Jedro

V skladu s 3. odstavkom 32. člena ZVrt lahko občina v izjemnih primerih pri določitvi plačila staršev na podlagi podatkov iz uradnih evidenc, ki jih vodi pristojni davčni organ ali center za socialno delo, poleg dohodka in premoženja iz 1. odstavka tega člena upošteva tudi druga dejstva in okoliščine, ki odražajo dejanski socialni položaj družine. Ta določba ni namenjena zgolj (in tudi ne prvenstveno) dokazovanju slabšega socialnega položaja družine, kot izhaja iz uradnih evidenc.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka nosi svoje stroške upravnega spora.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Mestna občina Ljubljana odločila, da je tožnica dolžna za obdobje od 1. 1. 2009 do 31. 12. 2009, plačevati vrtcu A. za svojega otroka B.B. 80 % cene programa, v katerega je vključen. Razliko 20 % cene programa pa krije Mestna občina Ljubljana. V obrazložitvi pojasnjuje, da gre na podlagi sodbe tukajšnjega sodišča opr. št. I U 1285/2009-10 z dne 13. 5. 2010 za ponovljen postopek. Sistem določitve plačil staršev za programe vrtcev določa Zakon o vrtcih (Uradni list RS, št. 100/05 – uradno prečiščeno besedilo, ZVrt-UPBC in 25/08, v nadaljevanju ZVrt) in na tej podlagi sprejet Pravilnik o plačilih staršev za program v vrtcih (Uradni list RS, št. 109/06, v nadaljevanju Pravilnik). Navedena predpisa določata način in pogoje za subvencioniranje programov predšolske vzgoje iz javnih sredstev. Upravni organ pri tem citira določbo 32.a člena ZVrt, po katerem se pri določitvi plačil staršev štejejo vse premično, nepremično premoženje, s katerim razpolaga družina. Premoženje družinskih članov, ki se upošteva pri določitvi plačila določa 8. člen Pravilnika. Vrednosti premoženja iz 1. odstavka 5. člena Pravilnika se seštevajo. Davčna uprava RS posreduje občini na njeno zahtevo, na podlagi 47. člena ZVrt podatke o obdavčljivih dohodkih po zakonu. Upravni organ je dne 6. 3. 2009 prejel od Davčne uprave RS podatke o dohodkih vlagateljice in zakonskega partnerja za potrebe odločanja o znižanem plačilu vrtca za leto 2007, na podlagi 21.d člena Pravilnika. V nadaljevanju upravni organ te podatke v svoji odločbi navede ter pri tem ugotovi, da bruto dohodek družine v letu 2007 znaša 35.302,26 EUR, kar se deli z 12 meseci in osmimi družinskimi člani. Tako znaša povprečni mesečni bruto dohodek na družinskega člana v letu 2007 367,73 EUR, kar predstavlja 28,26 povprečne bruto plače na zaposlenega v RS za omenjeno leto. V skladu z lestvico iz 3. člena Pravilnika se tožnico uvrsti v drugi plačilni razred. Upravni organ pa je nadalje ugotovil, da je C.C., zakonec vlagateljice, lastnik premoženja iz 8. člena Pravilnika. Gre za vrednost kapitala družbe D., v kateri je zaposlen in ki znaša 233.760,00 EUR. Ustanovitelj družbe je C.C. Upravni organ je na podlagi podatkov iz vloge in podatkov o letnih poročilih v tekoči vrednosti kapitala ugotovil, da družina razpolaga s premoženjem, katerega vrednost presega 210.000,00 EUR kapitalskih naložb. Zato se plačilo, določeno na podlagi 4. odstavka 3. člena Pravilnika, zviša in se določi, da se stranko razporedi v osmi plačilni razred. To pomeni, da je dolžna plačevati 80 % cene programa, v katere je otrok vključen. Upravni organ nadalje tudi ugotavlja, da so bile pri izračunu dohodka na družinskega član upoštevane tudi dividende vlagateljice in zakonca oziroma partnerja. V skladu s 1. odstavkom 9. člena Zakona o dohodnini (Uradni list RS, št. 117/06, v nadaljevanju ZDoh-2) so dividende dohodek dosežen na podlagi lastniškega deleža. Davčna uprava RS je dne 7. 7. 2010 upravnemu organu posredovala izvor dividend za leto 2007, in sicer za tožnico, izvor E. d.d., znesek 70,00 EUR in C.C., izvor E. d.d., znesek 81,20 EUR. V danem primeru ne gre za dividende, izplačane na podlagi lastniškega deleža v podjetju D. Zato upravni organ ni postopal po določbi 4. alinee 2. odstavka 32.a člena ZVrt. Župan Mestne občine Ljubljana je s svojo odločbo, št. 60202-14/2010-6 z dne 29. 9. 2010 pritožbo tožnice zoper izpodbijano odločbo kot neutemeljeno zavrnil. V obrazložitvi ugotavlja, da je sporna določitev premoženja, s katerim družina razpolaga in na podlagi katerega se v skladu z lestvico določi višina plačila za vrtec. Sporno je vprašanje upoštevanja poslovnega deleža v gospodarski družbi D. d.o.o., katerega lastnik je mož pritožnice. Če bi bil mož pritožnice udeležen tudi pri razdelitvi dobička družbe D. d.o.o. in bi bilo to razvidno iz odločbe o odmeri dohodnine in iz podatkov davčnega uprave o izvoru dobička, bi bilo potrebno pri določitvi premoženja družbe upoštevati 4. alineo 2. odstavka 32.a člena ZVrt, ki določa izjemo od 1. odstavka 32.a člena omenjenega zakona. Za tako situacijo pa v danem primeru ne gre. Pri izračunu dohodka na družinskega člana pritožnice so bile upoštevana tudi dividende pritožnice in njenega zakonca. Davčna uprava je na podlagi zaprosila prvostopnega organa posredovala izvor dividend. Ugotovljeno je bilo, da gre za dividende družbe E. d.d. in ne za dividende izplačane na podlagi lastniškega dela v družbi D. d.o.o. Zato je prvostopni organ v izpodbijani odločbi pravilno ugotovil, da družina razpolaga s premoženjem, katerega vrednost presega 210.000,00 EUR. V ponovljenem postopku je davčni organ pri izračunu plačilnega razreda upošteval dividende pritožnice v znesku 70,00 EUR, izvor E., za partnerja pritožnice pa katastrski dohodek 34,03 EUR, plačo 30,938,33 EUR, bonitete 246,66 EUR, regres 881,00 EUR, dohodek oddajanja premoženja v najem 3.051,04 EUR in dividende 81,20 EUR, izvor E. d.d. Organ prve stopnje pa pri izračunu od dohodka ni odštel stroškov v višini 1.220,42 EUR. Zato pravilni izračun bruto dohodka družine v letu 2007 znaša 34.081,84 EUR, kar deljeno z dvanajstimi meseci in osmimi družinskim člani znaša 355,02 EUR. To predstavlja 27,63 % povprečne bruto plače na zaposlenega v RS. Ker pa družina pritožnice razpolaga še s premoženjem družbe D. d.o.o., katerega vrednost presega 210.000,00 EUR kapitalskih naložb, je bila odločitev, da se pritožnico razporedi v osmi plačilni razred, pravilna.

Glede vprašanja pritožnice, kako se lahko v denarju ovrednoten vložek iz poslovnih knjig njenega moža prišteva k premoženju, s katerim razpolaga njena družina, drugostopni organ pojasnjuje, da so kapitalski oziroma poslovni deleži premoženje, s katerim razpolaga družina, in ne premoženje oziroma kapital same gospodarske družbe, s katerim družbenik ne bi mogel razpolagati. Kapital oziroma poslovni delež je kot skupek pravic in obveznosti družbenika prenosljiv oziroma odsvojitev v skladu s 416. členom Zakona o gospodarskih družbah. Ločiti pa je potrebno dohodek iz naslova delovnega razmerja iz 37. člena ZDoh-2 in dohodek, ki izvira iz lastniškega deleža kapitala iz 36. člena omenjenega zakona.

Tožnica vlaga tožbo v tem upravnem sporu, saj se z odločitvijo upravnih organov ne strinja. Navaja, da je tožena stranka v ponovljenem postopku s svojo prvostopno odločbo praktično identično odločila, kot v prvotnem postopku. Tožnica uvodoma vztraja, da je v konkretnem primeru, ko se vseh osem članov tožničine družine s šestimi mladoletnimi otroki, preživlja s prihodki, ki jih tožničin mož C.C. pridobi iz gospodarske družbe D. d.o.o., ki jo je ustvaril sam, nedopustno in nepravilno, da je tožena stranka tožnico uvrstila v najvišji plačilni razred. V primeru kapitalskega deleža tožničinega moža v družbi D. d.o.o. je potrebno upoštevati določilo 4. alinee 2. odstavka 32.a člena ZVrt. To določilo je po veljavi nad določili Pravilnika. Če določeno premoženje daje dohodke in organ te dohodke v odločbi upošteva pri ugotavljanju dohodka staršev oziroma družine, potem je treba določbo 4. alinee 2. odstavka 32.a člena ZVrt uporabiti tako, kot je zapisano, to je, da se takšno premoženje ne upošteva. Meni, da se je glede takega stališča upravno sodna praksa že večkrat izrekla. Upravni organ tudi ni upošteval 3. odstavka 32. člena ZVrt, da lahko občina v izjemnih primerih pri določitvi plačila staršev na podlagi v zakonu določenih podatkov, upošteva poleg dohodka iz premoženja tudi druga dejstva in okoliščine, ki odražajo dejanski socialni položaj družine. Tega tožena stranka ni storila, čeprav na izjemnost konkretne zadeve in težak socialni položaj tožničine družine kaže že dejstvo, da ima tožnica šest otrok. Vsi so mladoletni in jih je večina v osnovni šoli. Zaradi slednjega sama ni zaposlena in se cela družina preživlja le z dohodki, ki jih prejema njen mož. Navedeno družbo D. d.o.o. je tožničin mož ustanovil povsem sam, z lastnimi sredstvi in z izjemnimi napori, tako, da družba uspešno posluje ter nudi delo še devetim drugim ljudem. Ves dobiček družba vlaga v njen nadaljnji razvoj in je ne izčrpava. Nesprejemljivo je, da je tožničina družina kaznovana s polnim plačilom vrtca le zato, ker je tožničin mož ves dobiček svojega podjetja vložil v njegov razvoj in se odpovedal lastnemu zaslužku. Tožena stranka se v izpodbijani odločbi ni opredelila do pojasnila naslovnega sodišča v sodbi z dne 13. 5. 2010, da je kapitalski delež le v denarju ovrednoten vložek v družbi, ki se izkazuje v poslovnih knjigah. Tožena stranka pri vrednotenju kapitalskega deleža ne bi smela izhajati iz podatkov IBON za leto 2007 o vrednosti kapitala, ampak iz podatkov AJPES in sodnega registra. Tam je poslovni delež tožničinega moža ovrednoten na 83.459,00 EUR. V kolikor bi tožena stranka upoštevala takšen podatek, pa na podlagi določil 5. odstavka 3. člena Pravilnika tožnice ne bi smela uvrstiti v najvišji osmi plačilni razred z 80 % participacijo plačila vrtca tožnice.

Glede na navedeno tožeča stranka sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi, njej pa povrne nastale stroške upravnega spora, skupaj s pripadki vred.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo povzema razloge za odločitev, ki jih je navedla že v drugostopni odločbi. Ocenjuje, da je njena odločitev pravilna in na zakonu utemeljena. Zato predlaga zavrnitev tožbe.

Sodišče je o zadevi odločilo izven glavne obravnave, v skladu z določbo 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in naslednji, v nadaljevanju ZUS-1).

Tožba ni utemeljena.

V danem primeru gre za ponovljen postopek, na podlagi sodbe tega sodišča opr. št. I U 1485/2009-10 z dne 13. 5. 2010. Z njo je bilo ugotovljeno, da zaradi pomanjkanja razlogov, sodišče odločb upravnih organov ne more preizkusiti. V zvezi s tem je sodišče upravnemu organu naložilo, da v primeru upoštevanih dividend ugotovi, ali so bile izplačane na podlagi lastniškega deleža v podjetju D. d.o.o., saj je ta okoliščina bistvena za uporabo 4. alinee 2. odstavka 32.a člena ZVrt. Upravni organ je v ponovljenem postopku ugotovil, da gre za dohodek iz dividend družbe E. d.d. in ne D. d.o.o. Kapitalskega deleža ni mogoče upoštevati kot dela premoženja družine le v primeru, če upravni organ pred tem pri ugotavljanju višine vseh dohodkov upošteval tudi dohodek, ki izvira iz imetništva kapitalskega deleža. Za tako situacijo pa glede na ugotovljeno v danem primeru ne gre. Kot premoženje družine pa se v smislu 8. člena Pravilnika upošteva tudi kapitalski delež v gospodarskih družbah in zadrugah. Ta pa, kot ugotovljeno, na podlagi 4. alinee 2. odstavka 32.a člena ZVrt iz ugotovljenega premoženja tožničine družine, ne more biti izvzet. Zakaj podatki IBON za leto 2007 o vrednosti kapitala družbe D. d.o.o. niso relevantni, pač pa bi se morali kot relevantni podatki upoštevati podatki iz sodnega registra, tožnica ne pove. Navaja le, da je tak način vrednotenja za njo ugodnejši. V danem primeru se je preverjalo podatke za leto 2007, zato je bila po mnenju sodišča pridobitev podatkov IBON za omenjeno leto tudi najbližja dejanskemu stanju. Res je, da je kapitalski delež le v denarju ovrednoten vložek v družbo, ki se izkazuje v poslovnih knjigah. Drži pa tudi, da je lahko tržna vrednost vložka višja ali nižja od knjigovodske, odvisno pač od vseh relevantnih okoliščin.

3. odstavek 32. člena ZVrt oziroma 2. alinea 6. odstavka 3. člena Pravilnika (ki bi ga po mnenju tožnice lahko uporabil upravni organ) govori o tem, da lahko občina v izjemnih primerih pri določitvi plačila staršev upošteva na podlagi podatkov iz uradnih evidenc, ki jih vodi pristojni davčni organ ali center za socialno delo, poleg dohodka in premoženja iz 1. odstavka tega člena, tudi druga dejstva in okoliščine, ki odražajo dejanski socialni položaj družine. Omenjeni člen, ki govori o določanju plačila staršev za program v vrtcu, govori o možnosti dokazovanja drugačnega socialnega položaja družine, kot pa izhaja iz podatkov iz uradnih evidenc, in s tem posledično o uvrstitvi v drug plačilni razred. Z drugim besedami to pomeni, da omenjeni člen ni namenjen niti zgolj niti prvenstveno dokazovanju slabšega socialnega položaja družine, kot izhaja iz uradnih evidenc. Sicer pa tožnica drugih dejstev in okoliščin (mimo uradni evidenc) v upravnem postopku ni niti zatrjevala, še manj dokazovala. Zato se upravna organa na njegovi podlagi nista bila dolžna izrekati oziroma ji dati možnosti, da jih na ustrezen način dodatno izkaže. Tožnica je to možnost v upravnem postopku vsekakor imela, vendar je ni izrabila. Zato je sklicevanje na okoliščine in dejstva iz omenjenega člena zakona, potrebo obravnavati kot nedopustno tožbeno novoto iz 3. odstavka 20. člena ZUS-1. V ostalem se sodišče strinja z razlogi, ki jih za svojo odločitev navaja tožena stranka. Sodišče se zato, da ne bi prišlo do ponavljanja nanje sklicuje v smislu 2. odstavka 71. člena ZUS-1. Ker je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, sodišče pa v postopku pred njeno izdajo tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek o stroških upravnega spora temelji na določbi 4. odstavka 25. člena ZUS-1.