Jedro

Sodišče prve stopnje je pojasnilo (tč. 17 obrazložitve), da gre za (še vedno) dopustno oblikovan zahtevek, ki je ugotovitvene narave, saj se z dediščinsko tožbo uveljavlja tudi ugotovitev dedne pravice, a pravilno pojasnilo, da mora biti za ugotovitveno tožbo izkazan pravni interes, tega pa tožeča stranka ni izkazala. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, s čimer se pritožbeno sodišče strinja, da bi sicer načeloma dediču bilo priznati interes, da se ugotovi njegova dedna pravica, kar velja na načelni ravni tudi za konkretni primer, ko zoper tožnico teče postopek osebnega stečaja, kar je vezano na poplačilo upnikov, vendar bi se tudi na obstoj takšnega dejstva in ogrozitvene posledice, ki se jih s takšno ugotovitveno tožbo lahko na edini način odpravi, tožeča stranka morala trditveno določno sklicevati, da bi sodišče presojalo obstoj njenega pravnega interesa, pa takšnih trditev, kot je pravilno ugotovilo, ni postavila.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (I. točka izreka sklepa).

II. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške, toženi stranki pa mora v roku 15 dni od prejema te sodne odločbe povrniti 839,97 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za plačilo dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je 21. 3. 2019 izdalo v obravnavani zadevi izdalo sodbo in sklep. V I. točki izreka sodbe je zavrnilo zahtevke, (1.) da se sklep o dedovanju po pokojnem A. K. z opr. št. D 150/2017 z dne 28. 9. 2017 razveljavi in odpravi klavzula o pravnomočnosti; (2.b), da se zapuščinski postopek po pokojnem A. K., rojenem ..., nazadnje stanujočem na naslovu ..., EMŠO ..., umrlem ..., vrne v ponovno odločanje Okrajnemu sodišču v Slovenskih Konjicah; (3.) da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka z DDV v roku 15 dni po pravnomočnosti te sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16. dne od pravnomočnosti te sodbe do plačila, vse pod izvršbo. V II. točki izreka sodbe je sodišče odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki plačati vse stroške tega pravdnega postopka, s to sodbo odmerjene na 1.127,87 EUR, v 15 dneh po izdaji sodbe. Z izpodbijanim sklepom je v I. točki zavrglo tožbo v delu: ″2.a) Za dedinji pokojnega A. K., sina A. K., rudarja, rojenega ..., EMŠO ..., državljana Republike Slovenije, nazadnje stanujočega na naslovu ..., ki je umrl ..., se na podlagi zakona razglasita zapustnikovi sestri: - N. M., ..., EMŠO: ..., - M. S., ..., EMŠO: ..., vsaka v deležu do 1/2 zapuščine.″, v II. točki pa vrednost spornega predmeta ocenilo na 40.180,00 EUR.

2. Tožeča stranka v pritožbi sicer navaja, da vlaga pritožbo zoper sodbo, a iz vsebine izhaja, da je vložena tudi pritožba zoper odločitev v I. točki izreka sklepa sodišča prve stopnje. Uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, sodbo v celoti spremeni tako, da se primarnemu oziroma podredno podrednemu zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi, oziroma da sodbo razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje ter toženi stranki naloži plačilo pravdnih in stroškov pritožbe. Ostale pravnorelevantne pritožbene navedbe so povzete in presojene v nadaljevanju obrazložitve.

3. Tožena stranka je vložila odgovor po pooblaščenki, kateremu je priložen še odgovor na pritožbo, ki ga je napisala sama tožena stranka, in predlagala zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je odločalo o tožbenih zahtevkih, ki jih je tožeča stranka uveljavljala s tožbo, vloženo na podlagi določbe 224. člena Zakona o dedovanju (ZD)1. Ugotovilo je, da so pogoji za obnovo postopka po določbah pravdnega postopka, saj sklep o dedovanju D 150/2017 ni bil vročen stečajnemu upravitelju tožeče stranke, katera je že od 21. 4. 2016 v postopku osebnega stečaja, in da je bila tožba pravočasno vložena. Sodišče prve stopnje je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, podane pa tudi niso bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Pravilno je ugotovilo, da tožeča stranka zahtevka ni oblikovala kot dajatveno tožbo, s katero bi zahtevala vrnitev oziroma izročitev v last in posest alikvotnega dela zapuščine po določbah 92. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ) ali v konkretnem primeru vrnitev v stečajno maso, glede na tek stečaja po določbah prvega odstavka 389. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP), temveč je postavila pod točko 1 zahtevek, ki ni sklepčen (zaradi neodpravljive sklepčnosti je sodišče ni bilo dolžno pozivati na odpravo) in pod točko 2.a ugotovitveni zahtevek s podrednim, prav tako (neodpravljivo) nesklepčnim zahtevkom pod točko 2.b. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da ni pristojno niti za razveljavitev sklepa o dedovanju niti za odpravo potrdila o izvršljivosti, in da tožba, vložena po določbah za obnovo, ne predstavlja rednega ali izrednega pravnega sredstva zoper sklep o dedovanju, temveč samostojno tožbo, ki jo predvideva pravni red, zato ni utemeljen niti glede na 2.a postavljeni podredni (2.b) zahtevek za vrnitev zapuščinskega postopka v ponovno odločanje zapuščinskemu sodišču. Pravilno je ocenilo, da gre za neodpravljivo nesklepčnost, in utemeljeno izdalo zavrnilno sodbo. Pritožbeno ni izpodbijana navedba sodišča, da je na naroku v okviru materialno procesnega vodstva tožečo stranko s splošnima pozivoma pozvalo na podajo navedb o pravnem interesu za vložitev tožbe (na kar je opozorila pred tem že tožena stranka) glede na pravnomočen sklep o odpustu obveznosti (glede na ugovor tožene stranke), kot tudi na izjasnitev, ali vztraja pri postavljenem zahtevku glede na tek stečajnega postopka in posledično nejasnost. Tožbo v delu, ki obsega tožbeni zahtevek 2a, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrglo, saj je pravilno ugotovilo, da tožeča stranka ni konkretizirala in s tem izkazala pravnega interesa za ugotovitveno tožbo (zahtevek ugotovitvene narave, saj se je uveljavljala ugotovitev dedne pravice). Pravilno je pojasnilo, da tudi če bi tožeča stranka podala konkretne navedbe o pravnem interesu, nima pravnega interesa za vložitev zgolj ugotovitvene tožbe. Ker je še vedno v teku stečajni postopek, premoženje, ki ga stečajni dolžnik pridobi na podlagi dedovanja, spada v stečajno maso, kar bi tožeča stranka pri oblikovanju zahtevka morala upoštevati, da bi z njim lahko uspela. Zahtevek tožeče stranke je namreč že zapadel in dajatvena tožba je tista, ki ji zaradi učinka izvršljivosti zagotavlja popolno pravno varstvo. Namen ugotovitvene tožbe je v zagotovitvi pravnega varstva ogroženim pravicam, medtem ko so bile v konkretnem primeru pravice tožnice z izdajo sklepa o dedovanju že kršene. Tožeča stranka pa s tožbo ni zahtevala izročitve alikvotnega dela zapuščine v last in posest po določbah 92. člena SPZ niti vrnitve v stečajno maso, glede na še nezaključeni stečaj po določbah ZFPPIPP (prvi odstavek 389. člena). Ker gre za procesno predpostavko, ki mora biti podana ves čas postopka, tudi ob koncu glavne obravnave, je sodišče prve stopnje v tem delu tožbo povsem utemeljeno zavrglo, ne da bi vsebinsko presojalo zahtevek in trditve, da izjava o odpovedi dedovanju nima pravnih učinkov. Pritožbeno sodišče sprejema tudi nadaljnjo razlago, da bi tudi v primeru, če bi sodišče izvajalo materialno procesno vodstvo glede tega tožbenega zahtevka na določnejši način, ki bi mu tožeča stranka sledila, ali če bi zahtevek preoblikovala tožeča stranka na lastno iniciativo, bilo potrebno ugotoviti, da bi tožeča stranka glede na določbo 396. člena ZPP o 30 dnevnem roku, ki je prekluzivne narave, zamudila rok za postavitev novega, dodatnega zahtevka, upoštevaje svoje navedbe, da je bila odločba stečajnemu upravitelju vročena dne 14. 5. 2018, ko je stečajni upravitelj izvedel za nastalo situacijo (neodpravljiva nesklepčnost), kar je ovira, da bi sodišče takemu dopolnjenemu zahtevku lahko ugodilo. Sodišče je razloge izčrpno navedlo v obrazložitvi izpodbijane sodbe in sklepa, zato jih pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju vseh ne povzema in se nanje povsem sklicuje. Pritožbene navedbe pa še presoja, kot sledi.

6. Tožeča stranka v pritožbi navaja, da kljub drugačni odločitvi sodišča zatrjuje, da je podan interes za vložitev ugotovitvenega zahtevka pod 2. a točko tožbenega zahtevka. Meni, da je ob dejstvu, da bi se ob morebitni ugoditvi tožbenemu zahtevku pravni položaj tožeče stranke spremenil, pravna korist tožeče stranke za vložitve ugotovitvene tožbe izkazana. S tem ko bi se ugotovilo, da je tožeča stranka dedinja po pokojnem A. K. do ½ zapuščine, bi lahko poplačala terjatve upnikov. Kot izhaja tudi iz končnega seznama preizkušenih terjatev na podlagi 70. člena ZFPPIPP z dne 13. 12. 2017, je priznanih kar 5.594,75 EUR prijavljenih terjatev. Tožeča stranka zato meni, da je pravni interes podan.

Tožeča stranka prvič šele v pritožbi navaja, da je priznanih kar 5.594,75 EUR prijavljenih terjatev, kot izhaja tudi iz končnega seznama preizkušenih terjatev z dne 13. 12. 2017. Ker niti ne zatrjuje, da teh dejstev brez svoje krivde ni mogla navesti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 286. člena ZPP, pritožbeno sodišče teh navedb ne sme upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je v 17. točki obrazložitve, v kateri je presojalo zahtevek pod točko 2a, da se za dedinji razglasita pravdni stranki, vsaka do 1/2 zapuščine, navedlo, da šteje, da gre za še vedno dopustno oblikovan zahtevek, ki je ugotovitvene narave, saj se z dediščinsko tožbo uveljavlja tudi ugotovitev dedne pravice. Nadalje pa je pravilno razložilo, da mora tožeča stranka za ugotovitveno tožbo izkazati pravni interes, torej izkazati, da je njen pravni položaj ogrožen zaradi negotovosti glede določenega pravnega razmerja, katerega odpravo predstavlja ugotovitvena tožba, kot tudi, da nima možnosti drugega pravnega sredstva, na podlagi katerega bi lahko bolj učinkovito zavarovala svoj pravni položaj. Presojo predpostavke - obstoja pravnega interesa za tak zahtevek je sodišče prve stopnje opravilo na podlagi navedb tožeče stranke, da ima zaradi kasneje najdenega premoženja interes, da se ugotovi premoženje, ki bi ji pripadlo pred potekom preizkusne dobe oziroma pred odpustom dolga. Takšno navedbo je upravičeno štelo kot posplošeno, saj je z njo tožeča stranka zgolj povzela del zakonske dikcije o pozneje najedenem premoženju, ni pa konkretizirala in s tem izkazala svojega pravnega interesa. Pravilno je ugotovilo, da tega ni izkazala niti z navedbami v tožbi, da ji je 25. 4. 2018 potekel rok za odpust obveznosti, na kar je posplošeno navezala trditve, da mora vsak dolžnik storiti vse, da poplača upnike in da nasprotno ravnanje stečajnega dolžnika pomeni njegovo nevrednost pravne dobrote odpusta obveznosti, ki je v omogočanju, da preneha tisti del obveznosti stečajnega dolžnika, ki jih ni zmožen izpolniti iz premoženja, ki ga ima ob začetku postopka osebnega stečaja ali ki ga lahko pridobi med postopkom do poteka preizkusnega obdobja. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da niti tožeča stranka niti stečajni upravitelj nista konkretizirala pravnega interesa za vložitev obravnavanega ugotovitvenega zahtevka s konkretnimi navedbami o dejstvih v stečajnem postopku (obseg stečajne mase, obstoj upnikov, ne/možnost poplačila), zaradi katerih je bila vložena konkretne tožba.

7. Ni utemeljena pritožbena navedba, da v tem primeru ne moremo govoriti o dediščinski tožbi, pač pa je govora o ugotovitvenem zahtevku, s katerim se zahteva, da sodišče ugotovi obstoj pravice. Sodišče prve stopnje je pojasnilo (tč. 17 obrazložitve), da gre za (še vedno) dopustno oblikovan zahtevek, ki je ugotovitvene narave, saj se z dediščinsko tožbo uveljavlja tudi ugotovitev dedne pravice, a pravilno pojasnilo, da mora biti za ugotovitveno tožbo izkazan pravni interes, tega pa tožeča stranka ni izkazala. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, s čimer se pritožbeno sodišče strinja, da bi sicer načeloma dediču bilo priznati interes, da se ugotovi njegova dedna pravica, kar velja na načelni ravni tudi za konkretni primer, ko zoper tožnico teče postopek osebnega stečaja, kar je vezano na poplačilo upnikov, vendar bi se tudi na obstoj takšnega dejstva in ogrozitvene posledice, ki se jih s takšno ugotovitveno tožbo lahko na edini način odpravi, tožeča stranka morala trditveno določno sklicevati, da bi sodišče presojalo obstoj njenega pravnega interesa, pa takšnih trditev, kot je pravilno ugotovilo, ni postavila. Zato so neutemeljene nadaljnje pritožbene navedbe, da tožeča stranka drugega pravnega varstva, kot je ugotovitvena tožba nima, in da bi moralo sodišče vsebinsko presojati izrek pod II. točko sklepa (verjetno prav: I. točko sklepa, saj je v točki II sklepa sodišče odločilo, da se vrednost spornega predmeta oceni na 40.180,00 EUR, kar pritožbeno ni izpodbijano) in vsebinsko presojati zahtevek in trditve, da izjava o odpovedi dedovanju nima pravnih učinkov.

8. V IV. točki pritožbe tožeča stranka ponovi trditve, podane v postopku na prvi stopnji, in vztraja, da bi moralo sodišče vsebinsko presojati zahtevek, a zgolj s tem ne more ovreči pravilnih zaključkov sodišča prve stopnje v zvezi z zavrženjem tožbe v delu, v katerem je postavljen tožbeni zahtevek 2. a (I. točka izreka izpodbijanega sklepa).

9. Po obrazloženem se je izkazalo, da pritožbene navedbe niso utemeljene in da tudi niso podani tisti pritožbeni razlogi, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Sodišče druge stopnje je zato neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje (353. člen in druga točka 365. člena ter 366. člen ZPP).

10. Ker tožeča stranka ni uspela s pritožbo, mora sama kriti svoje pritožbene stroške in povrniti pritožbene stroške toženi stranki, saj se je slednja določno opredelila do pritožbenih navedb, zaradi česar so ti stroški potrebni pravdni stroški (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je toženi stranki priznalo 675,00 EUR za sestavo odgovora na pritožbo (tar. št. 21/1 Odvetniške tarife - OT), 13,5 EUR za materialne stroške (člen 11/3 OT) in 22 % DDV (člen 12/2 OT), skupaj 839,97 EUR. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki pritožbene stroške povrniti v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za plačilo dalje do plačila (prvi odstavek 299. člena in prvi odstavek 378. člena OZ).

1 224. člen ZD določa, da se v primeru, kadar je zapuščinska obravnava končana s pravnomočnim sklepom o dedovanju ali sklepom o volilu, pa so dani pogoji za obnovo postopka po določbah pravdnega postopka, zapuščinski postopek ne obnovi, temveč lahko stranke uveljavljajo svoje pravice v pravdi.