Jedro

Avtomobil, ki ga je prvo tožena stranka prodala tožniku, je bil ukraden in zato obremenjen s pravno napako, ki je izključevala pravico tožeče stranke, da ga pridobi v last. Ker je bil avtomobil tožniku zasežen kot ukraden in je s tem prišlo do evikcije, je bila pogodba razdrta po samem zakonu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (1. in 3. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Prvo tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je prvo tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 6.200,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 1. 2008 dalje do plačila (1. točka izreka sodbe); tožbeni zahtevek zoper drugo toženo stranko je zavrnilo (2. točka izreka sodbe); prvo toženi stranki je naložilo v plačilo tudi pravdne stroške tožeče stranke v znesku 1.312,06 EUR s pripadajočimi obrestmi (3. točka izreka sodbe); tožeči stranki pa je naložilo v plačilo pravdne stroške drugo tožene stranke v znesku 1.044,25 EUR s pripadajočimi obrestmi (4. točka izreka sodbe).

Zoper 1. in 3. točko navedene sodbe se pritožuje prvo tožena stranka zaradi nepopolno in napačno ugotovljenega dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi ter sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožeči stranki pa naloži v plačilo vse stroške postopka s pripadajočimi obrestmi oziroma podrejeno, da pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Stališče sodišča, da je kupoprodajna pogodba po samem zakonu prenehala v trenutku, ko je bilo tožniku zaseženo osebno vozilo, je najmanj preuranjeno, če ne celo napačno. Sam zaseg vozila s strani policistov še ne pomeni, da je bilo vozilo dejansko ukradeno, še manj pa pomeni, da je bil zaseg izveden pravilno in da tožnik ni lastnik tega vozila. Vprašanje lastništva vozila je predhodno vprašanje za rešitev konkretnega zahtevka. Sodišče pa tega vprašanja ni reševalo, niti ni počakalo na pravnomočnost kazenske sodbe v kazenski zadevi, ki se je vodila pod opr. št. K 48/2009, s katero je sodišče oprostilo A. F. vseh očitkov, med drugim tudi očitka, da naj bi bilo vozilo, katerega zadnji lastnik je tožnik, ukradeno. Če bi postala ta sodba pravnomočna, potem je bil zaseg vozila tožniku opravljen napačno in bi bil tožnik upravičen do vrnitve vozila. Nobenega dvoma ni, da bo v takem primeru tožnik tudi edini in dejanski lastnik spornega vozila. Zato meni, da bi bilo treba počakati na pravnomočno rešitev kazenske zadeve, in to predvsem tudi iz razloga, ker do sedaj s strani tretjih oseb sploh ni bil posredovan niti podan zahtevek po izročitvi vozila in morebitne trditve, da je vozilo v lasti tretjih oseb. Ker nobena tretja oseba ne zahteva izročitve vozila, niti na njem ne uveljavlja nobene svoje pravice, še ni podana situacija iz 488. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Samo trditev policije, da je vozilo treba zaseči, ker naj bi bilo ukradeno, še ne pomeni pravne napake. Ali je vozilo dejansko ukradeno in ali ima tretji na njem kakršnokoli pravico, je stvar sodnega postopka. V konkretnem primeru pa je bilo ugotovljeno, da vozilo ni ukradeno in da ga je zato treba vrniti tožniku. Ker je bil opravljen le začasen zaseg, ni izpolnjen pogoj iz 490. člena OZ, ki pravi, da mora biti kupcu stvar odvzeta. Tudi sicer pa kupec ni upravičen zahtevati vrnitve celotne kupnine, saj je vozilo najmanj pet mesecev uporabljal in ga je imel v svoji posesti. Pritožnik je podal tudi ugovor glede višine tožbenega zahtevka, o tem pa izpodbijana sodba nima nobenih razlogov. Posledično se pritožuje tudi zoper odločitev o stroških. Priglaša pritožbene stroške.

Tožeča stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Za odločitev v tej pravdi je bistvena ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bil avtomobil, ki ga je prvo tožena stranka prodala tožniku, ukraden in zaradi tega tožniku zasežen. Glede na taka dejstva tožeča stranka na podlagi prodajne pogodbe ni mogla pridobiti lastninske pravice na kupljenem avtomobilu. Kupljeni avtomobil je bil obremenjen s pravno napako, ki je izključevala pravico tožeče stranke, da ga pridobi v svojo last (2. odstavek 100. člena OZ in 488. člen OZ) (1). Ker je bil avtomobil zasežen kot ukraden in je s tem prišlo do evikcije, je bila pogodba razdrta po samem zakonu (490. člen OZ). Posledica razdrte pogodbe pa je, da mora prvo tožena stranka kot prodajalec vrniti tožeči stranki kot kupcu znesek kupnine skupaj z obrestmi (2. odstavek 111. člena OZ). Na podlagi navedenega je odločitev sodišča prve stopnje o vrnitvi kupnine materialnopravno pravilna.

Prvo tožena stranka sicer v pritožbi navaja, da ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bilo vozilo ukradeno, napačna, saj naj bi iz kazenske sodbe, opr. št. K 48/2009 z dne 20. 10. 2009, izhajalo, da temu ni tako, vendar pa pritožbeno sodišču takšnim pritožbenim navedbam ne more pritrditi. Iz citirane kazenske sodbe namreč izhaja, da je bil avto, ki ga je tožnik kupil, ukraden, in sicer B. J. (strani 4 in 6 kazenske sodbe – priloga B4). Da je bil avto ukraden, pa sicer izhaja tudi iz seznama ukradenih vozil (priloga A10).

Pritožnik nadalje zmotno meni, da je za konkretno zadevo bistveno vprašanje lastništva vozila. Za obstoj pravne napake zadošča, da zato, ker prodajalec ni bil lastnik stvari (prvo tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje niti ni trdila, da je bila lastnik spornega avtomobila), ni bil dosežen učinek sklenjene prodajne pogodbe in izročitve stvari, to je kupčeva pridobitev lastninske pravice. Katera tretja oseba je pravi lastnik sporne stvari, pa je za razmerje med pravdnima (pogodbenima) strankama nepomembno.

Prav tako ni odločilno za odločitev v dani zadevi, kako se bo končal kazenski postopek, ki se vodi zoper A. F. Tudi, če bo pravnomočno ugotovljeno, da omenjeni obdolženec ni storil kaznivih dejanj, ki se mu očitajo in ki se nanašajo tudi na sporni avto, to še ne pomeni, da vozilo nima pravne napake oziroma da ni ukradeno. Glede na navedeno sodišče prve stopnje tudi ni bilo dolžno počakati na pravnomočnost kazenske sodbe, kot zmotno meni pritožnik.

Nadalje ni pravno odločilno dejstvo za odločitev v tem sporu, na katero opozarja pritožba, da nobena tretja oseba ne zahteva izročitve spornega vozila. Tudi če navedeno drži, je namreč, kot je bilo že navedeno, prišlo do razdrtja sporne pogodbe po samem zakonu, saj je bil tožniku avto zasežen kot ukraden, pri čemer se v takšnem primeru predpostavlja, da si tretji „lasti kakšno pravico na stvari (primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 689/2003 z dne 12. 1. 2005). Policija res ni tretja oseba v smislu 1. odstavka 488. člena OZ, njihov zaseg ukradenega vozila ima pri pravni napaki le ta pomen, da kupcu posebne izjave o odstopu ni treba dati (primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 542/2003 z dne 28. 10. 2004). Glede na to, da je bil tožniku avto zasežen kot ukraden, pa za konkretno zadevo tudi ni bistveno vprašanje, ali je bilo vozilo trajno odvzeto ter ali in komu bo avto vrnjen. Do razdrtja pogodbe je prišlo po samem zakonu že v trenutku zasega, ta pa ima učinke iz 111. člena OZ (kupcu pripada kupnina z zamudnimi obrestmi, prodajalcu pa vozilo, če bodo po kazenski zakonodaji izpolnjeni pogoji za njegovo vrnitev).

Napačno je nadalje stališče pritožbe, da bi moralo sodišče prve stopnje pri presoji utemeljenosti tožbenega zahtevka upoštevati tudi, da je kupec uporabljal vozilo od 9. 1. 2008 do 6. 5. 2008. Po določilu 4. odstavka 111. člena OZ sicer vsaka stranka dolguje drugi povračilo za koristi, ki jih je imela od tistega, kar je dolžna vrniti. Vendar glede na navedene trditve prvega toženca, da je tožnik uporabljal stvar cca. štiri mesece, ne da bi toženec navedel konkretno, kolikšna naj bi bila po njegovem mnenju tožnikova obogatitev, za kar bi moral postaviti tudi ustrezen zahtevek ali vsaj pobotni ugovor, sodišče prve stopnje ni imelo podlage za uporabo navedenega določila.

Končno pa pritožba tudi neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da se ni opredelilo do ugovora višine tožbenega zahtevka (prvi toženec je trdil, da mu je tožnik izročil le 1.313,00 EUR in ne vtoževanega zneska 6.200,00 EUR). Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe, se je sodišče prve stopnje ukvarjalo z vprašanjem višine plačane kupnine, pri čemer je na podlagi izvedenih dokazov (izpovedb priče S. V., tožnika in tudi prvega toženca) ugotovilo, da je tožnik izročil prvemu tožencu kupnino v znesku 6.200,00 EUR.

Glede na navedeno, in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijanega dela sodbe tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP, pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo prvo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanih 1. in 3. točki izreka (353. člen ZPP).

Prvo tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP)

(1) Od nelastnika lastninske pravice na premičninah ni mogoče pridobiti, razen v izjemnih primerih iz 64. člena Stvarnopravnega zakonika. Prvo toženec se je na omenjeni člen zgolj pavšalno skliceval, zaradi česar sodišče prve stopnje ni bilo dolžno preverjati, ali so bili pogoji za pridobitev lastninske pravice tožnika po tej podlagi izpolnjeni.