupila vode, kot je to zatrjevala, ampak kot je to ugotovilo sodišče prve stopnje energijski napitek, dne 1. 6. 2024 pa še žvečilne gumije.

2Prim. VIII Ips 224/2004, VIII Ips 454/2009, VIII Ips 86/2009, VIII Ips 199/2013, VIII Ips 129/2017, VIII Ips 27/2018, VIII Ips 8/2019.