Jedro

Pred izdajo odločbe tožena stranka tožnika ni seznanila z vsemi okoliščinami, zaradi katerih je njegovo prošnjo zavrnila in mu dala možnost, da se do teh okoliščin opredeli, torej da se opredeli do tega, zakaj na rojstnih listih otrok ni njegovega imena, zakaj najprej ni povedal o otrocih in glede ostalih relevantnih okoliščin v tem postopku.

Izrek

Tožbi se ugodi, izpodbijana odločba Ministrstva za notranje zadeve in javno upravo št. 2142-277/2010/11 (1312-04) z dne 28. 5. 2013 se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika, ki ima priznan status begunca po Ženevski konvenciji, za združevanje družine v Republiki Sloveniji z otroci, katerih imena so: A.A., B.B. in C.C. V obrazložitvi odločbe navaja, da je bil tožniku priznan status begunca in da je v Republiko Slovenijo prišel v okviru projekta EUREMA, v katerem je Republika Slovenija osmim osebam, katerim je že Malta priznala status begunca, omogočila preselitev. Skupaj z njim je prišla tudi njegova žena, ki ji je bil v Republiki Sloveniji prav tako priznan status begunca. Tožena stranka je s strani tožnika prejela pismo, v katerem je navedel, da prosi za združevanje s svojimi otroci, ki jih je pustil v Somaliji, ko si je reševal življenje. Tožena stranka ga je pozvala, naj svojo prošnjo dopolni z natančnimi osebnimi podatki otrok, obenem pa naj predloži tudi dokaze, iz katerih bo razvidno, da je njihov oče. Tožnik je nato toženi stranki poslal pismo, kateremu je priložil odločbo Centra za socialno delo Maribor, tri rojstne liste otrok in zakonski certifikat o zakonski zvezi med njim in Č.Č. Nadalje tožena stranka navaja, da v Somaliji po razpadu oblasti leta 1991 ne obstajajo centralni registri rojstev, smrti in porok. Ker centralnih registrov ni, se da do nekaterih dokumentov priti samo, če oseba pozna pravilne poti. Poročne liste izdajajo nekateri šejki, uradnih poročnih listov pa ni, prav tako tudi ne uradne registracije porok. Postavlja se vprašanje zanesljivosti kakršnihkoli dokumentov iz Somalije. Ne glede na to pa iz rojstnih listov za tri otroke ni razvidno, kdo je njihov oče oziroma iz njih ne izhaja, da je njihov oče prav tožnik. Tožena stranka ugotavlja, da je tožnik zapustil izvorno državo Somalijo dne 1. 1. 2006 in na Malto prišel dne 25. 6. 2006, z njim pa je prišla tudi žena D.D. Na vprašanje, kot je razvidno iz prošnje, vložene na Malti, ali ima kaj otrok, je tožnik odgovoril z ne. V dokumentaciji z Malte se nadalje nahaja tudi prepis intervjuja opravljenega s tožnikom, ki je zelo podroben, vendar pa tudi v njem ni nikjer zabeleženo, da bi bil tožnik v Somaliji pred poroko z D.D. že poročen in da bi imel otroke. Ko govori o svoji ženi, govori le o njej, torej o osebi, ki je skupaj z njim zapustila Somalijo, prišla z njim naprej na Malto in nato še v Slovenijo. Ob prihodu v Slovenijo je bila sprejeta tudi tožnikova prošnja za mednarodno zaščito na predpisanem obrazcu. Na obrazcu je tudi vprašanje, ki se nanaša na bližnje člane prosilca, ki živijo v izvorni državi. V odgovoru na to vprašanje je tožnik navedel, da v izvorni državi živijo še brata, sestra in mama. O tem, da bi v izvorni državi živeli še njegova bivša žena in trije otroci, pa ni navedel. Tožena stranka je o tem, da naj bi imel tožnik otroke in bil že poročen, izvedela šele po prejemu njegovega zaprosila za združevanje družine in dopolnitve njegove prošnje za združevanje družine s fotokopijami že navedene dokumentacije. Iz te dokumentacije pa nikjer ne izhaja, da je tožnik oče oseb na dokumentaciji. Razen tega iz te dokumentacije izhaja, da naj bi se najmlajša oseba rodila dne 13. 5. 2006, ko je bil tožnik že 10 mesecev poročen z D.D., ob otrokovem rojstvu pa se tudi ni več nahajal v Somaliji, saj jo je zapustil dne 1. 1. 2006. Od osebe, ki želi združevanje družine, se pričakuje, da vsaj na podlagi določbe prvega odstavka 43. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ) v povezavi s 119. členom istega zakona na vprašanje, ki ga vsebuje obrazec prošnje za mednarodno zaščito, odgovarja natančno in po resnici. Tožnik pa je glede družinskih članov, ki živijo v izvorni državi, navedel le dva brata, sestro in mamo. Vse njegovo ravnanje kaže na to, da med njim in zatrjevanimi otroci ni mogoče govoriti o posebni navezanosti in vzdrževanju pristnih stikov.

Tožnik v tožbi navaja, da nikoli ni bil pozvan, naj predloži originalne listine, posledično čemur je bil prepričan, da zadostujejo zgolj fotokopije. Kar pa se tiče veljavnosti oziroma zanesljivosti in verodostojnosti dokumentov iz Somalije, slabo vodenje registrov in nepravilnosti glede izdajanja dokumentov ne more iti na škodo tožnika. Dolžnost tožene stranke je, da po uradni dolžnosti ugotovi dejansko stanje in če je vedela, da dokumentom iz Somalije ne bo zaupala, bi morala tožniku to okoliščino vnaprej razkriti, da bi se lahko glede nje izjasnil oziroma bi ga morala pozvati, naj očetovstvo dokaže na drug način, ki mu zaupa. Tožena stranka izpodbijano odločbo opira na dejstvo, da tožnik niti na Malti in niti v Sloveniji ni omenil, da je že bil poročen in da ima v svoji izvorni državi tri otroke. Torej je svojo odločitev oprla na določene nekonsistentnosti, glede katerih pa tožniku sploh ni bila dana možnost, da jih pojasni. Če tožena stranka meni, da so določene izjave tožnika nejasne, kontradiktorne ali nezadostne in je svojo odločitev v izpodbijani odločbi oprla na taka dejstva, bi morala biti tožniku dana možnost, da jih razjasni, saj je dolžnost uradne osebe v postopku, da vse nejasnosti razjasni in dobi potrebna pojasnila. Po mnenju tožnika bi morala tožena stranka z njim opraviti osebni razgovor, na katerem bi bile lahko take nejasnosti odpravljene. Pri tem se tožnik sklicuje na standard Visokega komisariata ZN za begunce in na enak standard Vrhovnega sodišča RS v sodbi opr. št. I Up 906/2001 z dne 24. 10. 2001, iz katere izhaja, da mora uradna oseba poizkusiti nejasne in nepopolne okoliščine oziroma kontradiktorne navedbe razjasniti in dobiti potrebna pojasnila. Tako je tudi stališče Upravnega sodišča RS iz sodbe opr. št. I U 979/2009-7. Tožniku ob prihodu v Republiko Slovenijo ni bilo pojasnjeno, da lahko zaprosi za združevanje za družino, za to pravico je izvedel šele kasneje. Razen tega so bili razgovori z vsemi osmimi begunci, ki so bili pripeljani iz Malte, opravljeni zelo na hitro. Na Malti mu je bilo sicer pojasnjeno, da možnost združevanja z družino obstaja, da pa je verjetnost, da bi bilo njegovi prošnji ugodeno, skoraj ničelna. Nadalje tožnik navaja, da naj bi tožena stranka kršila tudi 53. in 56. člen Ustave, ki se nanašata na zakonsko zvezo in družino ter pravice otrok, kot tudi 8. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah. Sklicuje pa se tudi na Direktivo Sveta 2003/86/ES z dne 22. 9. 2003 o pravici do združitve družine. Predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in samo odloči o zadevi in odobri združevanje z družino, podredno pa, naj jo odpravi in vrne zadevo v ponovno odločanje.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da glede na to, da je bilo mogoče iz s strani tožnika poslane dokumentacije ugotoviti, da noben od dokumentov ne dokazuje, da je tožnik oče otrok, ni bilo potrebe, da se pridobi navedeno dokumentacijo še v izvirniku in preverja njeno verodostojnost. Tožnik je imel možnost predložiti dokaze in jih tudi je, tožena stranka pa je na podlagi predloženih dokazov ugotovila, da ti ne izkazujejo, da je tožnik oče otrok, zato meni, da so navedbe tožnika, da mu je bila kršena pravica do izjavljanja in sodelovanja v postopku neutemeljene. Glede očitka, da tožena stranka tožniku ni dala možnosti, da pojasni določene nekonsistentnosti, pa tožena stranka navaja, da tožnik na Malti in v Republiki Sloveniji ni navedel, da naj bi imel v izvorni državi tri otroke in to ne predstavlja nekonsistentnosti in nejasnosti, zaradi katerih bi moral tožnik imeti možnost, da jih pojasni na osebnem razgovoru. Pri pripravi odločbe je tožena stranka upoštevala dokumentacijo, ki jo je dobila s strani malteških uradnih organov kot tudi dokumentacijo, pridobljeno v postopku mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji in na podlagi celotne dokumentacije ugotovila, da je tožnik na Malti rekel, da nima otrok, da tudi v Sloveniji ni rekel, da bi v izvorni državi živeli še njegova bivša žena in trije otroci. Tožena stranka se tudi ne strinja s tem, da naj bi kršila 53. in 56. člen Ustave ter 8. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah ter 7. člen Listine EU o človekovih pravicah. Upravni organ je vezan na zakon in se ne more neposredno sklicevati na Ustavo. Tožnik pa se po mnenju tožene stranke tudi neutemeljeno sklicuje na Direktivo Sveta 2003/86/ES. Tožnik je s tem, ko je prikril, da ima v izvorni državi zatrjevane tri mladoletne otroke, sam namerno povzročil, da v Republiki Sloveniji ne more uresničevati pravice do združitve družine. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožnik se v pripravljalni vlogi sprašuje, zakaj tožena stranka tako dvomi v očetovstvo med njim in njegovimi otroki, saj resnično ne ve, čemu bi sicer drugače želel in si prizadeval, da se mu pridružijo v Sloveniji. Ne strinja se s tem, da tožena stranka ni bila dolžna soočiti tožnika z nekonsistentnostmi oziroma nejasnostmi. Tožena stranka bi mu morala dati možnost, da pojasni, zakaj dejstva, da ima otroke, ni navedel že pri podaji prošnje za mednarodno zaščito, če je na to dejstvo oprla svojo odločbo. Tožnik je šele s tožbo imel možnost pojasniti, čemu ni že tekom postopka za pridobitev mednarodne zaščite navedel, da ima tri mladoletne otroke v Somaliji. Neutemeljen je tudi zaključek tožene stranke, da že zgolj dejstvo, da tožnik ni navedel, da ima v Somaliji tri mladoletne otroke, ne more prejudicirati odločitve o tožnikovi pravici do združevanja z družino brez kakršnekoli možnosti, da tožnik pojasni, zakaj je temu bilo tako.

Tožba je utemeljena.

Tožena stranka je svojo zavrnilno odločbo utemeljila na tem, da na rojstnih listih ni razvidno, kdo je oče otrok oziroma da iz njih ne izhaja, da je to tožnik, ter na tem, da je tožnik predhodno zanikal, da bi imel otroke. Kljub temu, da je tožnik sprva trdil, da nima otrok, kasneje pa je vložil prošnjo za združevanje družine, sodišče meni, da bi bilo treba tožniku dati možnosti, da se opredeli do te nekonsistentnosti kot tudi do vseh ostalih okoliščin, na katere je tožena stranka oprla svojo odločbo. Skladno s prvim odstavkom 9. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) je treba stranki dati možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo, preden se izda odločba, tretji odstavek 9. člena ZUP pa določa, da organ svoje odločbe ne sme opreti na dejstva, glede katerih vsem strankam ni bila dana možnost, da se o njih izjavijo, razen v primerih, določenih z zakonom. Določilo 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP določa, da se šteje za bistveno kršitev pravil upravnega postopka, če stranki ali stranskemu udeležencu ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe. V tem postopku tožniku pred izdajo odločbe ni bila dana možnost, da se izjasni o okoliščinah, na podlagi katerih je tožena stranka zavrnila njegovo prošnjo. Iz upravnega spisa je razvidno, da se je upravni postopek združevanja z družino začel 5. 1. 2011, ko je tožnik vložil prošnjo za združitev družine. Ker je bila vloga nepopolna, ga je tožena stranka z dopisom z dne 9. 9. 2011 pozvala, naj svojo vlogo dopolni tako, da sporoči popolna imena in priimke njegovih otrok ter natančne kraje in datume rojstva ter da naj predloži ustrezne listine, s katerimi lahko dokaže očetovstvo otrok, s katerimi želi združevanje družine. Za tem je tožnik svojo vlogo dopolnil. Pri tem je razvidno, da v rojstnih listih sicer res ni podatkov o očetu, pač pa so podatki o materi, ki je ista oseba, s katero se je tožnik poročil dne 25. 9. 2000, vsi otroci so bili rojeni po tem datumu in vsi trije otroci imajo tožnikov priimek. Tožena stranka je v tem upravnem postopku prejela še dokazilo o tem, da sta se tožnik in Č.Č. razvezala, prejela je tudi tožnikovo urgenco in mu na to urgenco odgovorila, v spisu se nahajajo še informacije o izvorni državi glede registracije rojstev, porok ali smrti v Somaliji, dne 28. 5. 2013 pa je bila izdana izpodbijana odločba. Pri tem pa ni razvidno, da bi pred izdajo odločbe tožena stranka tožnika seznanila z vsemi okoliščinami, zaradi katerih je njegovo prošnjo zavrnila in mu dala možnost, da se do teh okoliščin opredeli, torej da se opredeli do tega, zakaj na rojstnih listih ni njegovega imena, zakaj najprej ni povedal o otrocih in glede ostalih relevantnih okoliščin v tem postopku. Ker tožniku to ni bilo dano v upravnem postopku, sodišče meni, da ni bilo upoštevano določilo 9. člena ZUP. Sodišče se ne more strinjati s trditvijo tožene stranke, da to, da tožnik najprej ni navedel, da ima v izvorni državi tri otroke, ne predstavlja nekonsistentnosti in nejasnosti, zaradi katerih bi moral imeti možnost, da jih pojasni na osebnem razgovoru. Po mnenju sodišča gre dejansko za nekonsistentnost in nejasnost, če tožnik najprej zatrjuje, da nima otrok, potem pa v prošnji za združitev družine trdi, da ima otroke. Ker tožniku ni bilo dano v upravnem postopku, da se opredeli do vseh dejstev in okoliščin, na katerih temelji odločba, sodišče meni, da ni bilo upoštevano določilo 9. člena ZUP. V ponovljenem postopku bo morala tožena stranka pred izdajo odločbe dati tožniku možnost, da se izjasni o vseh navedenih okoliščinah in šele potem bo lahko odločila o njegovi prošnji za združevanje družine. Ker je sodišče odločbo odpravilo zaradi kršitev pravil postopka (3. točka drugega odstavka 237. člena ZUP in tretjega odstavka 27. člena ZUS-1), se do ostalih navedb strank v postopku ni opredeljevalo.

Sodišče je v presoji zakonitosti izpodbijane odločbe tožbi ugodilo in odločbo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek.